Žgečkljive podgane

Znanstvenika iz Berlina sta objavila študijo, ki potrjuje, da so podgane ravno tako žgečkljive kot ljudje. V reviji Neuroscience poročata, da pri zaznavi žgečkanja sodelujejo globlje plasti možganske skorje, poleg tega pa k žgečkljivosti pripomore tudi igrivo razpoloženje glodavcev.

Za potrebe znanstvene študije so podgane sodelovale v neobičajnem, in kot kaže za spremembo tudi zabavnem poskusu. Žgečkanje po trebuhu je izzvalo poskakovanje in oglašanje podgan v frekvenčnem območju, ki ga povezujejo z izražanjem pozitivnih čustev. Opazovano oglašanje je torej nekakšen ekvivalent človeškemu nenadzorovanemu napadu smeha, ki ga izzove žgečkanje. V primerjavi s hrbtom in repom se je kot najbolj učinkovito izkazalo žgečkanje po trebuhu. Prav tako so se podgane, ki so bile požgečkane večkrat zapored, oglašale še bolj intenzivno.

Znano je, da žgečkljiv dotik izključno druge osebe v možganih sproži porast živčnega prenašalca dopamina. Pri tokratnem poskusu pa sta se znanstvenika osredotočila na somatosenzorično možgansko skorjo. V globljih plasteh skorje sta ob žgečkanju večinoma zaznala večjo aktivnost nevronov. Električna stimulacija globljih plasti skorje pa je pri podganah izzvala podobno oglašanje, kot so ga opazili pri žgečkanju.

Z odzivnostjo na žgečkanje je povezano tudi razpoloženje preiskovank. Tiste, ki so bile izpostavljene stresu, kot sta močna svetloba in višina, so se oglašale redkeje in izkazale manjšo aktivnost preučevanega dela možganske skorje.

Zanimivo je, da so povečano aktivnost istega dela možganske skorje opazili pri igranju in med tem, ko je izvajalec poskusa z roko lovil podgane. Odgovor možganov na žgečkanje je torej povezan tudi z igrivo-nagajivim obnašanjem.

Same sebe ne more požgečkati Andrea.