Globalnost tujerodnih vrst

Ljudje smo v veliki meri odgovorni za vnos vedno večjega števila tujerodnih vrst na nova območja. Do sedaj ni bilo znano, na katerih območjih se globalno najpogosteje pojavljajo tujerodne vrste in kateri so dejavniki, ki vplivajo na pogostost njihovega pojavljanja. V nedavno objavljeni raziskavi je mednarodna skupina znanstvenic in znanstvenikov predstavila tako imenovane vroče točke tujerodnih vrst na globalni ravni.

Raziskava je potekala tako, da so pestrost tujerodnih vrst po svetu razdelili na naslednje taksonomske skupine: višje rastline, ptice, ribe, mravlje, pajki, dvoživke, sesalci in plazilci. V raziskavo je bilo vključenih 609 območij, od tega 186 otokov in 423 celinskih predelov. Pri vsakem območju so v raziskavo vključili še bruto domači proizvod posamezne države, gostoto prebivalstva ter povprečne temperature in padavine na območju.

Rezultati raziskave so pokazali, da se največje število tujerodnih vrst pojavlja na otokih, ki so bolj oddaljeni od celin. Izkazalo se je, da so vroče točke z največ tujerodnimi vrstami Havaji, severni otoki Nove Zelandije in nekateri izmed indonezijskih otokov. Na celinskih območjih so tujerodne vrste v večjem številu prisotne v obalnih regijah kakor v notranjih predelih celin.

Z ozirom na bruto domači proizvod in gostoto prebivalstva so rezultati raziskave pokazali, da se tujerodne vrste pogosteje pojavljajo na ekonomsko bolj razvitih območjih z višjo gostoto prebivalstva. Ti dejavniki namreč povečajo možnost prihoda tujerodnih vrst, saj so na teh območjih naravni habitati bolj degradirani in posledično omogočajo lažje razširjanje novih vrst. Otoki in obalna območja so tako bolj dovzetni za tujerodne vrste tudi zaradi prekomorske globalne trgovine.

Tujerodne vrste rastlin in živali pomenijo grožnjo tudi na drugačen način. Mnoge vrste, ki so bile do sedaj hišne oziroma vrtne, lahko dandanes zaradi globalnih podnebnih sprememb začnejo širiti svoja območja nahajanja. Raziskava, katere rezultati so pokazali, katera območja so najbolj dovzetna za tujerodne vrste, omogoča lažje podajanje nadaljnjih ukrepov pri omejitvah širjenja novih vrst.