Gosenice iz plastelina

Enega izmed univerzalnih temeljev ekologije predstavlja zakon, ki pravi, da vrstna pestrost oziroma biodiverziteta narašča od polov proti ekvatorju. Iz tega sledi, da na območju ekvatorja prihaja tudi do pogostejših interakcij med organizmi. Nedavno objavljena raziskava, pri kateri so sodelovali znanstveniki in znanstvenice s celega sveta, je pokazala nove zakonitosti v ekologiji glede prostorske razširjenosti plenilcev.

Rezultati raziskave, objavljene v reviji Science, so pokazali globalni vzorec plenilstva na rastlinojede žuželke. Mednarodna ekipa znanstvenic in znanstvenikov je preučevala prehranjevanje plenilcev z gosenicami na območju od arktičnega pola do južne Avstralije. Tako so rezultati pokazali, da so gosenice, ki živijo bliže ekvatorju, osemkrat bolj izpostavljene predaciji kot tiste, ki živijo v bližini polov. Izkazalo se je tudi, da ključni plenilci rastlinojedih žuželk v tropih niso ptice in sesalci, temveč mravlje in ostali manjši členonožci.

Raziskavo so preprosto izvedli z uporabo umetnih gosenic iz plastelina, s pomočjo katerih so opazovali odziv njihovih plenilcev. Gosenice iz plastelina so nastavili na kar 31 različnih krajev po svetu čez celotno zemljepisno širino. Tako so plenilci gosenic, kot so ptice in mravlje, s svojimi ugrizi pustili na umetni gosenici sledi. Raziskovalke in raziskovalci so lahko kasneje na podlagi ugrizov določili, za katero vrsto plenilca je šlo.

Čeprav je bilo pričakovano, da so najpomembnejši plenilci v tropih vretenčarji, se je v tem eksperimentu izkazalo ravno nasprotno. Najpogostejše znake plenjenja so na umetnih gosenicah pustili plenilski členonožci, kot so na primer mravlje. Nadalje so na podlagi rezultatov sklepali, da so gosenice v tropih bolje prilagojene na obrambo pred plenilstvom členonožcev kakor tiste, ki se nahajajo bliže severnemu in južnemu polu.

Znano je, da rastlinojede vrste v tropih za svojo prehrano odstranijo od 10 do 20 procentov rastlinske biomase. Če se torej poveča plenilstvo rastlinojedih gosenic, lahko pride do povečane razrasti rastlinstva v tropih. Razkrivanje novih podatkov o tem, v kakšnih interakcijah so med seboj organizmi, predstavlja osnovo za razumevanje vzorcev ekosistemskih procesov. Pri sami raziskavi se je izkazalo, da je izvajanje globalnih eksperimentov na področju ekologije bolj učinkovito, kakor sestavljanje celostne ekosistemske slike na podlagi posameznih raziskav.