Paradižnik se poti

Izparevanje vode ali transpiracija skozi varovalno plast na površini rastlinskih organov je v rastlinskem svetu vseprisotna. Znano je, da rastline največ vode izgubijo skozi reže, znanja in raziskav na področju drugih vrst transpiracije pa ni veliko. Mednarodna raziskovalna skupina je za svoj preučevalni sistem izbrala sadež paradižnika, saj ta na svoji površini nima rež. Izmerili so debelino in prepustnost paradižnikove varovalne plasti in ugotovili, da izguba vode pri paradižniku ni tako zelo povezana z debelino varovalne plasti na površini, temveč z majhnimi porami na sadežu.

Raziskavo so začeli s pregledom skoraj štiristo različnih sort paradižnika po svetu in jih izbrali sedem, ki so kazali najnižje in najvišje stopnje transpiracije. Nadalje so na izbranih vrstah paradižnika preverili prepustnost njihovih zaščitnih površin. Površina rastline in rastlinskega sadeža je namreč prekrita z zaščitnimo plastjo voskov, ki jo imenujemo kutikula. Debelina kutikule na sadežu paradižnika znaša od trideset do petdeset mikrometrov, kar je primerljivo s premerom človeškega lasu. Ker so voski neomočljivi, ni presenetljivo, da je jakost transpiracije med sortami paradižnika sorazmerna s prepustnostjo njihovih kutikul. Zanimivo pa je, da sama sestava in količina kutikule na sadežu ni tista, ki ima največji vpliv na transpiracijo.

Ob pregledu kutikul, pri katerem so iskali morebitne poškodbe, so na njih čisto po naključju odkrili majhne pore. Ko so pore vzeli pod drobnogled, so ugotovili, da se nahajajo na mestih, kjer iz zgornje plasti sadeža izraščajo majhni laski ali trihomi. Ko sadež dozori, odvrže trihome in pore se zaprejo, s tem pa se zmanjša transpiracija.

Raziskovalna skupina predlaga, da je v naravi transpiracija skozi pore za paradižnik pomembna, ker omogoča hitrejše sproščanje hlapnih spojin za privabljanje ali odganjanje svojih plenilcev. Poleg tega v članku predlagajo tudi, da ima transpiracija pomen za bujnejše dozorevanje sadeža, dokler se še nahaja na matični rastlini, saj omogoča hitrejši pretok rastlinskih sokov v paradižnik.

Z vidika človeka pa bi morda z uporabo pridobljenega znanja lahko ustvarili popoln paradižnik. Ta bi imel veliko trihomov, okoli katerih bi nastale pore. Z obilno transpiracijo med zorenjem bi paradižniki postali okusnejši in hranljivejši, obenem pa bi trihomi takoj po dozorevanju odpadli, pore bi se zaprle in izguba vode ustavila. Paradižnik bi zadržal več vode in dalj časa ostal okusen.

Vse paradižnike je pojedla Živa.