Nebiološko pridelano (ponovitev)

Nebiološko pridelano (ponovitev)

Oddaja

Pozdravljeni v novi oddaji znanstvene medredakcije na valovih radia študent, kjer bomo govorili o raznolikih procesih spreminjanja rastlinskih vrst. Naključne in usmerjene mutacije  znotraj rastlinskih vrst so v preteklosti vodile do paradižnika, solate in ostale zelenjave na vaših krožnikih. V oddaji se bomo sprehodili od začetkov gojenja kulturnih rastlin, ko so naši predniki začeli s poljedelstvom, vse do sodobnih metod genskega inženiringa. Vmes bomo spoznali klasično križanje, postopke žlahtnjenja z vsiljenimi mutacijami ter najnovejše metode, ki jih uporabljamo pri gensko spremenjenih rastlinah.

Od začetka življenja na Zemlji se geni v različnih celicah spreminjajo. Veliko sprememb se zgodi naključno, nekatere se ohranijo, druge izginejo. Nekatere od teh sprememb so uporabne, druge povzročijo za organizem več škode kot koristi. Pred dobrimi deset tisoč leti smo tudi ljudje začeli spreminjati gene rastlin. Kultivacija je gojenim rastlinskim vrstam prinesla prednosti. Tako so se nekatere vrste razširile po veliko večjem delu sveta, kot bi se sicer. Lahko se vprašamo, če niso v resnici rastline tiste, ki so začele spreminjati nas?

Raziskovalke in raziskovalci z raznoraznih področij od bioloških do družbenih znanosti se sprašujejo in iščejo odgovore na vprašanja, kot so: kdaj, kako in zakaj smo udomačili tako rastline kot živali. Vemo le, da smo z udomačitvijo spremenili njihov izgled in genski zapis ter pri živalih tudi vedenje.

Odnos med človekom in udomačenimi rastlinami ter živalmi lahko - ker imata oba partnerja obojestranske koristi - razumemo kot mutualističnega. Rastline in živali imajo povečano verjetnost za razmnoževanje, s čimer se jim poveča reproduktivni fitnes oziroma reproduktivna zmogljivost. Poleg tega se lahko gojene rastline razširijo v kraje, kjer jih sicer ne bi našli in tako s človeško pomočjo naselijo veliko večje področje.

Ljudje smo z udomačevanjem rastlin in živali dobili dostop do stalnega vira prehrane, s čimer se je povečala tudi varnost preživetja. Za razlago odnosa med udomačenimi vrstami in človekom ne zadošča le pojasnilo mutualističnega vedenja, ki izhaja iz biologije. Človeške združbe so skozi čas, ko so posameznice in posamezniki opazovali naravo, namerno začele gojiti in odbirati določene vrste. Zatem so se preko družbenega učenja ta znanja prenašala iz generacije v generacijo. Kulturni prenos znanja je omogočil, da smo si ustvarili svojo nišo, v katero sedaj sodijo tudi različne udomačene vrste rastlin in živali. Kako se je vse skupaj začelo, nam pove docent doktor Jernej Jakše z ljubljanske Biotehniške fakultete:

Izjava

Preden pa vam razkrijemo, katera je bila prva kultivirana rastlina, pa se bomo dotaknili vprašanja, kako in zakaj se je najverjetneje začelo gojenje kulturnih rastlin.

Ko govorimo o gojenju rastlin, pa ne smemo izpustiti tudi udomačitve živali. Proces udomačitve živali se je dogajal v podobnih obdobjih kot kultivacija prvih rastlin. Za udomačitev živali in kultiviranje rastlin ne obstaja le en razlog.

Nekateri pravijo, da so k temu vodile okoljske in klimatske spremembe, drugi zagovarjajo zadostno število ljudi na istem mestu, ki jih je bilo treba nahraniti in ki so lahko aktivno sodelovali pri zgodnjih oblikah poljedelstva. Tretji razlog za udomačitev iščejo v tekmovalnosti med ljudmi. A prav slednja razlaga je glede na arheološke najdbe in raziskave med še danes živečimi lovsko-nabiralniškimi družbami najmanj verjetna. Prve človeške skupnosti naj bi bile namreč egalitarne, tudi položaj moških in žensk je bil enakovreden. Klimatske spremembe, geografsko področje, ki so ga naselili, in zadostno število ljudi pa so vse lahko razlogi za udomačitev in kultivacijo rastlin.

Poleg omenjenih pa zagovornice in zagovorniki bolj psiholoških razlag trdijo, da naj bi se naš um tako razvil, da sta bila gojenje rastlin in udomačitev živali posledica zmožnosti načrtovanja, kar je posredno vodilo v načrtno sejanje in odbiranje rastlin. Tako človek sebe ni več videl kot del narave, ljudje smo zavladali naravi. Lahko smo si jo prikrojili in jo oblikovali po naših željah. Ne glede na razloge, ki so vodili h kultivaciji rastlin, smo z udomačitvijo rastlin pridobili marsikaj, več o tem nam pove doktor Jakše:

Izjava

Petnajst do deset tisoč let nazaj so se na Bližnjem vzhodu ustvarili pogoji, ki so vodili do prvih udomačenih vrst. Pri tem naj opozorimo, da se udomačevanje vrst ni dogajalo le na tem področju. Poznamo vsaj deset različnih območij po svetu, kjer so znani podatki o udomačevanju in kultiviranju rastlin. A največ raziskav in podatkov izhaja prav iz arheoloških izkopavanj na Bližnjem vzhodu. Do nedavnega so trdili, da so bile najprej udomačene žitarice. Po najnovejših odkritjih naj bi ljudje že pred več kot enajst tisoč leti začeli gojiti prvo sadje. To so bile fige. Tudi o začetkih udomačevanja fig nam je povedal doktor Jakše:

Izjava

Leta 2006 so trije raziskovalci v znanstveni reviji Science objavili odmevno študijo o odkritju prvega kulturno gojenega sadja, ki je bilo verjetno gojeno še pred pšenico. Ta je do takrat veljala za prvo kultivirano rastlino. Na najdišču ob reki Jordan so namreč odkrili devet malih posušenih fig, ki so se ohranile znotraj požgane hiše. Odkritje sega v pozni pleistocen ali več kot deset tisoč let nazaj. S sodobnimi tehnikami datiranja arheoloških najdb so ugotovili, da so bile fige tam že 11400 let, kar je približno tisoč let dlje od najstarejših najdb kultiviranih žitaric.

Najdene posušene fige so bile sterilne, kar pomeni, da je šlo za sadeže, ki niso bili oplojeni in tako v sredici niso imeli semen. Raziskovalci zato domnevajo, da je pri figi po naključju prišlo do mutacije, ki je vodila v nastanek divje sorte, pri kateri je iz neoplojenih cvetov vseeno nastal sočen sadež. Ko so ljudje to spoznali, so sterilno sorto fige verjetno začeli vegetativno razmnoževati. Edini možni način, da se je sorta neoplojenih fig lahko ohranila, je, da so jo vegetativno razmnoževali ljudje. Raziskovalci sklepajo, da so njene poganjke sadili v zemljo in upali, da iz njih zrastejo drevesa, ki bodo postregla z okusnimi sadeži.

Pri tem je dobro opozoriti, da verjetno arheologinje in arheologi še niso izkopali vseh prazgodovinskih polj in je prav mogoče, da kdaj odkrijejo še starejša kultivirana žita. A trenutno so fige znane kot najstarejša kultivirana vrsta rastlin. Šele kasneje so ljudje uspešno kultivirali pšenico in ječmen.

V preteklosti so večino rastlin, ki so jih naši predniki vzgojili, verjetno odkrili po naključju. To na primer velja tudi za banane. V jugovzhodni Aziji so pred deset tisoč leti odkrili, da na nekaterih bananovcih rastejo sadeži, ki niso polni ogromnih semen, ampak so polni škrobnatega mesa in zelo zelo dobri. Do mutacij, ki so vodile v nastanek banan brez semen, je prišlo zaradi genetske napake, ki je onemogočila, da bi se bananina semena normalno razvijala znotraj sadeža. Mutirani plodovi banan so bili sterilni, a dobri in hranljivi. Ker se banana razmnožuje tudi vegetativno s podzemnimi korenikami, iz katerih izhajajo olistani poganjki, so lahko poganjke mutanta obvladali in tudi presadili na nove površine, kar je vodilo v plantaže bananovcev.

Ker se bananovci že nekaj tisočletij niso spolno razmnoževali, so zelo dovzetni za različne patogene. Tako je pred dobrimi šestdesetimi leti takrat najbolj razširjen kultivar oziroma sorto Gros Michel napadla panamska bolezen. Nadomestil jo je kultivar Cavendish, ki je sedaj najbolj razširjena oblika banan. A tudi ta je dovzeten za bolezni. Banane, ki jih ljudje uživamo že nekaj tisočletij, bomo lahko rešili le s pomočjo novih metod spreminjanja rastlin, ki pa jih bomo predstavili v nadaljevanju oddaje.

Preden se posvetimo žlahtnjenju rastlin z mutageni in sodobnemu genskemu inženiringu rastlin, naj predstavimo še klasično križanje ali hibridizacijo in procese, ki so doprinesli k povečanju pridelka v zadnjih nekaj sto letih. O slednjem smo povprašali doktorja Jakšeta:

Izjava

Hibridizacija ali križanje torej pomeni oploditev med dvema rastlinama z različnim genotipom. V začetku smo odbirali sorte z okusnejšimi, večjimi in boljšimi plodovi. Križanje nam je omogočilo pridelavo rastlin, ki so bile bolje prilagojene in jih je bilo lažje pridelovati. Ob tem so rastlinske sorte postajale tudi odpornejše na različna podnebja in na različne geografske lokacije. Z križanjem in klasičnim žlahtnjenjem rastlin je prišlo tudi do povečanja rasti plodov in večje plodnosti. Ta pojav imenujemo hibridni vigor ali heterozis. V začetku je bilo večino križanja naključnega, kasneje pa so določene sorte in tipe rastlin med seboj začeli oplojevati tudi namensko. Pogosto so mešali divje sorte z že udomačenimi. Po razvoju molekularne genetike je odbiranje rastlinskih sort lahko postalo bolj usmerjeno. Te procese nam je pojasnil doktor Jakše:

Izjava

A danes poznamo še dve metodi spreminjanja rastlinskih vrst. To sta mutageno žlahtnjenje in genski inženiring rastlin. Obe metodi bomo predstavili v nadaljevanju oddaje.

Poslušate oddajo znanstvene medredakcije radia študent, v kateri danes predstavljamo znanost, ki se skriva za rastlinsko prehrano. S pregledom zgodovine žlahtnjenja smo spoznali, kako smo ljudje že od samega začetka poljedelstva odbirali vrste, ki so nam bile zaradi določenih lastnosti ljubše. Od časa do časa smo našli rastline, ki so imele zaradi mutacije zelo različne lastnosti od nam poznanih rastlin. Če nam je bila ta lastnost pri srcu, smo poskusili iz te rastline vzgojiti potomce, ki bi imeli podobne lastnosti. V naravi so mutacije, ki se odražajo v izrazitih pozitivnih lastnostih, redke, zato smo ljudje s svojo iznajdljivostjo izumili postopke, kako prisiliti gene, da mutirajo. Tak postopek imenujemo žlahtnjenje z mutageni.

Mutagen je vsak kemični ali fizični dejavnik, ki spreminja genski material in s tem povzroči večjo verjetnost pojava mutacije. Za namen žlahtnjenja s kemikalijami največkrat uporabljamo EMS etil metan sulfonat ali DMS dimetil sulfat. Pri metodi spodbujanja mutacij s fizikalnimi dejavniki pa se poslužujemo uporabe radioaktivnega sevanja. V večini primerov uporabljamo kobalt-60, ki večino svoje energije odda v obliki gama sevanja.

Mutacija v genskem zapisu se lahko zgodi v vseh fazah razvoja živega bitja. To je posebej prikladno, kadar želimo spodbuditi mutacije pri rastlinah. Te se namreč lahko razmnožujejo na dva načina. Prvič se razmnožujejo nespolno, pri čemer se ne tvorijo semena, in drugič spolno, kjer pride do tvorbe semen. Pri prvi skupini mutagenom izpostavljamo žive rastline, medtem ko pri rastlinah, ki se razmnožujejo spolno, mutagenom raje izpostavimo semena. Ta namreč lažje prenesejo ekstremne okoljske dejavnike. Na ta način povečamo verjetnost, da bo rastlina kljub mutaciji preživela in privedla do nam želenih lastnosti. Tako smo lahko ustvarili rastline, ki so bile privlačnejših barv, odporne na določene bolezni ali sušna obdobja oziroma imele kakšno drugo lastnost, ki jim je omogočala večjo možnost preživetja.

