Vedenjske biologinje

Na obali tjulenj naskoči samico, ta je v podrejenem položaju. Ogromen samec dominira nad veliko manjšo samico. Ta na ves glas cvili. Znanstvenik sklene, da samec popolnoma dominira samico in se lahko z njo pari, kljub temu da se samica upira. Druga raziskovalna skupina opazi, da ko samica tuli in cvili, pritegne pozornost ostalih samcev. Ti začnejo borbo s samcem, ki se želi pariti s samico, kar ustavi parjenje. Zmagovalec prepira naskoči samico, ta se ne upira več in ne tuli. Opisali smo iniciacijo tekmovanja med samci s strani samice - ta predstavlja neposredno samičino izbiro partnerja. 

Charles Darwin je teorijo spolne selekcije prvič omenil leta 1859 v knjigi O nastanku vrst. Spolna selekcija vključuje dve ideji. Prva je tekmovanje med samci za samico, druga pa aktivna izbira samice. Ravno slednjo smo opisali v primeru parjenja tjulnjev, ki so jih v sedemdesetih letih opazovali na obali Kalifornije. Samica je aktivno sprožila tekmovanje med samci s tuljenjem in onemogočanjem samca, ki jo je naskočil. Po tem je sledil prepir in šele ko se je izkazalo, kdo je v tistem trenutku najbolj uspešen samec, je samica sprejela parjenje. 

Znanstvenica Cathleen Cox je nekaj dni v januarju in februarju leta 1975 presedela na obali otoka Ano Nuevo v Kaliforniji in spremljala parjenje slonjih tjulnjev. Slonje tjulnjice sicer živijo v haremih. V času opazovanja je v koloniji prebivalo 550 samic in 60 samcev, vmes pa se je koloniji pridružilo še 40 drugih samcev, ki sicer niso bili del skupine. Cox je bila ena izmed prvih znanstvenic na področju vedenjske biologije. Seveda bi lahko tudi raziskovalec prišel do podobnih zaključkov pri opazovanju tjulnjev, a dejstva, da je znanstvenica opisala vedenje kot izbiro partnerja s strani samice, ni za zanemariti.

Tako trdi raziskovalka Zuleyma Tang-Martinez, ki je v nedavno objavljenem preglednem prispevku povzela zgodovino in vpliv raziskovalk na preučevanje vedenja živali v Severni Ameriki. V današnji Frequenzi della Scienzi se bomo posvetili pomenu znanstvenic za raziskovanje vedenja živali.

...

Preučevanje vedenja živali je področje, na katerem se prepletajo različne znanstvene discipline - psihologija, biologija, zoologija in antropologija. Na preseku 19. in 20. stoletja so področje preučevanja živalskega vedenja v večini izoblikovali raziskovalci. 

Razlogov za to je več. Prvič, takrat ženske večinoma še niso bile sprejete na univerze. Drugič, v Ameriki je obstajalo pravilo antinepotizma, po katerem univerze niso zaposlovale več kot enega člana iz iste družine. Seveda so tudi takrat obstajale izjeme, raziskovalke, ki so gojile tako zanimanje za preučevanje vedenja živali, ki so to počele, kljub temu da uradno niso imele vstopa na univerze in s tem povezanih raziskovalnih nazivov. 

Pri preučevanju zgodovine znanosti se lahko vprašamo, ali znanstvenice spremenijo področje raziskovanja. Če sprejmemo, da v znanosti uporabljamo rigorozne metode raziskovanja, zakaj bi pričakovali, da je pomembno, da imamo v znanosti tudi raziskovalke?

Zuleyma Tang-Martinez postavi v svojem pregledu trditev, da so raziskovalke v znanosti pomembne, saj lahko zastavijo drugačna vprašanja od raziskovalcev, se poslužijo drugačnih metod zbiranja podatkov in tako zberejo drugačne podatke, do razlik pa lahko pride tudi pri sami interpretaciji rezultatov raziskav. Po glasbenem premoru se bomo posvetili področju primatologije in vplivu primatologinj na preučevanje vedenja živali.

Vmesni komad: Angel Olsen - What it is

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate Frequenzo della Scienzo, oddajo znanstvene redakcije Radia Študent, ki je na sporedu vsako drugo nedeljo ob 12.00. V vaša ušesa vam tokrat dostavljamo zgodovino vedenjske biologije. V začetku jo je zaznamovalo predvsem raziskovanje vedenja samcev. Preučevanje vedenja živali se je spremenilo po tem, ko so k raziskovanju pristopile znanstvenice. Najbolj opazne so bile spremembe na področju primatologije.

Pred letom 1970 so preučevanje socialnosti živali vodile predvsem paradigme, ki so temeljile na konceptih tekmovalnosti, agresije, hierarhije samcev in dominance. Vedenjske raziskave so se osredotočile predvsem na samce, interakcije med samci so bile sprejete kot najbolj pomembne znotraj socialnih skupin. Samci so bili razumljeni kot dominantni nad samicami, zato naj bi oni določali razmerja v skupini. 

Angleški primatolog Solly Zuckerman je preučeval umetno ustvarjeno skupino pavijanov v londonskem živalskem vrtu. Skupina je bila po sestavi in številčnosti povsem neprimerljiva s skupinami, ki jih najdemo v divjini. V skupini je leta 1932 opisal veliko primerov agresivnih samcev, medtem ko so bile samice zelo pasivne in vedno podrejene samcem. Zuckerman je tako to skupino pavijanov vseeno opisal kot dominantno s strani samcev. Primatologija je tako v prvi polovici 20. stoletja podlegla pavijanizaciji. 

Za Zuckermanom je v primatologiji sledilo potrjevanje prvotnih domnev o hierarhiji znotraj skupin primatov. Šele v 60. letih prejšnjega stoletja je s preučevanjem langurjev v severni Indiji prepričanje, da so med primati samci glavni in samice le pasivne, prišlo pod vprašanje. 

Phyllis Jay je namreč opazila, da so samice langurjev tiste, ki urejajo organizacijo skupine, pomembno mesto v organizaciji pa so imeli tudi mladiči. Pavijani torej ne predstavljajo univerzalnega vzorca vedenja primatov. To je pomenilo tudi začetek konca paradigme o dominanci samcev v skupinah primatov.

Ko so na področje vedenjske biologije začele vstopati raziskovalke, so bile te manj dovzetne za pristranskost, vezano na spol preučevanih živali, ki jo tipično pripisujemo raziskovalcem (glej tudi). Tako tudi niso sledile vnaprejšnjim in ustaljenim družbenim prepričanjem. Zaradi njihovih osebnih izkušenj so jih kot ženske zanimala vedenja samic znotraj socialnih skupin. Tako so se veliki premiki na področju preučevanja vedenja živali zgodili, ko so v primatologijo vstopile ženske. 

Zanimanje za vedenje vseh članov in članic skupin primatov je vodilo tudi v razvoj novih metodologij. Jeanne Altmann, vedenjska ekologinja, ki je raziskovala pavijane, je razvila nove metode opazovanja živali. Altmann je opozorila, da lahko pri opazovanju vedenja živali kadarkoli pride do pristranskosti. Na primer, ko opazimo le zelo očitna vedenja, lahko med slednja štejemo izkazovanje agresije med člani socialne skupine. Altmann je zato predlagala, da naj bo opazovanje naključno. Pri tem naj se raziskovalka ali raziskovalec za določen čas  osredotoči na naključen osebek in v tem času zapiše vsa vedenja posameznega opazovanega osebka, ne glede na to, kako subtilna ali neopazna in na videz nepomembna so. Prispevek z naslovom Observational study of behaviour: sampling methods je izšel leta 1974, sedaj pa je to eden izmed najbolj citiranih prispevkov v vedenjski biologiji.  

Dve desetletji kasneje, v 80. letih prejšnjega stoletja, je postalo jasno, da imajo primati veliko različnih načinov socialne organizacije. Raziskovalke so v primatologijo prinesle nove metode opazovanja. Pomemben prispevek je bilo tudi opazovanje živali v divjini skozi dolgo časovno obdobje in opazovanje vrst, ki prvih primatologov niso zanimale. 

Tako že od leta 1963 potekajo raziskave pavijanov v Keniji, ki jih je začela Jaenne Altmann. Podobno je z raziskavami šimpanzov, ki jih je začela Jane Goodall in trajajo že več kot 60 let. 

Druge primatologinje so nabor vrst preučevanih primatov povečale. Če omejiš število preučevanih vrst, lahko podležeš pristranskosti, da obstaja univerzalnost znotraj skupine, čeprav je ni. Ravno to se je izkazalo, da drži za primate - tipični primat ne obstaja. Različne vrste imajo različne socialne organiziranosti. Zmotno je tudi ljudem pripisovati lastnosti in vedenja, opažena pri šimpanzih, pavijanih ali neki drugi vrsti primatov. Kot smo že povedali, se je tudi ideja, da med vsemi primati vladata agresija in dominanca samcev, izkazala za napačno. Pavijanizacija je bila preživet koncept. 

Obstaja pa tudi pomemben del primatologije, ki ni sledil vzorcem iz Severne Amerike in Velike Britanije. To je Kyotska primatološka šola. Japonski makaki so vrsta primatov, ki jo najdemo le na Japonskem. Tako so jih tamkajšnji biologi in biologinje preučevali že dolgo časa, a pri tem spol raziskovalcev in raziskovalk ni tako jasno določeval načina preučevanja. Izvajali so dolgoletna opazovanja, do opic so izkazovali empatijo in se vživeli v njihov način življenja. Nekateri bi celo rekli, da Kyotska šola predstavlja poženščeno primatologijo. Po glasbenem premoru se bomo posvetili ideji, da so samci prešuški, samice pa neaktivne, plahe in sramežljive.

Vmesni komad: Neneh Cherry - Soldier

Današnjo Frequenzo della Scienzo na frekvenci 89,3 MHz o vedenjski biologiji in vplivu raziskovalk na to področje smo začeli s tjulnji, ki naskočijo samico, ta pa se upira in nato po prepiru med samci aktivno izbere tistega samca, s katerim se bo parila. Ideja, da samice izbirajo samce, se je sicer pojavila že v Darwinovi knjigi O nastanku vrst. Poleg naravne selekcije je Darwin opisal tudi spolno selekcijo, ki jo je leta 1871 razširil v knjigi The Descent of a Man and Selection in Relation to Sex. 

Charels Darwin je bil raziskovalec svojega časa. Sledil je takratnim družbenim in kulturnim prepričanjem o razlikah med spoloma, kar je vidno tudi v njegovem pisanju. Del evolucijske biologije se ukvarja s preučevanjem spolne selekcije. Del raziskovalcev in raziskovalk se celo trudi za zamenjavo paradigme, ki bi vključevala modele spolne selekcije, ki so spolno bolj nevtralni. Vseeno pa teorije tipične spolne selekcije v večini opisujejo razmnoževanje vrst z jasnimi razlikami med dvema spoloma. Seveda pa v naravi najdemo tudi vrste z več kot dvema spoloma, česar ne smemo zanemariti.

Spolna selekcija vključuje medspolno selekcijo in selekcijo znotraj spola. Primer medspolne selekcije je, ko osebek določenega spola izbere primernega kandidata ali kandidatko za parjenje drugega spola. Selekcija znotraj spola poteka med osebki istega spola, ko ti tekmujejo za dostop do drugega spola.

V tem delu se bomo posvetili Batemanovemu pravilu. Ta pravi, da naj bi se samci parili z maksimalnim številom samic, samice pa se parijo s samo enim samcem. Iz pravila izvira tudi ideja o prešuštniških samcih in plahih samicah.

Angus Bateman je opisane zamisli leta 1948 preveril v raziskavi. To je bila tudi prva raziskava, ki je empirično preverila nekatere domneve spolne selekcije. V raziskavi je uporabil vinske mušice. Predvidel je, da se samčev reproduktivni uspeh poveča s številom samic, s katerimi se pari, medtem pa samice dosežejo višek reproduktivnega uspeha po paritvi z enim samim samcem. Bateman je zagovarjal pozicijo, da je opisana dinamika univerzalna pri vseh vrstah, ki se spolno razmnožujejo in izkazujejo spolni dimorfizem. Razlog za to naj bi bil v tem, da je produkcija semena nepotratna, da so semenčeca mala in da jih nastane veliko. Medtem pa so jajčeca velika, potratna in jih je manj. Spolno razmnoževanje z različno velikimi spolnimi celicami imenujemo tudi anizogamija.  

Vse točke, ki naj bi podpirale Batemanovo pravilo, so bile že večkrat preverjene. V raziskavah so spoznali, da se samice parijo z več samci in da so aktivne partnerke pri parjenju. Devet desetin ptic pevk je namreč še v 80. letih prejšnjega stoletja veljalo za monogamne. Ptica naj bi se torej parila z enim ptičem, par pa naj bi skupaj skrbel za potomce. Trenutno velja, da je monogamnih vrst ptic pevk manj kot desetina vseh vrst. Obstajajo tudi raziskave, ki kažejo na to, da se reprodukcijski uspeh samic poveča ob parjenju s številnimi samci. Prav tako ne drži vedno, da je produkcija semena energetsko manj potratna kot produkcija jajčec. Samci namreč proizvedejo na milijone semenčic za oploditev jajčeca. Vseeno so kritike sprejete z negodovanjem. 

Tudi ko je Patricia Adair Gowaty, ameriška evolucijska biologinja, poskusila replicirati izsledke Batemanove raziskave vinskih mušic, ji to ni uspelo. Še več, pokazala je, da je bilo v prvotnih raziskavah več metodoloških napak in pristranskosti, ki so sledile potrjevanju domnev, namesto zgolj testiranju le-teh.

Batemanovo pravilo je fundacija moderne teorije o spolni selekciji in nekatere vrste res sledijo opisanemu pravilu. Z metaanalizo so leta 2016 na primer preverili, ali Batemanovo pravilo drži pri 66 različnih vrstah. Vrste so zbrali iz 72 člankov izbranih iz bazena več kot dva tisoč raziskav. Teh 72 člankov je vključevalo raziskave obeh spolov, meritve Batemanovega gradienta in možnosti, da pride pri vrsti do spolne selekcije. Batemanov gradient je statistična meritev, ki opisuje odnos med parjenjem in uspešnim razmnoževanjem para osebkov. Z uporabo različnih analiz so pokazali, da večina preučevanih vrst res sledi Batemanovemu pravilu. Svoj prispevek so naslovili Darwinian sex roles confirmed across animal kingdom. Na mestu je vprašanje, ali živalsko kraljestvo res predstavlja le 66 vrst. Da ne omenjamo znanih težav, do katerih pride pri izvajanju metaanaliz. 

Jasno je, da obstajajo vrste, ki sledijo Batemanovemu pravilu. A obstaja tudi veliko raziskav vrst, ki pravilu ne sledijo in kažejo na to, da morda biologija na področju spolne selekcije potrebuje razširitev prvotnih idej. Med drugim tudi raziskave človeških strategij razmnoževanja kažejo, da te ne sledijo predvidenim univerzalnim vzorcem razmnoževanja. Nekatere raziskovalke in raziskovalci podpirajo tudi tako imenovan paradigmatski obrat. Sledi glasbeni premor, po premoru pa se posvetimo spolu modelnih organizmov, ki se uporabljajo v raziskavah.

Vmesni komad: Waxahatchee - Dixie Cups and Jar

Oddajo znanstvene redakcije Radia Študent poslušate na valovih 89,3 MHz. Danes se posvečamo raziskovalkam s področja preučevanja vedenja živali. Spoznali smo zgodovino primatologije in spremembe, ki so jih v to vedo prinesle primatologinje. Sledilo je prevpraševanje Batemanovega pravila, ki služi kot ena izmed osnov spolne selekcije pri vrstah z anizogamijo ali različno velikimi spolnimi celicami. Sedaj pa stopimo izven preučevanja živali v divjini in živalskih vrtovih ter namenimo nekaj minut še preučevanju in uporabi živali kot modelnih organizmov v biomedicinskih raziskavah. 

Znana je pristranskost, da se kot modelne organizme v večini uporablja samce. S slednjimi naj bi bilo manj težav. V raziskavah, v katere so vključene miši, naj bi bili odzivi na dražljaje znotraj skupin samic bolj raznoliki v primerjavi s samci. Razlog za to naj bi bili spolni hormoni in menstrualni cikel, ki je pri glodalcih analogen človeškemu. Fluktuacija hormonov je podobna, le da se odvija v veliko krajšem časovnem obdobju.

Trditev o raznolikih odzivih glede na spol ne drži. Razlike znotraj zbranih podatkov, ko so preverjali odziv na dražljaje, ki naj bi povzročali bolečino, so imeli enako raven variabilnosti pri samicah kot pri samcih. Variabilnost pri samicah je verjetno posledica spolnih hormonov, medtem ko so samci podvrženi socialnim hierarhijam znotraj skupin, kar vodi v stres.

Uporaba samic kot modelnih organizmov v raziskavah je nujna na področju raziskovanja bolečine. Znano je namreč, da obstaja razlika med binarnima spoloma pri občutljivosti za dražljaje, ki povzročajo bolečino. Vseeno so bile leta 2015 v 71 raziskavah bolečine, o katerih so poročali v znanstveni reviji Pain, samice uporabljene le v treh raziskavah. Različne inštitucije in agencije, ki financirajo raziskave, sedaj jasno zahtevajo, da so v primeru biomedicinskih raziskav v metodah navedeni spoli modelnih organizmov, ki jih bodo vključili v raziskave.

Dodaten razlog za izogibanje vključevanja obeh spolov glodalcev v biomedicinske raziskave je cena raziskovanja. Nekateri pravijo, da bi vključevanje obeh spolov za enkrat povečalo število uporabljenih živali. To ne drži, saj gre zgolj za to, da morata biti vključena oba spola oziroma je potrebno vzeti spol živali v ozir. Res je, da tako pri testiranju morda ne zaznamo manjših razlik med spoloma, vseeno pa so raziskave pokazale, da so večje razlike zaznavne tudi v manjših vzorcih živali. Primer je raziskava, ki je preučevala, kako so različne celice imunskega sistema udeležene pri procesiranju bolečine in povečani občutljivosti na bolečino pri mišjih samicah in samcih.

S tem, ko biološke in biomedicinske raziskave zanemarijo drugi spol, se dela velika škoda. Zaradi zanemarjenosti pride do nerazumevanja biologije samic. Poseben problem predstavlja dejstvo, da so modelni organizmi samcev vzeti kot univerzalno primerni, ne glede na spol. Tako zanemarimo samice, ki predstavljajo polovico določene vrste.  

Pristranskost spola modelnih organizmov pa ni edina težava. Težavo lahko predstavljajo tudi raziskovalci, ki rokujejo s posameznimi mišmi in podganami. V raziskavi, s katero so preverjali stopnjo bolečine pri modelnih miših in podganah, so namreč ugotovili, da njihove meritve niso bile uspešne, ko so z modelnimi živalmi rokovali raziskovalci. 

Raziskovalci so pri glodalcih, vključenih v raziskavo, vzbudili stresni odziv, ki je znižal zaznavanje bolečine pri živalih. Vse to pa lahko vpliva na same rezultate raziskav. Raziskovalci naj bi oddajali vonj, ki je vzbudil stres v modelnih živalih. Živali pod stresom so namreč imele povišane vrednosti stresnega hormona kortikosterona v krvi, njihov odziv na bolečino pa je bil drugačen, kot bi ga pričakovali. Medtem pa raziskovalke niso vzbudile stresa v miših in podganah. Podobno se je zgodilo tudi samo ob prisotnosti majice, ki jo je nosil raziskovalec čez noč v laboratoriju, in ob prisotnosti samcev drugih živali. Pri testiranju bolečine pri miših in podganah naj bi torej z modelnimi živalmi rokovale raziskovalke. 

Sledi še zadnji glasbeni premor, v zaključku pa še nekaj argumentov za raznolikost ljudi, ki so tako ali drugače vpeti v znanost.

Vmesni komad: Courtney Barnett - Avant Gardener

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate Frequenzo della Scienzo, v kateri smo se danes posvetili znanstvenicam, ki tako ali drugače raziskujejo živali. 

Znanstvenice so v zgodovini preučevanja vedenja živali prinesle marsikatero novo spoznanje, nemalokrat so si zastavile tudi  drugačna vprašanja od raziskovalcev. Seveda bi raziskovalci verjetno prišli do enakih sklepov, kot jih predstavljajo raziskovalke. Lahko, da bi za to potrebovali več časa, saj jih zaradi družbenih in kulturnih vplivov morda zanimajo drugačna vprašanja.

Spremembe se dogajajo, znak napredka v družbi je tudi vedno boljše razmerje med spoloma v znanosti. Ko so na primer analizirali prispevke v reviji Animal Behaviour med letoma 1953 in 1993, so ugotovili, da so raziskovalke bolj verjetno preučevale sesalce in teme, kot so skrb za mladiče, vedenje mladičev, izbiro partnerja in spolno selekcijo. Analiza prispevkov med letoma 1981 in 1990 na konferenci združenja za proučevanje vedenja živali pa je na primer pokazala, da raziskovalke res bolj pogosto kot raziskovalci preučujejo sesalce. Pri preučevanju samic in mladičev je bilo razmerje med raziskovalci in raziskovalkami, ki so jih preučevali, enako. Edina očitna razlika se je pojavila v primatologiji, kjer je kar 77 odstotokov primatologinj izražalo raziskovalno zanimanje za samice. Raziskovalke naj bi sicer bolj zanimalo socialno vedenje.

Privabiti ženske v znanost ne sloni samo na tem, da ženske znanstvenice privabljajo nadebudne raziskovalke na začetku kariere in mlajša dekleta, ki še razmišljajo o vstopu v raziskovanje. Pri tem, da privabimo dekleta in ženske v znanost, moramo sodelovati prav vsi - ravno to je omogočilo večje število raziskovalk v vedah, ki preučujejo vedenje živali. Mnoge pionirke raziskovanja vedenja živali so namreč imele mentorje, ki so bili že uveljavljeni raziskovalci na različnih področjih, ki se dotikajo preučevanja vedenja.

Spodbuda in podpora s strani raziskovalcev ter sistemske spremembe tvorijo stopnice za vstop žensk v znanost.  Vključevanje ljudi z različnimi ozadji privlači ljudi iz različnih ozadij v znanost. Tovrstne karierne poti nenadoma postanejo relevantne tudi za skupine ljudi, ki so jim bile nekoč tuje. 

Vključevati in vabiti raziskovalke samo zaradi njihovega spola je lahko na videz nesramno. Seveda raziskovalke ne sodijo v znanost zaradi svojega spola, ampak zaradi svojih veščin, vprašanj, ki si jih zastavljajo, in perspektiv, ki jih prinesejo v znanost. Pogost argument proti iskanju in spodbujanju raziskovalk je, da saj ne izbiramo po spolu, ampak po kvalitetah posameznika ali posameznice. Kako pa ocenimo najbolj primerne kandidate ali kandidatke? Vsa ta vrednotenja so polna pristranskosti in ne obstajajo zunaj družbe. Ljudje odrastemo v določeni družbi in kulturi, kar ima vpliv na metode in epistemologijo, ki se je poslužujemo.

Če želimo več znanstvenic, moramo stremeti k spremembam in spremembe tudi prikazovati. Še posebej ko so te pozitivne za samo znanost in družbo. Nekateri pravijo, da se, ko se v raziskovanje na določenem področju vključijo znanstvenice, znanje na tem področju razširi in postane bolj bogato. 

Ženske in moški pa tudi vsi ostali ljudje, ki se ne identificirajo z binarnim spolom, v znanost prinesejo svoja lastna osebna in kulturna prepričanja. Pri tem je potrebno poudariti, da čeprav smo se v današnji oddaji osredotočili na pomen žensk na področju preučevanja vedenja živali, obstajajo tudi drugi intersekcijski dejavniki, kot so različne pripadnosti in identifikacija z določenimi družbenimi skupinami, ki imajo vpliv na naše razmišljanje in raziskovanje. V vedenjski biologiji so bile jasne razlike v zastavljenih vprašanjih, uporabljenih metodah, vrsti pridobljenih podatkov in interpretaciji rezultatov. Da lahko te razlike gojimo in razvijamo naprej, mora znanost sloneti na raznolikosti, pri raziskovanju pa slediti znanstveni metodi.

Za vse raziskovalke vedenja živali - Zarja.

Lektorirala je Marija.

Brala sva Lovro in Nika. 

Tehniciral je Linč.