Dekoloniziranje psihologije

Oddaja
22. 7. 2021 - 21.30

Pozdravljene, pozdravljeni v julijski Psihoteki. Oddajo tokrat posvečamo dekoloniziranju psihologije. Gre za dolgoletno prizadevanje v boju za preseganje pristranske, rasistične in epistemološko krivične psihologije. Projekt dekolonizacije vede nudi poglobljeno analizo, radikalno kritiko in odmik od ustaljenih psiholoških znanj, načinov njihove produkcije in iz njih izhajajočih praks. Ponuja pravičnejše, bolj inkluzivne in participativne alternative ter vzpostavlja nove temelje za boljšo psihologijo.

V oddaji se bomo posvetili rasistični in kolonialni zgodovini psihologije. Zanimalo nas bo tudi, zakaj je psihologijo v primerjavi z drugimi družbenimi vedami še toliko težje in pomembneje dekolonizirati in na kakšne načine si psihologinje ter psihologi to prizadevajo.

V zadnjem času vse več akademske pozornosti pojmu dekolonizacije namenjajo tudi mainstream psihološke institucije. Vendar dekolonialna psihologija skupaj z ostalimi obrobnimi in manj “znanstvenimi” vejami psihologije, kot so na primer kritična, kulturna psihologija in psihologija osvoboditve, še zmeraj ostaja pozicionirana nekje pri dnu hierarhije psiholoških znanstvenih ved. Ukvarjali se bomo tudi s tem, v kolikšni meri lahko polagamo upe v korektivne obliže, ki jih na trhle in tradicionalno rasistične psihološke temelje lepijo najbolj uveljavljene zahodne psihološke institucije. V oddaji bomo poslušali odlomke iz konferenc na temo dekolonizacije. Pogovarjali smo se tudi s Hano Hawlino, asistentko kulturne psihologije na Univerzi v Neuchâtelu.

Zgodovina rasizma v psiholoških teorijah, praksah in institucijah je bila jasno dokumentirana ter kot opomnik na najbolj razvpite zlorabe moči in psihološke avtoritete ostaja del študijskega kurikuluma. Kljub temu je problem sčasoma zgolj shapeshiftal, a ostal pomemben del psihološke znanosti. Ta z normiranjem in normaliziranjem, individualiziranjem problemov, krivde in odgovornosti sodeluje pri ohranjanju vseh oblik družbene neenakosti, med katerimi najdemo tudi rasna vprašanja.

Na kakšen način se psihologija odziva na tovrstne škandale in zakaj se iz njih ničesar ne nauči, razloži Hana Hawlina.

IZJAVA

Poleg tega nedvomno sporna velika imena zahodne psihologije in njihove teorije ostajajo v psiholoških učbenikih. Predstavitve njihovih del so zgolj okleščene odkrito rasističnih idej, navidezno nevtralne ideje pa se kot teoretske podlage reproducirajo v nadaljnji znanstveni produkciji. Primer Erika Eriksona in njegove še zmeraj splošno razširjene teorije psihosocialnega ter identitetnega razvoja na predavanju z naslovom Dekoloniziranje psihološkega imperializma opiše Sunil Bhatia, profesor na Univerzi v Conneticutu.

IZJAVA

Bhatia opiše še primer novih oblik psihološkega imperializma v neoliberalnem kontekstu.

IZJAVA

Da je s psihologijo in njenim odnosom do različnih etničnih in kulturnih skupin nekaj narobe, je jasno. Psihologija je v svoji zgodovini mnogokrat razkrila prikrito ali odkrito rasistični značaj, med najočitnejše primere sodi tudi merjenje inteligentnosti. Razvoj koncepta in merjenja inteligentnosti je eden izmed osrednjih dosežkov psihologije, s katerim ta med drugim ohranja svojo pozicijo praktične znanosti, ki uporablja znanstvene metode za kategoriziranje, nadziranje in spreminjanje posameznic ter posameznikov.

Testiranje inteligentnosti za namene segregacije se je uveljavilo po tem, ko se je praksa razširila v ZDA. Kot v svojem eseju Nedolžnost znanstvenih »resnic« zapiše Metka Mencin Čeplak, je s tem merjenje individualnih razlik s psihološkimi instrumenti postalo tudi osnova za medskupinske primerjave in opora rasističnim ideologijam ter praksam. Razlike med družbenimi skupinami so se v teh primerih namreč interpretirale kot rezultat njihove genetske in/ali kulturne večvrednosti oziroma manjvrednosti.

