Žena majka (kraljica)
Petletna deklica pri metu ne uporablja lateralnega prostora. Ne iztegne roke ob stran, ne zasuče trupa, ne premakne nog, temveč obstoji na mestu. Ko se pripravlja na met, zgolj dvigne desno roko naravnost naprej in pokrči podlaket, z dlanjo, obrnjeno navzdol. Žogo spusti, ne da bi posebej dobro namerila, brez sile, moči in hitrosti. Deček iste starosti ob pripravi na met iztegne desno roko na stran in nazaj, z dlanjo, obrnjeno navzgor. Zvije, obrne in pripogne trup, z desno nogo stopi nekoliko nazaj. Iz tega položaja lahko s svojim gibom met podpre s polno močjo. Žoga zapusti njegovo dlan z znatnim pospeškom. Proti cilju potuje naravnost, po dolgi sploščeni krivulji.
Slišali smo popis razlik gibanja deklic in dečkov pri metu žoge, ki jih je v knjigi Fenomenološka psihologija leta 1966 navedel nemško-ameriški fenomenolog in psihiater Erwin Strauss. V svoji študiji se pri razlagi opažanj ne mudi predolgo. Ker se razlike med dečki in deklicami pojavijo pri tako zgodnji starosti, Strauss zaključi, da morajo biti te odraz bioloških, in ne pridobljenih razlik. Zatakne pa se mu pri iskanju izvora bioloških razlik. Ker se ženstveni slog metanja pojavi pri zgodnji starosti, ne more biti posledica razvoja prsi pri deklicah. Naslednja možnost bi bila njihova šibkejša mišična moč. Vendar tudi ta razlaga ne vzdrži, saj bi morale v tem primeru deklice sorazmerno šibkost kompenzirati prav z gibi, z iztegom roke nazaj in zasukom trupa pri pripravi na met, nadaljuje Strauss. Končno zaključi, da je način metanja mogoče razložiti s sklicevanjem na ženstveni odnos do prostora in sveta. Razlika ima torej biološko osnovo, ki pa ni nujno anatomska. Deklice mečejo drugače, ker so ženstvene.
V eseju z naslovom Metati kot punca (angleško Throwing Like a Girl) politična filozofinja in feministka Iris Marion Young Straussovo teorijo postavi na glavo. S kritiko njegovih razlag razvije nov pogled na spolne razlike pri gibanju, osnovan na ospoljeni in utelešeni fenomenološki perspektivi. Young zavrne predpostavko o biološki podlagi razlik v metanju in obstoju univerzalnega ženstvenega bistva. Razlike umesti v kontekst položaja žensk v določenem družbeno-zgodovinskem trenutku in v niz okoliščin, povezanih s telesno izkušnjo biti ženska v seksistični in patriarhalni družbi.
V septembrski Psihoteki se lotevamo feminističnih kritik psihologije. Zanimalo nas bo, na kakšne načine se psihologija loteva vprašanj, povezanih s spolom, zakaj in kako razlaga spolne razlike ter kako utrjuje spolne stereotipe in tradicionalne spolne vloge. Pa tudi, na kakšne načine se veliko bolj tiho in implicitno patriarhalni nastavki prevajajo v navidezno nevtralne, univerzalne in objektivne psihološke teorije. Na dveh konkretnih primerih psiholoških teorij bomo ponazorile seksizem v psihologiji in pojasnile, zakaj teh teorij ne smemo razumeti kot slučajne zdrse posameznih avtorjev. Vzroke bomo iskale v temeljnih predpostavkah psihološke discipline, ki ohranja in reproducira interese dominantnih družbenih skupin ter tradicionalno odslikava izkušnje in stališča predvsem belih, evroameriških heteroseksualnih moških srednjega razreda. Svoje poglede na problematičnost psihologije in svoje razumevanje pozitivnega programa feministične psihologije je za današnjo oddajo prispevala profesorica Bipasha Ahmed, predavateljica na Glasgow Caledonian University v Londonu.
Mnogi teoretični modeli prevladujoče psihologije še vedno temeljijo na pozitivističnih in esencialističnih pogledih na spol. Prav zato je v psihološkem okviru še toliko težje vzpostavljati dosledne modele, ki bi se oddaljili od biološkega dualizma. Kot večdimenzionalna struktura spol nujno zajema tudi prepletajoče se dejavnike identitete, spolnosti in moči, ki jih prevladujoča psihologija vztrajno ignorira.
Na temelju patriarhalnih družbenih norm in pričakovanj o primernih spolnih vlogah se je v psihološko literaturo vsidral par femininost - maskulinost. Omenjene norme vzpostavljajo kategoriji maskulinosti in femininosti kot nasprotna pola kontinuuma. Ta poudarjata razlike in utrjujeta spolne stereotipe, ki jih povezujeta s koncepti, kot so človeška narava, osebnost, identiteta. Ker so ti povezani z biološkimi kategorijami, te pa vsaj v prevladujočih psiholoških pojmovanjih ostajajo fiksne, se družbena konstrukcija kategorij maskulinosti in femininosti pogosto ne preizprašuje. Obenem se z ukvarjanjem s kategorijami, kot sta maskulinost in femininost, poustvarjajo identitete, ki naj bi odražale biološko naravo in reproducirale obstoječi hierarhični red.
Moderno zahodno razumevanje kategorij maskulinosti in femininosti lahko povežemo z obliko spolne delitve dela, ki se je vzpostavila z industrijsko revolucijo. Ta zgodovinsko specifična delitev dela je povzročila ločitev domačega - reproduktivnega in neplačanega dela, ki ga opravljajo ženske, ter produktivnega - plačanega dela, ki so ga med drugo industrijsko revolucijo in prvo svetovno vojno vse pogosteje opravljali moški.
Med drugo industrijsko revolucijo se je zaradi spremenjene narave dela, ki je prešlo iz lahke v težko industrijo, visoke smrtnosti in padca rodnosti med prvo industrijsko revolucijo s težko priborjenim krajšanjem delovnega časa za ženske in višanjem plač moških boj za pravice delavk izrodil v utrjevanje vloge ženske kot matere in gospodinje. Reproduktivno delo, ki so ga v zasebni sferi brez plačila opravljale ženske, je pomenilo skrb za dom, otroke, moške in ostarele ter zagotavljanje nove, zdrave in močne delovne sile. Tako sta se krepila mit ženske kot odvisne in podrejene gospodinje in ideologija ekonomsko neodvisnega moškega kot družinskega preskrbovalca. Pri tem je imela pomembno vlogo tudi psihologija, ki se kot disciplina – nikakor ne slučajno - uveljavi v istem obdobju. Kot družbeno relevantna znanost nove dobe si je med cilji zastavila opazovanje in spreminjanje subjektov, ki jih je bilo treba nadzorovati, moteče odklonskosti pa sankcionirati. Brezdelneže je bilo treba označiti za družbeno problematičen odklon in jih primorati k delu.
S kultom domačice se je v 19. in 20. stoletju naturalizirala vloga bele delavske ženske na domu, sprva v Angliji in ZDA, nato pa postopno po vsej Evropi. Tudi s pomočjo psihologije, ki sta ji medtem rasla ugled in družbena moč, se je širilo prepričanje, da so ženske naravno, biološko nagnjene k opravljanju domačih opravil in skrbstvenih nalog ter k vzgoji otrok. Te predpostavke najdemo v mnogih psiholoških teorijah, med katerimi so nekatere še zmeraj del obveznega študijskega programa psihologije. Med njimi lahko izpostavimo Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja.
Erik Erikson si je sredi 20. stoletja na podlagi svojih izkušenj zamislil osem stopenj psihosocialnega razvoja. Med otroštvom in pozno odraslostjo naj bi posameznik napredoval po določenih razvojnih stopnjah; uspešna razrešitev razvojne naloge in eksistencialnega vprašanja na posamezni stopnji pa naj bi določala zdrav razvoj. Med drugim bi identitetno uspešni posamezniki v odrasli dobi vzpostavljali - seveda tradicionalno - romantične odnose, se samouresničili v profesionalni sferi in si ustvarili družino.
Problematični vidiki Eriksonove teorije se zgostijo ob njegovem razumevanju ženskih in moških identitetnih spolnih vlog in z njimi povezanih vedenj. Konec 60. let Erikson zapiše, da razlike v samozaznavi in identiteti med ženskami in moškimi izhajajo neposredno iz anatomskih razlik reproduktivnih sistemov. Ženske so materinske, skrbne in obremenjene z odnosi, ker nosijo v sebi skrit, intimen prostor - maternico, v kateri se lahko razvije novo človeško življenje. Po drugi strani so moški agentni in instrumentalni, ker je njihov penis usmerjen v zunanji prostor in družbeno življenje.
Vendar glavni problem ni ta, da je bil Erikson seksist. Tovrstnih razlag ne smemo razumeti zgolj kot posebne agentnosti ali osebne naravnanosti posameznih avtorjev. Misliti jih je treba predvsem kot simptom psihološke discipline, njene epistemologije in metodologije, ki sta neločljivo povezani z družbeno-zgodovinskimi razmerami, v katerih vznikajo in se širijo psihološke teorije in prakse. Specifične družbeno-zgodovinske in kulturne okoliščine določajo, katerim vprašanjem bo namenjen prostor, s kakšnimi metodološkimi pristopi se bodo naslavljala, v katero smer bo zaneslo interpretacije in kako bodo sprejete v družbi. Obenem imajo prevladujoči psihološki tokovi jasne družbene in politične posledice. Prek vpisovanja v delovanje institucij in našo psiho v povratni smeri utemeljujejo in reproducirajo pogoje, znotraj katerih so nastali.
Podobno idejo lahko ponazorimo tudi na primeru teorije navezanosti. Koncept navezanosti kot trdne čustvene vezi, ki se po otrokovem rojstvu začne vzpostavljati med njim in materjo, je v psihoanalitično teorijo uvedel John Bowlby. Njegova teorija materinske deprivacije je sprva zagovarjala, da vsakršna kontinuirana prekinitev vezi med otrokom in materjo povzroči dolgotrajne, stalne in nepovratne čustvene, kognitivne in vedenjske težave. Priljubljenost Bowlbyjeve teorije v Angliji v 50. letih 20. stoletja, v času, ko so se moški vračali z bojišč druge svetovne vojne, je med drugim okrepila razloge za izključitev žensk z delovnih mest, ki so jih zavzele med vojno. Predpostavke teorije so upravičile, da je ženski mesto doma, in zacementirale njeno vlogo matere, ki se mora v celoti posvetiti materinstvu in nenehni skrbi za otroka.
Bowlbyjeva teorija je bila deležna mnogih kritik, ki so njegove ideje izpodbijale s kritiko raziskovalne metodologije, raziskovalnimi protidokazi in feminističnimi argumenti. Čeprav bi bilo iluzorno in poenostavljeno za ukinjanje delovnih mest žensk kriviti zgolj takratno prevladujočo razvojno psihologijo, pa je ta nedvomno prispevala k poveličevanju materinstva - varstva in vzgoje. Njeni glavni teoretiki so kljub kritikam dejavno promovirali in popularizirali tovrstne ideje, ob čemer so se jasno zavedali, kako bodo vplivale na ekonomski in socialni položaj žensk v družbi.
Obenem so imele teorije zelo oprijemljive učinke na delovanje institucij in razvoj politik. Teorija materinske deprivacije je imela na primer ključno vlogo pri reformiranju nastanitvenih in bolnišničnih praks za varstvo otrok. Bowlby je zagovarjal tudi idejo, da je slab dom boljši kot dobra institucija, in spodbujal neporočene in samske matere, ki bi morale ob skrbi za otroka tudi delati, naj svoje otroke pošljejo v posvojitev.
VMESNI KOMAD: 18 - Loraine James - Glitch Bitch
V nadaljevanju svoje videnje problematičnosti odnosa psihologije do vprašanj, povezanih s spolom, predstavi Bipasha Ahmed, profesorica in kritična psihologinja, ki se med drugim ukvarja z vprašanji neenakosti in nasilja v družini, zlasti z izkušnjami južnoazijskih žensk. Profesorica najprej predstavi, kaj je narobe z odnosom psihologije do spola.
Psihologija se veliko ukvarja z raziskovanjem razlik med ljudmi. Ena od izjemno pogostih spremenljivk, ki jih vključujejo v psihološke raziskave, je spol, rezultat pa so neštete študije razlik med - v glavnem dvema - spoloma. Kot objekt znanstvenega raziskovanja so se razlike med spoloma začele pojavljati konec 19. stoletja. Tudi če razlike med skupinami, na primer med spoli, obstajajo, in glede na dani družbeno-zgodovinski kontekst je smiselno, da obstajajo, je pomembno predvsem, kako jih interpretiramo.
Psihologija, ki kot veda še vedno temelji na biologističnih in esencialističnih idejah o spolu, o spolnih razlikah ne teoretizira. Izvor zaznanih razlik torej obvisi v zraku. Najhitrejši, najenostavnejši in družbeno-zgodovinsko dodobra vsidrani zaključek hitro zapolni nerazložene statistično značilne razlike med skupinami ter potrdi idejo, da so razlike biološko pogojene in da odražajo resnično moško in žensko naravo. Ker je psihologija praktično predkonceptualna in tovrstnih vrzeli v razumevanju fenomenov s svojo metodologijo in epistemologijo ne more pojasniti, jih zapolni z vsakokratno ideologijo okolja, v katerem se znajde.
Historična perspektiva se nam zato zazdi ključna za kritično motrenje lastne discipline in nujna za preseganje navidezno nespremenljivih in univerzalnih pogledov na človeka. Če se poslušalkam s kakršnim koli drugim profesionalnim in interesnim ozadjem ta misel zdi povsem naravna, je historična perspektiva kot podlaga za preizpraševanje resnic in produkcije vednosti lastne discipline za študentke psihologije v najboljšem primeru eksotična. Šele ko študentka psihologije resnice svoje discipline uvidi kot historično, družbeno in kulturno pogojene, se ji lahko osvetli kakršna koli možnost za njihovo preizpraševanje in preseganje. Živimo v seksističnem, patriarhalnem in rasističnem svetu, kar se, pričakovano, odraža tudi v produkciji psihološke znanosti in njenih praksah.
V primeru psihologije je torej predvsem problematično pomanjkanje mehanizmov, ki bi omogočali neprestano motrenje, preizpraševanje in kritično refleksijo vednosti, ki jo ta disciplina producira. Zato se njene ugotovitve, ki se zdijo nevtralne, objektivne in univerzalne, nekritično prevajajo v delovanje institucij, oblikovanje politik in samozaznavo posameznic. Podobno se družbeno posredovane kulturne predpostavke zrcalijo v psihološki in psihoterapevtski praksi.
Psihologija včasih prepozna zmote, zaradi katerih je določeni družbeni skupini naredila krivico. V desetletjih svojega obstoja je psihologija reproducirala rasistične, seksistične, homofobne in transfobne teorije, prakse, diagnoze in pripomočke, ki imajo konkretne in uničujoče posledice za življenje celotnih populacij. Med najbolj očitnimi primeri so primerjanje stopenj inteligentnosti med rasami, diagnosticiranje ženske histerije, homoseksualnosti in transseksualnosti kot duševnih motenj ter njihovo invazivno zdravljenje. Vendar tovrstne krivice nikoli temeljito ne pretresejo temeljev psihologije, v katerih bi morali iskati vzrok za njihov obstoj.
V zameno za desetletja obstoja znanosti, ki je s svojim delovanjem služila kot opora patriarhatu, kolonialnemu projektu in rasističnim ideologijam in praksam, marginaliziranim skupinam kvečjemu pripade kako poglavje v učbeniku ali poseben tematski izid revije. Ustvarjanje posebnih tematskih niš pa ne more radikalno pretresti psihologije kot problematične znanosti. S tem ko prevladujoča psihologija obrobnim populacijam in miselnim tokovom odredi posebej zanje namenjen, ločen prostor, njihovih idej ne uporabi kot resnične kritike in podlage za gradnjo boljše psihologije. Nasprotno, s tem jih ponovno potisne na obrobje, še enkrat potrdi njihov manjšinski status in omeji doseg njihovega delovanja. V tej poziciji so se na primer znašle Afroameričanke, ki jim je pripadla črna psihologija, ženske in feministična psihologija ter skupnost LGBTIQ+ s queer psihologijo.
VMESNI KOMAD: 15 - Rosalía - La Combi Versace
Psihoteko zaključujemo s pastmi, v katere nočemo pasti, in s pozitivnim programom, ki mu želimo slediti. Bipasha opiše pomen neprestanega in zavestnega upoštevanja in naslavljanja deprivilegirane pozicije, ki izhaja iz vseh možnih marginaliziranih identitet, njihovega prepletanja in soodvisnosti. Kaj je zanjo dober in kaj slab feminizem?
Za dober pozitivni projekt psihologije je pomembno tudi aktivno delo zunaj akademije, vključevanje v skupnostne iniciative in aktivistična gibanja ter ohranjanje stikov z njimi.
Kaj je še treba razvijati za vzpostavitev boljše psihologije in psihoterapije v praksi?
Vendar z refleksivnostjo in neprestano pripravljenostjo za dekolonizacijo lastnih vzorcev in praks v tem primeru mislimo na veliko več kot zgolj kulturno kompetentnost. Ta se kot eden od protirasističnih bufferjev običajno znajde nekje na dnu seznama kvalitet psihologa v praksi.
Kako si lahko torej zamislimo in prizadevamo za dobro psihologijo, ki bi podprla feminizem in projekt enakopravnosti?
Oddajo je pripravila Alja, lektorirala je Višnja. Brala sta Muri in Lovro.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj