Rastline niso samo plevel

Dario Cortese, inženir agronomije, je zaradi hude bolezni svet zapustil pred dobrim letom dni. Star je bil komaj sedeminpetdeset let in je zadnja leta življenja preživljal na Cerkljanskem. Tam domuje tudi njegova Založba Porezen, poimenovana po najvišjem vrhu Cerkljanskega hribovja s tisoč šeststo tridesetimi metri nadmorske višine. Pri njej je izdal več kot petnajst knjig. Med najbolj znane spadajo: Novice iz divjine, Divja hrana, Divja hrana na kvadrat in Nekaj divjega v drugo. Slednja je izšla leta 2012 na pobudo bralcev in bralk Nedelove priloge Odprta kuhinja. Tam je namreč Dario objavljal prispevke in recepte o divjinkah, kot sam imenuje užitne divje rastline.

Knjiga Nekaj divjega v drugo je tako tudi njegova zadnja, zato si jo je avtorica prispevka izbrala kot material za recenziranje. Širša publika Daria pozna kot pisatelja, vodnika in učitelja nabiralništva. Svoje življenje je posvetil naravi, pohodništvu, divji hrani in glasbi. Po zapisih sodeč se zdi, da je imel trdna prepričanja o povezavi človeka in narave, ki so ga gnala pri raziskovanju in širjenju znanja.

Dario je trdil, da nobeni rastlini ne smemo reči, da je strupena, saj s tem pokažemo pomanjkanje spoštovanja in poznavanja. Svoje mišljenje je utemeljil z naslednjima stavkoma: »Nobena rastlina ni strupena, vse imajo samo svoje specifične moči. Celota je odvisno samo od količine, namena in načina uporabe.« Te misli si je tako verjetno sposodil od Paracelsusa. Ta švicarski zdravnik iz štirinajstega stoletja velja za začetnika osnovnega načela toksikologije, dejal pa je, da je od odmerka odvisno, ali bo snov delovala toksično.

Na sto dvaindevetdesetih straneh je v knjigi predstavljenih več kot enaintrideset rastlin, ki rastejo v različnih letnih časih. Tako je knjiga aktualna vse leto, najmanj seveda pozimi. V njej najdemo napotke za nabiranje, shranjevanje, predelovanje in kuhanje rastlin ter podatke o njihovih učinkovinah. Pri vsaki rastlini sta dve fotografiji jedi in trije recepti, vse skupaj pa krasijo ilustracije Milana Eriča. Človek knjigo lahko bere od začetka do konca ali pa določene dele preskoči. Tako vse skupaj učinkuje kot zabavna kuharska knjiga, ki bi bila zaradi barvitosti in sloga pisanja zanimiva tudi mlajšim generacijam. 

Edina pripomba leti na sistematičnost, ki jo knjigi primanjkuje, saj so rastline opisane zelo kaotično. Ob iskanju določene informacije je bralec primoran prebrati celoten odstavek, preden najde odgovor. Za to bi avtorica prispevka ob branju Cortesejeve knjige predlagala še prebiranje žepnega priročnika Rudija Beiserja z naslovom Užitne divje rastline. Omenjeno priporočilo je sistematični pregled užitnih rastlinskih vrst, ki jih najdemo v divjini. Bralcu bo dodatno pomagala pri prepoznavanju, nabiranju in pripravi divjih rastlin.

Poleg opisanih rastlin najdemo na koncu Cortesejeve knjige nekaj praznih listov za beleženje lastnih idej in nasvetov, kazalo slovenskih in latinskih imen rastlin ter izbrano divjepisje. Slednje navaja seznam podobnih knjig, ki bi bralcu lahko koristile pri kuhi z divjim rastlinjem.

Slovenski gozdovi, vode in travniki so dom številnim užitnim rastlinam, ki so lahko zelo zdrav, okusen in aromatičen dodatek vsakodnevnim jedem. Gre za liste, cvetove, stebla, plodove, semena ali korenine, ki jih lahko uporabljamo v domači kuhinji ali visoki kulinariki. Ne uporabljajo se samo kot začimba ali osnova, temveč tudi kot estetski dodatek jedem. Zanimanje za prvinsko hrano je sredi prejšnjega stoletja zaradi razmaha kapitalizma zamrlo, a zdi se, da se z leti spet vrača. Dario se je tako držal načela, ki ga lahko ponotranjimo še danes: »Delajmo toliko, kot potrebujemo. Vse, kar je presežek, je strup. Posvečajmo se sebi, polnimo se, saj iztrošeni ne moremo drugemu nič dati.« 

V knjigi lahko najdemo rastline, kot so čemaž, kromač, rman, osat, plešca in kislica ter plodove, kot sta žir in želod. Ena od zanimivejših opisanih rastlin je dobra misel, Origanum vulgare, ali samonikla sorodnica origana. Ime je sestavljeno iz grških besed oros in ganos, kar prevedemo kot gorsko veselje. Je trajnica, ki spada med hribovske dišavnice in cveti sredi poletja, ko jo prepoznamo po rožnatih cvetovih. Avtor o tej rastlini napiše, da pred cvetenjem vsebuje največ eteričnih olj s polifenolom timolom, ta pa je tudi v materini dušici. Ob njenem zaužitju v telo vnesemo še vitamin C, hkrati pa telo zaščitimo pred vnetji in težavami s presnovo ter prebavo.

Pri dobri misli uporabljamo sveže ali suhe liste in socvetja. Ko rastline naberemo, jih lahko hranimo v hladilniku, v vazi z vodo. Če se začne rastlina sušiti, pa lahko liste in cvetove osmukamo ter jih hranimo v temnem, suhem prostoru, najbolje v zaprtih steklenih kozarcih. Z njimi lahko začinimo in obogatimo enolončnice, frtalje ter zelenjavne in mesne jedi. Avtor predlaga tudi uporabo v sladicah, kot so zavitki in pite, v katere jo dodamo proti koncu priprave, da se njena aroma ne porazgubi. V delu najdemo recepte za pripravo dobre misli, vložene v med, s pečeno gobovo zmešanico, lepljivim rižem, friko in gosto konopljino omako. Za vse ljubitelje fermentiranih pijač pa jo dodajajo tudi kisu, vinu, žganju in različnim sirupom.

Za tehnika: malo daljša pavza s podlago

O recenzirani knjigi pa bo govora tudi na Znanstvenem kazalu, dogodku znanstvene redakcije Radia Študent in Vodnikove domačije. Potekal bo v četrtek, 27. oktobra 2022, na Vodnikovi domačiji v Šiški, kjer se bo o zanimivih užitnih divjih rastlinah avtorica prispevka pogovarjala z doktorjem farmacije Samom Kreftom. Vabljeni!

Iz knjige s sto dvajset recepti pa za konec delimo še eno od misli avtorja, ki naj bi v mladih letih sodeloval tudi pri glasbeni redakciji Radia Študent:

Lakota se nadaljuje, saj je brez konca.

Mi drugi prav tako.

Torej dober tek! Na najdaljše proge še naprej.

Divje rastlinje je pritegnilo pozornost Jane.