Vendar se problema kolonizacije in iskanja rešitev ne moremo lotiti pri repu problema. Simptome pristranske in zahodnocentrične znanstvene produkcije lahko v najširšem smislu najdemo na vseh nivojih raziskovanja, obstoječih znanstvenih resnic in psiholoških teorij ter praks. Sodobni mainstream psihologiji večinoma ni uspelo razčleniti in doumeti načinov, na katere trenutna realnost ter z njo povezani načini obstoja, bivanja in doživljanja odslikavajo kolonialno preteklost. Še bolj oddaljena ostaja od vzpostavitve novih temeljev za intelektualno dekolonizacijo.

Kaj je narobe z jedrom zahodne psihologije in njenim odnosom do lastnega predmeta proučevanja, zakaj rasizem ni slučajen zdrs posameznih raziskovalcev ter zakaj je kolonializem psihologiji inherenten, razloži Hana Hawlina.

IZJAVA

Hawlina razloži še, zakaj so produkti psiholoških znanstvenih prizadevanj vedno vpeti v družbeni, kulturni, zgodovinski, geografski in časovni kontekst raziskovalca ter odvisni od njegove družbene pozicije in identitete, pa tudi, zakaj domnevna univerzalnost psiholoških ugotovitev ne vzdrži.

IZJAVA 

VMESNI KOMAD - Femi Kuti - Privatisation

Dober večer. Še vedno poslušate psihoteko na 89,3 MHz, nadaljujemo z dekolonizacijo psihologije. 

Do področja dekoloniziranja psihologije ne moremo brez omembe Frantza Fanona, revolucionarnega psihiatra in enega izmed najpomembnejših teoretikov rasizma, kolonizacije ter dekolonizacije. V kontekstu afriškega osvobodilnega gibanja je za Fanona ideja dekoloniziranja vede zahtevala dekonstrukcijo prevladujočih znanj in praks, ki odslikavajo in služijo interesom kolonialne oblasti. Bil je eden izmed prvih mislecev, ki je analiziral psihologijo kolonializma in učinke internalizacije podrejenosti, posebej preko usvajanja ter uporabe jezika kolonizatorjev. Psihologiji je očital, da je pri postavljanju svojih temeljev popolnoma zanemarila specifičen psihosocialni kontekst zatiranih. Te je pozival, naj zavrnejo objektivizacijo in radikalno živijo svojo subjektivnost, iz katere lahko vznikne prava osvoboditev podrejenih, s čimer je postavil trdne temelje protikolonializmu ter revoluciji. 

Več kot pol stoletja kasneje je jasno, da je psihologija uspešno ignorirala vsa prizadevanja za dekoloniziranje svojih resnic in praks. Večina reproduciranega psihološkega znanja in novih spoznanj še naprej odslikava norme ter interese privilegirane, bele, izobražene in srednjerazredne manjšine. Pod pretvezo znanstvene objektivnosti ob odkrivanju “občih” človeških resnic psihologija še naprej zanemarja posameznikovo socialno realnost in kontekst ter rasne in razredne razlike. Normalizira tip človeka, otroka, partnerja, delavca, ki ustreza dominantni ideologiji, in patologizira, kar od nje odstopa.

Na lanskoletni konferenci z naslovom Proti dekolonialni psihologiji: Teorije z globalnega juga so govorci iz Južnoafriške republike odstirali ostanke kolonialne nadvlade in nasilja, ki so inherentni prevladujočim oblikam (psihološkega) znanja. Zahodni psihologi že s svojo pasivnostjo ohranjajo pomembno vlogo pri naturaliziranju rasističnega statusa quo evrocentrične globalne nadvlade. Kot poudari dr. Amanda Sullivan, profesorica šolske psihologije na Univerzi v Minessoti: vsa naša dejanja so politična.

IZJAVA

Med govorci je bil tudi dr. Nelson Maldonado Torres, profesor latinskih in karibskih študij ter primerjalne književnosti, ki se ukvarja s primerjalno kritiko in dekolonialno teorijo, teorijo ras, dekolonialnim feminizmom in socialno ter politično filozofijo. V svoji zadnji knjigi z naslovom “Fanonian Meditations” se ukvarja z relevantnostjo dekolonizacije na epistemološkem, etičnem in političnem nivoju. Torres razloži koncept meditacij in njihov pomen za dekolonizacijo.

IZJAVA

Izstopajoča primera psihologij, ki lahko ponudita vir konceptualne nadgradnje, preseganja in dekonstrukcije vzpostavljenih praks ter načinov psihološke produkcije znanja, sta psihologija osvoboditve (an. liberation psychology) in kulturna psihologija.

V zadnjih petdesetih letih je kot ena izmed najvplivnejših metateoretskih dekolonialnih perspektiv v Latinski Ameriki v mnogih različicah vzniknila osvobodilna psihologija. Njene bistvene značilnosti med drugim zajemajo osredotočanje na epistemološko pozicijo marginaliziranih posameznikov in uporabo participativnih akcijsko raziskovalnih metodologij. To predstavlja zavestno korekcijo konvencionalnih psiholoških praks, ki marginalizirajo in patologizirajo večino svetovnega prebivalstva. Poleg tega je eden izmed glavnih ciljev psihologije osvoboditve razkriti in odpraviti ideologije vsakdanjega življenja, ki ne odslikavajo objektivne, nevtralne ter naravne realnosti. Namesto tega kot vir za vpogled v socialno realnost in vsakodnevne resnice prednostno vključujejo interese in perspektive revnih ter zatiranih skupnosti. S spodbujanjem obuditve potlačenega spomina na zgodovino si psihologija osvoboditve prizadeva odpraviti tudi pomembne mehanizme kolonialne nadvlade, ki so v obliki epistemološkega nasilja stremeli k potlačitvi lokalnih identitetnih in zgodovinskih reprezentacij ter njihovi nadomestitvi z vsiljevanjem kolonialnih razumevanj. To bi preprečilo kolektivno pozabo, vzbudilo zavedanje o možnih alternativah kolonialnega nasilja globalnega reda in spodbudilo oblikovanje skupnostnih identitet.

Sledi glasbeni premor, po katerem se bomo posvetili še drugi alternativni veji psihologije ー kulturni psihologiji.

VMESNI KOMAD: Chassol - Savana, Céline, Aya.mp3

Poslušate zadnji del julijske Psihoteke na Radiu študent. Nadaljujemo s predstavitvijo kulturne psihologije. V čem se razlikuje od mainstream psihologije in kaj raziskuje, pojasni Hana.

IZJAVA

Hana opiše še konkretne psihološko metodološke alternative, ki stremijo k izenačitvi tradicionalno porušenega razmerja moči in vpliva na produkcijo znanja med raziskovalci ter udeleženci.

IZJAVA

V zadnjih letih dekolonizacijske iniciative vse pogosteje vznikajo tudi znotraj zahodnih mainstream institucij. Ameriško psihološko združenje podpira in financira konference na to temo in z veliko mero nezaupanja v največjo psihološko bratovščino bi nas tradicionalno zaneslo v vsesplošni cinizem. Vendar govori gostujočih predavateljic in predavateljev, ki so običajno sami pripadniki zatiranih družbenih skupin, odražajo poglobljeno kritiko ter različne načine radikalnega in ne zgolj kozmetičnega zoperstavljanja mainstream psihologiji. Da so do glasu prišli preko uveljavljenih mainstream institucij, je kljub nejeveri verjetno pozitivno.

Obenem majhni koraki v pravi smeri niso slučaj ali produkt dobrohotnosti odločevalcev v vodilnih aparatih psihologije. So odraz zeitgeista in rezultat dolgoletnih aktivnih bojev za lasten prostor, vključenost ter pripoznanje zatiranih narativov. Dekolonizacija ni projekt s končnim ciljem, ampak nedovršna oblika kritične refleksije in aktivne vključenosti v upor proti sistemskim in strukturnim oblikam nasilja. Preko procesa dekolonizacije je nujno osvetliti tudi zgodovinsko zapuščino kapitalizma, rasizma in patriarhata. Razumevanje kolonizacije mora preseči ozko pojmovanje in zajeti tudi razredno dimenzijo s celostnim pregledom vseh materialnih pogojev zatiranja.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.