Znanost po ceni

Znanost po ceni

Oddaja

Dostop do znanstvene literature je za normalno opravljanje raziskovalnega dela za znanstvenike in znanstvenice izrednega pomena. Poznavanje najnovejših dognanj v njihovem polju sodi namreč med osnovne pogoje akademskega dela ter omogoča širjenje meja znanosti. Raziskovalci in raziskovalke imajo dostop do znanstvene literature večinoma zagotovljen prek njihove matične institucije. Širša javnost pa ob spletnem iskanju primarnih virov - poročil izsledkov raziskav, v katerih raziskovalci in raziskovalke opišejo svoje delo na določenem problemu - hitro naleti na blokado, ki od njih zahteva nakup celotnega članka.

 

Založniške hiše, kot so Elsevier, Springer in Wiley-Blackwell, namreč za dostop do znanstvenih člankov postavljajo visoke cene. Cena za posamezni članek se pogosto giblje med trideset in sto evri, nekateri založniki pa za ta denar ponujajo celo samo časovno omejen dostop, pogosto v trajanju zgolj enega tedna. Tako se z urejanjem naročnin v posamičnih državah večinoma ukvarjajo za ta namen vzpostavljeni nacionalni nabavni konzorciji. Ti skrbijo tako za fizični kot tudi spletni dostop do znanstvenih revij in akademskih podatkovnih baz. Za informacije o tem, kako je za to poskrbljeno v Sloveniji, smo povprašali predstojnika Enote za uporabniške storitve Narodne in univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani Srečka Bončino:

 

izjava

 

Kot smo že poročali, znanstvene publikacije izdajajo specializirane založniške hiše, ki pa raziskovalnim institucijam nemalokrat vsilijo nakup svežnjev različnih revij. Letno se sicer v industriji znanstvenega založništva obrne dobrih 10 milijard dolarjev. Že omenjeni založniki Elsevier, Springer in Wiley-Blackwell obvladujejo več kot 70-odstotni delež objav v določenih področjih znanosti in tako tvorijo efektiven monopol.

Malo znano dejstvo je, da si veliki založniki privoščijo zaračunavanje visokih naročnin kljub temu, da sami objavi ne dodajo veliko vrednosti. Večina dela, specifičnega za znanstvene objave, kot je na primer tako imenovani peer review oziroma strokovna recenzija, ni plačanega. Recenzenti potencialne objave pregledujejo kot del akademske obveze ali za lasten ugled. Tudi avtorji in avtorice člankov za svoje objave niso plačani. Pogostokrat so univerze celo primorane plačati založnikom za objavo sprejetih člankov svojih raziskovalk in raziskovalcev. Več o delokrogu objav nam pove direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani Miro Pušnik:

 

izjava

 

Ker je večina raziskovalnega dela omogočenega z javnimi sredstvi, se zdi, da bi morala do njegovih sadov imeti neomejen dostop vsa javnost. Tudi izven institucij in knjižnic, ki to urejajo preko lastnih naročnin. Nedostopnost člankov deloma rešuje tako imenovani open access ali odprti dostop. Članki, objavljeni pod tem protokolom, so namreč na internetnih repozitorijih brezplačno dostopni vsem.

Tak pristop podpira tudi Evropska komisija, ki je leta 2013 izdala uredbo 1291/2013, ki ureja področje objavljanja izsledkov raziskav, podprtih s strani Evropske unije. Do leta 2020 naj bi bili izsledki vseh raziskav, ki jih sofinancira Evropska unija, po objavi prosto dostopni javnosti. Komercialni založniki pa, nepresenetljivo, iščejo in najdejo načine, kako poskuse povečanja dostopa do izsledkov raziskav prevesti v profit. Tako za takojšnjo dostopnost člankov zahtevajo dodatno plačilo, sicer dostop odklenejo šele dvanajst mesecev po objavi članka. Bolj podrobno nam to obrazloži direktor Centralno tehniške knjižnice Miro Pušnik:

 

izjava

 

Eksploativne prakse založnikov med akademiki v veliki meri sprožajo odpor. Akademski svet je videl že nekaj peticij in pozivov na bojkot Elsevierja. Precej prahu pa je vzdignila novica, da se nemški nacionalni konzorcij D.E.A.L. ni odločil za podpis pogodbe z založnikom Elsevier. Razlog je bil v Elsevierjevi nepripravljenosti, da bi pristal na klavzulo o odprtem dostopu nemških avtoriziranih člankov, ter seveda tudi v tem, da za naročnine ni želel spustiti cene. Pogajanja se sicer v tem letu nadaljujejo, vendar pa se je do sedaj že približno šestdesetim inštitucijam iztekla pogodba. S tem pa tudi dostopnost velikega dela literature na področjih kemije in psihologije, nad katerima ima Elsevier založniški monopol. Kaj takšen primer pomeni za akademsko sfero, komentira Miro Pušnik:

 

izjava

 

Če povzamemo - slovenski raziskovalci na leto objavijo okoli 6000 člankov, od tega okoli 1000 pri Elsevierju. Grobo ocenjena tržna vrednost članka je 6000 evrov, od česar ima založnik dobrih 2000 evrov dobička. Pri tem za objavo z odprtim dostopom zahteva dodatno plačilo, medtem ko glavnino dela - pisanje članka ter peer review - opravijo raziskovalci zastonj. Globalno pa so dobički založnikov še veliko večji - omenili smo že, da se gibljejo okrog 10 milijard dolarjev - in mnogim se zdi, da bi zmogli tudi brez založnikov.

Vedno več pa je tudi žarkov upanja, ki kažejo v smer demokratizacije dostopa do znanja in ki ne vključujejo založnikov kot posrednikov. Ena izmed njih je denimo arXiv, spletni repozitorij, kamor raziskovalci pred pošiljanjem člankov v recenzijo nalagajo bolj ali manj končne verzije svojih člankov. Kot upor proti aroganci velikih založnikov se pojavljajo tudi nove revije, ki članke objavljajo izključno z odprtim dostopom, kot so denimo eLife, PLOS ONE, serija revij BMC ter druge.

Nazadnje je treba izpostaviti spletni brskalnik sci-hub ter druge s strani, s pomočjo katerih lahko vsakdo zaobide blokado ter brezplačno dostopa do znanstvene literature. Takšne in podobne iniciative tako predstavljajo alternativo obstoječim ponudnikom znanstvene literature, ki si za razliko od le teh za edino vodilo postavijo demokratičnost dostopa do znanja.

 

Cekine za znanost sta štela Arne in vajenec Marko. Mentorirala, popravljala in dopolnjevala je Teja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zelo dobro!

Končno, hvala

Edino tole je malce dvomljivo v nekaterih primerih predvsem naravoslovnih znanosti (vsaj izven SLO):
večina raziskovalnega dela omogočenega z javnimi sredstvi ... ! Vse bolj v nekaterih enotah znanosti v ospredje stopajo korporativne raziskovalne tendence in doktorski raziskovalni študiji na primer.

ampak a je kdo mogoče že uporabil sci-hub od vas? to je smešno, deluje kot nek facebuk, ko si dol kej zloudaš. pa tud nujno rabiš DOI kode in ne moreš iskat po imenih avtorjev. OK lahko sicer malo kombiniraš - preko neke univerzitetne knjižnice in brskalnika iščeš DOI kodo in potem loudaš dol, ampak različne univerzitetne knjižnice imajo tudi različne iskalne algoritme. tako samo da omenim, par pomislekov na slikanje lepe slike o dostopanju do aktualne znanstvene raziskovalne literature.

se torej glasi: živimo v družbi znanja ampak zaklepamo raziskovalne reporte na elitnih univerzitetnih institucijah. dostop do znanja je omogočen samo izbranim. in da, znanje je moč.
AMEN.