Kot smo že omenili, lahko za spodbujanje mutacij uporabljamo kemične ali fizikalne procese. Ker so slednji pripeljali do novih sort rastlin, ki so v vsesplošni uporabi še danes, bomo v nadaljevanju oddaje pozornost posvetili njim.

Za spodbujanje mutacij s fizikalnimi procesi uporabljamo radioaktivno obsevanje rastlin ali semen. To metodo je prvi odkril Lewis J. Stadler z Univerze v Missouriju, ki je z rentgenskim sevanjem obstreljeval semena ječmena. Žito, ki je zraslo iz njih, je bilo belo ali pa je imelo po listih bele črte. Sprva so znanstveniki takšne poizkuse izvajali iz radovednosti, vendar se je to v šestdesetih letih dvajsetega stoletja spremenilo. V tistih letih so Združene države Amerike začele s programom »atoms for peace«. Ta je spodbujal uporabo energije, ki je posledica radioaktivnega razpada v miroljubne namene. To je pripeljalo do veliko novih odkritij v medicini, energetiki in na drugih področjih. Posledica tega programa je bilo tudi povečanje števila poizkusov za spodbujanje mutacij rastlin. Rezultati so bili vidni že kmalu.

V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bolezen močno prizadela skoraj ves pridelek fižola v Michiganu. Izjema je bila nova vrsta fižola, ki je bila razvita s pomočjo prej omenjenega postopka. Podobna odkritja so pripeljala do tega, da so se raziskave pričele po vsem svetu. V Evropi, Sovjetski zvezi, Japonski, Kitajski in Indiji so zrasli tako imenovani atomski vrtovi. V koncentričnih krogih okoli radioaktivnega elementa so posadili množico rastlinskih vrst. Rastline najbližje izvoru radioaktivnega sevanja so v večini primerov kmalu umrle. Z oddaljevanjem od centra vrta je do rastlin prišlo vedno manj radioaktivnega sevanja in število želenih mutacij se je povečalo.

Iz atomskih vrtov je prišlo veliko uporabnih sort rastlin, ki so v mnogih primerih skoraj popolnoma izpodrinile stare sorte. Dobili smo novo vrsto rdečega grapefruita, na bolezni odporen kakav in mentol, ječmen, ki ga uporabljamo pri izdelavi najboljših škotskih viskijev, riž, odporen na sušo ter mnoge druge poljščine.

Da pa ne bi ostali samo pri rastlinah, namenjenih za prehrano, je poskrbel podjetni Američan C. J. Spears. Ta je v uti za svojo hišo obseval semena okrasnih rastlin in jih prodajal gospodinjam. Te so semena po priloženih navodilih posadile in obdržale samo rože z zanimivimi lastnostmi. Koliko okrasnih rastlin je potomcev omenjenega domačega eksperimenta, je težko oceniti ravno zaradi splošne dostopnosti obsevanih semen. Kljub vsem omenjenim pridobitvam je zanimanje za raziskave obsevanja rastlin z radioaktivnim sevanjem počasi umiralo. Obsevanje rastlin ima namreč za posledico veliko število mutacij, od katerih pa jih je le izjemno malo uporabnih. Znanstveniki domnevajo, da so bile najenostavnejše mutacije, ki so imele za posledico pozitivne lastnosti, odkrite že zelo zgodaj, za bolj kompleksne pa bi potrebovali več let ali desetletij.

Edini danes še delujoči veliki atomski vrt se nahaja na Japonskem. V sredini okroglega vrta s premerom sto metrov se nahaja radioaktivni element kobalt-60, ki večino svoje radioaktivne energije sprosti v obliki gama žarkov. Okoli polja se nahaja osem metrov visok zid, ki pred nezaželenimi posledicami ščiti okoliške rastline in živali in preprečuje dostop nedovoljenim osebam.

Poleg atomskega vrta na Japonskem obstaja po svetu še nekaj manjših laboratorijev, ki se večinoma ukvarjajo z razvojem rastlin, odpornih na specifične bolezni. Nam najbližji tak laboratorij na Dunaju spada pod okrilje Mednarodne agencije za atomsko energijo.

Podobni poizkusi obsevanja rastlin ali semen z radioaktivnimi elementi na Zemlji so potekali tudi v vesolju. Tam je namreč prisotno veliko visokoenergijskih delcev in sevanja, ki podobno kot radioaktivno sevanje povzročajo spremembe v genskem zapisu. Semena so kemičnemu sevanju izpostavljena za daljše časovno obdobje, potem pa jih pripeljejo nazaj na Zemljo. Nato jih posadijo v kontroliranem okolju skupaj s testnimi semeni, ki sevanju niso bila izpostavljena. Najodmevnejša takšna raziskava v preteklih letih je bila izvedena v kolaboraciji Kitajske vesoljske agencije in avstralskega Ministrstva za agrikulturo in prehrano. Leta 2006 je več tisoč semen 15 dni krožilo okoli Zemlje. Po vrnitvi na modri planet so bila posejana na testna polja.

Kot smo spoznali, je žlahtnjenje z mutageni pripeljalo do mnogo novih rastlinskih vrst, ki jih uporabljamo v vsakodnevni prehrani. Kljub temu zanimanje za podobne raziskave že nekaj časa zamira. Razlog za to leži v razvoju genskega inženiringa, ki za razliko od omenjenih postopkov omogoča mnogo bolj nadzorovano spreminjanje genskega zapisa.

Nadaljujemo z oddajo znanstvene medredakcije, kjer smo se premaknili par deset tisoč let od začetkov kultivacij do najnovejših tehnologij gensko spremenjenih rastlin.

Redkokatera tehnologija danes ob omembi izzove takšno polemiko kot genski inženiring. Vsak od nas se je že srečal z bujnimi odzivi na to temo; pa če je bilo to pri debati na internetnem forumu, pri novici o protestnem shodu proti Monsantu ali v trgovini, ko gremo kupit jogurt, na katerem ponosno piše Brez GSO. Gensko spremenjeni organizmi nas tako kljub temu, da so v našem realnem življenju bolj redko prisotni, obkrožajo na vsakem vogalu. Debata o njih je seveda na mestu, saj gre vendarle za tehnologijo, ki ima vpliv na hrano, ki jo jemo, in okolje, v katerem živimo. Prav tako morajo biti informacije iz raziskav o varnosti in uporabi transgenih organizmov dostopne javnosti.

A ironija je, da se pri marsikateri drugi tehnologiji zanesemo na mnenja strokovnjakov in znanstvenikov, medtem ko znanstvenikom, ki se ukvarjajo z gensko spremenjenimi organizmi, ne zaupamo. Pogosto se njihova mnenja, če so naklonjena gensko spremenjenim živilom, označi za zavajajoča, nepravilna in motivirana s strani velikih korporacij. Nezaupanje znanstveni skupnosti je tako zameglilo debato o uporabi gensko spremenjene tehnologije in pogosto vodi v reakcijske odzive, kjer je nekdo avtomatično ZA in drugi avtomatično PROTI GSO. Ideološki odziv tako popači realne probleme, ki so prisotni v proizvodnji, distribuciji in uporabi gensko spremenjenih organizmov. A žal preprosti DA ali NE gensko spremenjeni tehnologiji ne bo dovolj za soočanje s spremembami in napredkom v znanosti.

Na 89,3 MHz poslušate oddajo Frequenca della Scienca. Danes predstavljamo spreminjanje genskega zapisa kultiviranih rastlin.

Za začetek je treba razjasniti, v čem se gensko spremenjeni organizmi razlikujejo od preostalih in kako jih sploh pridobimo. Vsak organizem vsebuje v svojih celicah na desettisoče različnih proteinov, ki v celicah opravljajo različne funkcije. Zapis za njih se nahaja v genomu celic in je definiran z DNA zaporedjem genov. Ko želimo vnesti v organizem novo lastnost, moramo tako poznati strukturo in delovanje proteina, ki ga vnašamo, kar pa je vezano na zaporedje DNA molekule ter okolje, v katerem se protein nahaja.

Po izvoru je dodani gen največkrat iz drugega organizma, lahko pa je sintetiziran. Genom transformiranega organizma je zato drugačen od netransformiranega zgolj v dodanem zaporedju DNA-ja, ki sestavlja vnesene gene. Za razliko od klasičnih metod hibridizacij, pri katerih ne poznamo števila in vrste genov, ki se vključijo v genom, pri metodi genske transformacije te točno poznamo. Kakšne metode uporabljamo za vnašanje genov v rastlinske celice, smo vprašali profesorja doktorja Boruta Bohanca z Biotehniške fakultete v Ljubljani:

Izjava

Za različne celice se uporablja različne metode vnosa, glede na to, katera je najbolj učinkovita. Tako se na primer za živalske in bakterijske celice pogosto uporablja metodo elektroporacije, kjer z električnim tokom povečamo prepustnost celične membrane, kar omogoča lažji vstop genov v jedro celic. Ko je enkrat v jedru, se vnesena DNA vključi v genom. Do nedavnega nismo mogli nadzorovati lokacije na genomu, kamor se je vgradila vnesena DNA. Ta se je lahko integrirala naključno v regije, kjer je lahko ovirala izražanje drugih genov. A kot nam razloži doktor Bohanec, zmoremo z novejšimi tehnologijami že točno določiti mesto vgradnje DNA:

Izjava

Če je bila transformacija uspešno izvedena, dobimo gensko spremenjene celice, ki izražajo vneseni protein. Nove lastnosti tako pridobljenih organizmov so vezane na vrsto vstavljene beljakovine in njeno izražanje. V primeru rastlin se največkrat vnaša gene za odpornost na škodljivce, na okoljske razmere in herbicide. A možnosti tehnologije so praktično neomejene in danes lahko zajemamo gene iz vseh živih organizmov ter jih vnašamo v želeno vrsto. Zavoljo varnosti je zato treba dobro okarakterizirati transformiran organizem, zlasti nov produkt, ki ga ta proizvaja, ter ugotoviti, kakšen vpliv ima na ljudi in okolje. Ena od možnih nevarnosti gensko spremenjenih živil je potencialna alergenost produktov, o čemer smo ponovno vprašali doktorja Bohanca:

Izjava

Glede na vneseno lastnost bi lahko imeli transformirani organizmi tudi vpliv na destabiliziranje ekološkega ravnovesja. V rastlino vneseni gen proti škodljivcu bi na primer lahko škodoval tudi netarčnim vrstam, kot so čebele. Ali pa bi rastlina z vnesenim genom za odpornost na sušo ob sprostitvi iz nadzorovanih pogojev imela preživetveno prednost pred naravno prisotnimi rastlinami, zaradi česar bi jih lahko izpodrinila. Ali lahko torej nadzorujemo vpliv transformiranih rastlin na okolje?

Izjava

Gensko spremenjeni pridelki morajo prav tako kot vsa živila prestati številne preizkuse, ki preverjajo njihovo varnost. Verjetnost toksičnosti ali rakotvornosti GS živil na trgu zato ne bi smela biti višja od preostalih.

A kako je s prodajo gensko spremenjenih semen za pridelovanje? Pogosti očitki uporabe gensko spremenjenih rastlin so prav v prevladi velikih korporacij, kot na primer Monsanto, ki lahko z avtorsko zaščitenimi semeni monopolizirajo trg in tako ogrožajo manjše pridelovalce. A to ne velja samo za gensko spremenjene rastline, temveč je tudi večino ostalih gojenih sort avtorsko zaščitenih. Ponovno doktor Bohanec:

Izjava

Področje zakonodaje glede patentne zaščite semen je kočljivo in ima lahko trajne in fundamentalne posledice za kmetijstvo. A žal so take debate, ki ne zadevajo samo gensko spremenjenih, temveč tudi druge gojene rastline, potisnjene v ozadje in o njih skoraj ničesar ne slišimo. Ne zadošča torej preprosto enačenje velikih korporacij in genskega inženiringa. Treba bo premisliti, kako so tehnologije vključene v sam ekonomski sistem, ki omogoča dominacijo posameznih velikih podjetij ter izpodrivanje manjših.

Konservativni odziv na gensko spremenjene organizme tako v veliki meri spregleda kompleksnost področja, ki lahko prinaša številne možnosti napredka. Negativni učinki seveda lahko nastopijo, a enako velja za vse preostale tehnologije, in vendar se nismo odpovedali jedrski energiji, smodniku ter avtomobilom. Gensko spremenjeni organizmi namreč niso nek enoten pojem. Namesto da enoznačno določimo varnost ali nevarnost celotne tehnologije, bi bilo veliko bolj smiselno preverjati varnost posameznih novih produktov. Potencialno škodljivost je treba predvideti pri vsakem proizvodu, a ne za ceno ožigosanja in onemogočanja celotne tehnologije.

Zaključujemo z oddajo, kjer smo preiskovali, kaj vse se je dogajalo z našim sadjem in zelenjavo, preden so se vsi ti plodovi uvrstili na naš vsakodneven jedilnik. Lahko si mislimo, da se, dokler je juha okusna, raje ne sprašujemo, kaj je v njej. Podobno lahko trdimo za pridelovanje prehrane. Prisilno križanje, mutageneza in gensko spreminjanje verjetno niso ravno teme, ki pospešijo naš tek.

Da pa ne boste ostali v čistem zanikanju, smo se za vas po rastlinjaku sprehajali Zarja, Rok in Arne.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tole me je zanimalo da, se bom še vrnil sem ja, bom pa takole rekel, do sedaj sem notri čital o neki znanstveni laboratorijski ideji izboljševanja ali žlahtenja rastlin. Kot čivkajo že vrabčki danes, vsi ki so uporabljali hibridna semena za izboljšavo in porast pridelka, so avtomatično začeli uporabljati tudi kemična gnojila, ker so hibridna semena mnogo bolj občutljiva v zemlji na začetku. Tudi če govorimo o večanju pridelka je potrebno nujno začeti govoriti istočasno o vprašanju bio-diverzitete, ki se danes drastično zmanjšuje in jo zaenkrat še nisem zasledil v tem članku, je pa res, da sem še v branju. Zanima pa me tudi tole, odkril sem včeraj tole (morda kot dodatek k tekstu prebranem do sedaj):
https://www.youtube.com/watch?v=LnC75NMDR_k
in res bi bilo dobro, da bi se kdo začel malo s tem ukvarjati, da si razjasnite tudi druge pojme, ne samo znanstvene. Vrhovna ideja monokultur je poglavitni manjko vseh teh znanstvenih krilatic, toliko starega znanja se zgublja, ker imaš ljudi danes v laboratorijih, ki so mastno plačani in so še neizpodbitni znanstveniki, ki prodajajo neo-liberalne ideje večanja pridelka in rasti kapitala.
Bom se še vrnil, do konca prebral in še komentiral.
LP

Še to - vsi, ki so začeli uporabljati hibridna semena in gojiti monokulture, da bi ja nabili porast pridelka, so se posledično začeli ubadati s problemom napada škodljivcev, tako se vpelje še uporaba pesticidov in prekrasen krog uporabe kemičnih preparatov se začne. Ko se enkrat tudi začne dodajat kemična gnojila, zemlja vsako leto potrebuje več in več dodatkov, da se še dodatno busta pridelek. Mislim, ko se enkrat začne vpeljevati logika, ki jo omenjate zgoraj, je za laboratorijske znanstvenike stvar morda res opravljena, ponosni so na svoja znanstvena dognanja, medtem pa bi lahko kdo vprašal kmeta, kaj se dogaja z njegovo zemljo, starimi semeni, rastlinami - tu notri je skrit res tolikšen proces, ki zahteva malce več kot komentiranje Jakše, ampak kot sem omenil, vrnil sem bom, poslušal od začetka do konca in vam še solil pamet.

Takole zdej pa sem vse poslušal pozorno. Zanimivo je vprašanje, ki ga postavljate na začetku, rastline, ki so začele spreminjati nas in posledično zanimivo je tudi vprašanje, modernizacijski procesi sodobnih družb, ki so začeli spreminjati to kar jemo in imamo lahko vsak dan na krožniku.
Omenja se pojem - prehranska varnost, to je food security kajne, izrazito neo-liberalen pojem, ki ga mašinerija raznih korporacij vrti že skoraj stoletje. Ni mi tudi po godu, da sterilne plodove vlečete kot nekaj, kar se tudi v naravi zgodi, samo po sebi, človek pomisli, da s tem opravičujete sterilnost hibridnih in gensko modificiranih semen za leto kasneje.
Močno tudi dvomim, da so banane ogrožene, to so izrazito korporativne ideje korporacij.
Omenjate atomske vrtove kot primer žlahtenja s kemikalijami in fižol iz ZDA, zaobidete pa cel gromozanski proces, ki se je postavil na noge s proizvajanjem hibridnih semen (ki naslednje leto niso več uporabna, kar torej prisili kmeta, da ima denar za kupovanje novih!). Že v 30.letih 20.stoletja se na zahodu začne inovacija - marketing hibridnih sort, v razvijajočih se državah pa to poteka v 60. in 70.letih. Ta semena RADIKALNO spremenijo CELOTEN proces kmetijskega sektorja!
Takole bom še dodal, vsak foh ima pač svoj svet, ne gre za žigosanje, bolj za poskus da se v te razprave vključi tudi čim več drugih vidikov! Bom pa dodal še to, tudi te razvojne znanstvene ideje ne nastajajo v vakumu, nastajajo v specifični družbeno-politični situaciji, torej neo-liberalnem kapitalizmu, ki se preveša v korporativizem. Kar se tiče tega žlubodranja o odpornosti na škodljivce, so prednamci imeli tolikoooo znanja, kako so:
1. imeli dovolj pridelka, raznovrstnega, ne-monokulturnega, brez škodljivcev in brez trošenja presežkov vode
2. nikomur niso plačevali patentov ali kupovali kemičnih preparatov in tako podpirali korporacije tovrstnih produktov!
Seveda pa za to potrebuješ znanje, ki ga v prodajalnici kemičnih preparatov ne dobiš kajne? In tudi genetiki samo čakajo nov izbruh odpornih škodljivcev na genetsko modificirana semena! Ampak takrat bomo pa še mal škropil polili a ne, dokler ne bomo spet iznašli nov genčić. Pa bo spet delo.
Kar hočem rečt je, da znanstveni jezik je svojevrstna ideologija, ki se vedno zaplete v lasten kaos.
Hibridna semena naj bi v prejšnjem stoletju nahranila svet, prinesla so pa kapitalske dobiške korporacijam, neverjetno onesnaženje vode in zemlje, drastičen upad fertilnih mikro-organizmov v prsti, erozijo, upad diverzitete in izgubo velike količine znanja starih. Prinesle so tudi priklenitev kmetov na nov družbeni sistem znanja in ureditve!
Še bom pa pridodal tole, kdor iznajde gen, omenjate Bt-gen tule, mora ne glede na vse, četudi proizvaja naprej neka svoja semena, vedno plačati patentni prihodek Monsantu ali danes Bayerju. Cena genetsko modificiranih semen v primerjavi z hibridnimi je tudi 100% večja, da le ne bo pomote.
V kmetijstvu se dogaja še ogromno drugih reči, od tega da danes z isto logiko kot jo peljete vi, uvajajo Precision Agriculture tehnike, ki pravzaprav uporabljajo mašine in traktorje, s katerimi se itak vse kemijsko meri, kmet torej postaja odvečen v celoti. Pa tudi še nekaj me zanima, zakaj za vraga, če so ti znanstveniki tako naklonjeni dobrobiti tega kar jemo in koliko jemo, se kmetje znotraj EU tako stežka preživljajo? Zakaj imajo kmetje danes tako velik problem z dolgovi?
Da, strinjam se, kompleksna situacija s katero se nihče ne ukvarja, ki pa žal je dokaj elementarna za preživetje generacij, ki nam sledijo.

In 1960 the Rockefeller Foundation and Ford Foundation established International Rice Research Institute
(IRRI) in the Philippines and later on in 1967 International Maize
and Wheat Improvement Centre (CIMMYT) in Mexico.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness