Doslednost in strpnost

14. DOSLEDNOST IN STRPNOST

Ena prav nič pohvalnih človekovih lastnosti je nedoslednost. Nedoslede nčlovek je tisti, ki se ne drži »pravil igre«, ki ne spoštuje določenih načel, dogovorov, sklepov. Dosleden človek koraka ravno k svojemu cilju. Njegova prepričanja so neomajna, njegova volja se sproti preliva v dejanja ... Za komunista pravimo, da mora biti dosleden – dejavno in miselno, nazorsko.

Ena tudi prav nič pohvalnih osebnostnih lastnosti je nestrpnost. Toleranten človek je odprt za sočloveka, tudi če ta misli drugače. Netoleranten se zapira v slonokščeni grad svojih definitivnih stališč, principov, norm. Toleranten človek dopušča vse, kar je človeško, humano. Netolerantni razume in sprejme le tisto, kar je v skladu z njegovo močno zoženo mnenjsko šablono. Vse drugo zavrača, sovraži ali celo preganja.

Mnogi humanisti so se spopadli z nestrpnostjo (največkrat z versko) kot z enim izmed najhujših izvorov zla v medčloveških odnosih.

Poljski mislec Leszek Kolakowski je v eseju Pohvala nedoslednosti sijajno razvil dialektiko te problematike. Povzemimo vsaj nekaj momentov njegovega premisleka: Dosleden je tisti, ki sprejema nekaj splošnih in neprotislovnih tez, ki jih pozneje v celotnem ravnanju in mišljenju do kraja upošteva ... Toda ... absolutna doslednost je istovetna s praktičnim fanatizmom, nedoslednost pa je izvir strpnosti... Nedoslednost je enostavno prikrita zavest o protislovnosti sveta. .. Bodimo nedosledni v sami nedoslednosti ...

Žlahtna dialektična ironija Kolakowskega ima svoje humano in racionalno jedro. Dosledni so v zgodovini prižigali grmade, nedosledni so se tu in tam usmilili hudičevih nevest ... Doslednež je poteptal sovražnika do kraja, nedoslednež je ranjenemu nasprotniku ponudil kozarec vode ... V tem zapisu ne gre, da bi hvalili nedoslednost, pač pa gre za hvalo strpnosti.

Dosleden mora biti komunist prav do kraja v svoji človečnosti, humanosti. V tej doslednosti bo neogibno tudi toleranten. V življenju, v družbeni realnosti naj ne bo toliko poudarjanja doslednosti v načelih; ta so le relativno veljavna ali celo povsem skonstruirana. Pomemben je živ, konkreten sočlovek. Ta je najvišja vrednota in cilj komunistične politike in morale.

LITERATURA:
L. Kolakowski, Filozofski eseji, Nolit, 1964, str. 123–136

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.