Lep pozdrav, ta zadnje ne drži v celoti. Vse univerzitetne in visokošolske knjižnice so javne in so odprte vsem uporabnikom. V CTK na primer lahko kdorkoli dostopa do vseh e-virov, ne glede na to, ali je član UL ali ne. Torej so tudi znanstvene revije vsem zainteresiranim. Dobrodošli torej v naši knjižnici! Sicer pa je debata na to temo zanimiva in odpira številna vprašanja ne le poslovnega modela temveč ocenjevanja znanstvenega dela.Dokler bo evaluacija temeljila na bibliometričnih kazalnikih na nivoju revije (Imapc factor) in ne na nivoju članka, bo poslovni model tak kot je. Publish or perish sistem bo torej zagotavljal ekstra profite založnikom, S pojavom evalvacijskih modelov na nivoju članka . altmetrika, odprte recenzije ipd. se morda stvari v znanstveni komunikaciji spremenijo. Lp M

no, publish or perish nam je dobro poznan in ne zagotavlja ekstra profite založnikom, ampak je večja tema zase.
Oprostite gospod Pušnik, ne bi bila rada žaljiva, ampak nekateri ne moremo celo življenje zahajati samo v CTK knjižnico, na enem in istem mestu na tem planetu. In ne, vse univerzitetne in visokošolske knjižnice niso javne, oprostite, morda v Sloveniji, drugod pa ne. Za dostop do e-gradiv potrebuješ kode univerzitetnih knjižnic, ki potrjujejo, da si njihov študent.
Če pa menite, da je Slovenija cela Evropa, pa vas žal moram razočarati.
hm - poslovni modeli?
hm - le zakaj bi se stvari v znanstveni komunikaciji sploh spreminjale?

Gospod Pušnik, odpirate pa še eno temo, na katero sem sedaj pomislil: namreč zalo naiven mora biti človek, ko meni, da dostop do e-gradiv je razumljiv in jasen pojem. Vsak ki je v svojem življenju veliko dostopal do e-gradiv preko knjižnic, splošnih ali univerzitetnih, dobro ve kje je catch. Namreč dostop do e-gradiv je tricky stvar, prav tako se strinjam z izjavo znanje je moč, ampak samo če imaš dostop do znanja.
Poglejmo primer: to da študent najde članek, ki mu seveda odpira nove percepcije, neznane avtorje in področja znanja ali debat, brska po iskalniku. Sedaj imaš dva tipa kako iščeš - en je splošni brskalnik univerzitetne knjižnice, ki pa začuda, če si res iskalni molj, ne pokriva vseh dostopov do e-virov, ki spadajo pod kupljeni del dostopa te dotične knjižnice. Obstojijo e-viri do katerih lahko dostopaš samo po analognem postopku - tu imam v mislih, da moraš točno vedet kaj iščeš in kje iskati (poiščeš: journal, sezono, izzdajo, ime-priimek, naslov).
Torej vprašanje, ki se pravzaprav postavlja je drugje: ali recimo ima FDV dovolj sofisticiran brskalnik da je dostop do člankov primerljiv z recimo brskalnikom po univerzitetni knjižnici v Angliji, Nemčiji, Belgiji ipd. In tudi ... kako veliko je interesno področje FDV-ja (družboslovje) v primerjavi z velikim elitnimi evropskimi univerzami, ki že stoletja združujejo več spektrov znanosti - od ekonomije, politologije, umetnosti do dostopanja tudi do strokovno naravoslovnih del, ki te vodi v knjižnico do sosedov.
Samo toliko ... tako mimogrede ...

Dobra debata na pravem mestu. še posebej, ker je problem, ki ga Simon omenja večinoma problem študentov 1 in 2 stopnje, manj 3, kjer so bolj ali manj študenti že artikulirani in formirani kot raziskovalci in je vsakotedensko (mesečno) listanje oz pregledovanje točno določenih znanstvenih revij običajen delovni postopek. Ko se kot doktorski študent fokosiraš na natančno določeno področje, je tam recimo največ nekaj deset revij, ki jih poznaš. Drugače pa je v tej množici virov, ko študenti delajo t. i. retrospektivne tematske poizvedbe, kjer je potrebno zajeti vso relevantno literaturo po vsebini in tipu. To je res kar zapleteno, v večini primerov so v knjižnicah informacijski specialisti, ki pomagajo pri tem, Kar se platforme za uporabo digitalne knjižnice tiče, uporablja UL platformio EBSCO EDS. Trenutno sta globalno le dve taki plarformi, omenjena in pa programska oprema Ex Libris Primo. Obe dve imata dobre in slabe plati, razlog za EDS na UL je cena. Se pravi, da druge univerze nimajo drugih orodij (razen kako odprtokodno, ki pa je praviloma manj celovito, kar se bibliografskih virov tiče). Imamo pa z upravljanjem teh virov v CTK veliko težav, ne toliko zaradi orodja samega kot zaradi organizacije na UL. Namreč, na UL imajo fakultete veliko avtonomijo pri upravljanju knjižnic in veliko virov je dostopno le nekaterim fakultetam ali celo le nekaterim oddelkom, ne pa celotni univerzi kot je praksa v tujini. Sicer je pa tako - če kdo iz RŠ slučajno bere te vrstice, v CTK veliko damo na feedback uporabnikov, vendar je potrebno ta feedback pridobiti. Na primer, ko so študenti predlagali, da bi CTK odprli do polnoči tudi ob sobotah in nedeljah, smo se za to odločili v dveh tednih in maja lahko to pričakujete. Hočem reči, ni tak problem denar kot bolj percepcije uporabnikov. Zato razmišljam, da bi uvedli nekakšne letne ali polletne forume z uporabniki, kjer bi te ideje zbrali, nekatere uresničili, nerealizacijo nekaterih pa uporabnikom argumentirali. Morda je to tudi tema za kak študentski medij, ki nam lahko pri tem zelo pomaga. Lp M

kot omenjate zgoraj - je torej multidisciplinarni doktorski študent (danes bolj potreben kot karkoli drugega) tudi v letu 2017 - še vedno neznanka?
Da, veste v tujini manjkajo samo še postelje v knjižnicah. Redno so glavne knjižnice odprte od 8-23 ure, vključno s sobotami in nedeljami. Poleg tega ima vsak obiskovalec možnost dostopa in uporabe računalnika. Imaš torej veliko halo brez in veliko halo z računalniki. Kar pa osebno ne vem če že obstaja v SLO, me že dolgo ni bilo na slovenski univerzi ali knjižnici.
Pa tudi ... profesorska stroka slovenskih univerz ni odprta za izkušnje ali znanje študentov, ki prihajajo iz tujine nazaj. Gluha ušesa in zaprte oči, kako zanimv fenomen, ki ponazarja tudi širšo javno slovensko klimo. No vsaj dokler nisi star 50 ali 60 in s statusom iz tujine. Pa še takrat se otepajo ljudi. Toliko o feed-backu in odprtosti do le-tega iz izkušenj nas, ta mladih.

Pa še to bi lahko rekli, tako če smo malo bolj zanesenjaški, dober raziskovalec ni nikoli artikuliran in formiran znotraj spremljanja točno določenih znanstvenih revij, ker vsaka od njih ima svoje selektivno sito in svoj način znanstvenega ideologiziranja. To je oksimoron. Običajen delovni postopek je tudi sila relativna stvar, bolj odvisna od posameznika, raziskovalca, polja raziskave kot pa nekih strogo določenih predpostavk. In zagotovo informacijski specialist je nekaj drugega kot raziskovalni molj.
Ampak veliko kar pravite pa tudi drži do neke mere.

