Življenje v najbolj suhi puščavi

Mednarodna raziskovalna skupina poroča, da nekateri mikroorganizmi živijo tudi v puščavi Atacama, enem najbolj suhih območij na Zemlji.

Atacama je puščava v severnem delu Čila in južnem delu Peruja. Poleg tega, da pade malo dežja, je tudi prst v puščavi zelo slana. Edina odkrita območja v najbolj suhem delu puščave, ki so kolonizirana z mikroorganizmi, so tista, kjer poteka delikviscenca. To jo proces, v katerem snov absorbira vodo iz atmosfere do te mere, da se lahko sama raztopi v absorbirani vodi. Vendar se sledi mikroorganizmov nahajajo tudi pod površjem puščave. Mednarodna raziskovalna skupina je želela ugotoviti, ali so sledi posledica mikrobov, ki jih veter prinese v puščavo in ki v Atacami zgolj umrejo, ali so ti organizmi zmožni življenja v puščavi.

Da bi odgovorili na to vprašanje, so trikrat vzorčili prst na površini in nekaj decimetrov pod površjem na šestih različnih mestih z različno vsebnostjo vlage. Prvič so vzorčili malo za tem, ko je v puščavi deževalo, nato deset in 22 mesecev po prvem vzorčenju. Z uporabo več metod, ki temeljijo na prepoznavanju in analiziranju mikrobne biomase in DNK, ter s pomočjo gojenja mikroorganizmov v laboratoriju so določili prisotne mikrobe in njihovo živost.

V skladu s pričakovanji so na manj vlažnih predelih odkrili manj mikroorganizmov tako glede na celokupno število kot na število različnih vrst. Na površju puščave so odkrili vrste, za katere vemo, da so odporne proti ultravijoličnemu sevanju in izsuševanju. Pod površjem pa so prevladovale halofilne bakterije in arheje. Halofili so tisti organizmi, ki uspevajo v zelo slanem okolju. V mikrobih, ki so jih odkrili v vzorcih tik po dežju, so zaznali aktivne življenjske procese, v poznejših vzorcih pa je aktivnost mikroorganizmov drastično upadla.

Zaključili so, da so nekateri mikroorganizmi, ki jih veter zanese v puščavo Atacama, nekaj časa aktivni tudi v puščavi. Ostanejo pa v puščavi dalj časa žive dormantne oblike mikrobov, ki čakajo na redko deževje, da se zbudijo iz mirovanja in rastejo ter se razmnožujejo.

Avtorji in avtorice raziskave navajajo, da bi lahko bila Atacama model za življenje organizmov na Marsu. Okoljski stres je na suhi površini Marsa sicer še hujši kot v zemeljski puščavi, vendar je v preteklosti bil Mars veliko bolj vodnat. Obstaja torej možnost, da se je tudi življenje na Marsu prilagodilo na sušnate razmere, če se je seveda sploh kdaj razvilo.

V suhi Atacami ne bi živela Angelika.