Brez zamere, a govorim lahko le za CTK. Naša knjižnica je razen treh tednov poleti odprta od 8oo do 2400 ob sobotah od 900 do 1700, sedaj jo nameravamo odprti tudi v sobotah in nedeljah od 900 do 24oo. Vstop v knjižnico ima vsakdo in vsakdo lahko tam uporablja vire in storitve vkljućno z e-viri. Trend je uporaba e-virov in čitalnic za študij ter nekoliko manjša izposoja tiskanega gradiva (na račun znanstvenih revij v tisku. Postelj sicer nimamo, je pa v tujini praksa takih "social" plejsov, kjer se ljudje zbirajo. Kar se tiče formiranih raziskovalcev - vsaj na področju STM je tako, da se v doktorskem in postdoktorskem študiju ukvarjaš z zelo ozkim področjem raziskovanja. Na primer na področju keramike je na primer recimo 5 revij, začenši z Acta Materialia in te pač spremljaš. Sicer pa ja, širok pogled je pomemben za raziskovalno delo. Kar se ekstraprofitov tiče: pa ravno publish or perish je driver teh profitov. Ker namreč, dokler je bolj pomembna kakovost revije, kjer objaviš in ne kakovost ki jo objaviš, do takrat bodo revije živele. Strošek izdaje znanstvene revije v e-obliki je smešno majhen v primerjavi z dobički. Razen elektronske infrastrukture naredijo raziskovalci vse preostalo. In potem mora njihova institucija plačati dostop do del, ki jih je ta institucija financirala. Z drugimi besedami, ko raziskovalec objavi članek in na konciu meseca dobi plačo, pravzaprav dobi denar, ki bi ga moral raziskovalčevi instituciji povrnit založnik. Ampak on mora objaviti zato, da lahko na naslednjem razpisu dobi denar, da ga bo lahko njegova institucija še naprej financirala. Simple as it is. To je potrebno spremeniti v znanstveni komunikaciji in zato je pomembna ta debata. In še to, če ne želite v CTK - sploh ni problem. Želim le poudariti, da je do licenciranih vsebin vseeno možen dostop javnosti že sedaj - ne le pri nas, naokoli podobno. Lp M

knjižnic ala CTK bi verjetno moralo biti v LJ vsaj 5. mislim če ni knjižnice ja kje pa ti ljudje sploh študirajo?

With the information on the World Wide Web and in specialized databases exploding, researchers and physicians are in dire need to browse efficiently though the large corpus of information resources in their field of interest. The focus is not any longer to find everything related to your interest, but it shifts to zooming in, based on context and expanding again in neighboring knowledge domains. This paper describes an attempt to develop a completely new, interactive way of browsing distributed corpora of information without the need for multiple different queries indifferent information resources. Classical search engines generally treat search requests in isolation. The results for a given query are identical, and do not automatically take on board the context in which the user made the request. The system described here explores implicit contexts as obtained from the document that the user is reading. The new approach merges the searching and browsing into one combined “read-and-search” mode and alleviates the shift users are normally forced to between searching and reading.

močno dvomim za dostop javnosti do licenciranih vsebin izzven SLO. pač izkušnje govorijo drugače. morda bi pa še kdo podal svoje mnenje?

Upam, da ljudje, ki ne znajo poiskati DOI-ja željenega članka ne prebivajo v akademski sferi ker to je pa res en minimum računalniške pismenosti. Imaš univerzalne iskalnike, imaš WOS, imaš Scholarja, imaš searche na straneh journalov. Mislim opcij je toliko da joj.

Iz Rusije z ljubeznijo: http://sci-hub.cc/

searche na straneh - journalov, zdej si pa res nabil unikatno. če pač tok veš o univerzalnih iskalnikih, ja zakaj pa ne pišeš kej o njih? mislim eni ljudje se ne morejo u lajfu še s tem ukvarjat. imajo mogoče mal preveč dela z idejami pa razmišljanjem pa cik cakom v zgornjem nadstropju.

Google Scholar - to je pa res top ja, sploh za miškam sirčke nastavljat model. kam boš pa pršel z Google Scholarjem me pa res intrigira. Opcije ja, ti si tud ena sama opcija - če ni črno je belo logika a?

Zdaj me pa res zanima katera sfera raziskovanja je tako zajebana, da človek ne uspe najdet vsaj nekih indicov z GS.

Ljudje, ki se nimajo časa ukvarjat z znanstvenimi revijami iz svojega področja, verjetno ne pišejo člankov, mar ne?

Drgač pa na UL, SciFinder in je to to. Mimogrede, @Miro Pušnik, koliko je naročnina za ta service?

če si šele do GS prišel, imaš pa še dolgo pot ... da skužiš o čem je govora zgoraj ...
nisi ravno inovativen bi človek reku

mislim, ob tej pronicljivi debati zgoraj se za usodo slovenske znanosti res ni treba bati

@model ne vem iz glave, okoli 40.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness