Več mobilizacij, manj aretacij
V zadnjih nekaj tednih lahko spremljamo različne oblike študentske mobilizacije v podporo Palestini, o katerih pridno poročamo tudi na radiu. Med najodmevnejše se zagotovo uvrstijo zasedbe univerzitetnih in fakultetnih prostorov, ki se odvijajo predvsem v Evropi in ZDA, vendar tudi drugje. V zadnjih nekaj dneh je bilo več ameriških zasedb nasilno odstranjenih, vseskozi pa so jih spremljale aretacije, deložacije in suspendiranje študentk.
Policijsko nasilje na protestih žal ni več izjema. Še bolj žalostno pa je ugotoviti, da k omejevanju študentskega izražanja mnenj pripomorejo tudi univerze, zlasti tiste, ki se ob vsaki priložnosti trepljajo po ramenih o svoji progresivnosti, strpnosti, odprtosti in učenju kritičnega mišljenja. Naj kot primer uporabimo Univerzo Columbia, ki je zadnje dni v medijih najbolj prisotna, čeprav je le ena od mnogih primerov študentske mobilizacije v obliki zasedbe.
Columbia se ponaša z zgodovino študentskih mobilizacij. Po drugi svetovni vojni, ko je študij na elitnih univerzah združenja Ivy League načeloma postal dostopen tudi študentkam iz družbenega obrobja, je bilo mogoče opaziti porast kritičnih glasov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile študentke Columbie del študentskih protestov, s svojo zasedbo so želele doseči prekinitev sodelovanja univerze s Pentagonom pri raziskavah za izdelavo orožja. Prav tako je takrat Columbia želela zgraditi telovadnico, ki bi segregirala študentke in ostale prebivalke Harlema, ustavitev tega projekta pa je bila ena od zahtev zasedbe. Zasedbo fakultetne dvorane Hamilton so takrat zatrli z aktivacijo okoli tisoč policistov, a je vseeno obrodila sadove. Študentske zahteve so bile uresničene, univerza je prekinila sodelovanje z obrambnim ministrstvom in odpovedala gradnjo segregirane telovadnice.
Naslednja odmevna zasedba se je zgodila v osemdesetih letih, ko so študentke nasprotovale finančnim investicijam Columbie v apartheidski režim v Južni Afriki. Po nekaj dneh zasedbe Hamiltonove dvorane, ki so jo študentke takrat preimenovale v Mandelovo dvorano, je univerza ustregla njihovim zahtevam in prekinila investicije v Južni Afriki. Primeri dosedanjih zasedb in večjih mobilizacij naj delujejo kot dokaz o možnosti uspeha, za učenje iz preteklih poskusov sprememb na boljše, ne pa za glorificiranje upora zaradi upora samega.
Protestnice, ki so v podporo Gazi postavile šotore na travnikih okoli univerze in zasedle dvorano Hamilton, svoje delovanje razumejo kot nadaljevanje mobilizacij v šestdesetih in osemdesetih. Od univerze zahtevajo, da preneha z ekonomskim in akademskim sodelovanjem z Izraelom, podpre trajno premirje v Gazi ter ustavi rasno profiliranje in nadlegovanje palestinskih študentk. Prav tako zahtevajo, da vodstvo delovanje na kampusu ponovno omogoči skupinama Students for justice in Palestine in Jewish voice for peace, ki ju je univerza suspendirala.
Do zasedbe ne pride kar tako, največkrat se zgodi kot zadnja možnost študentk, ki jih vodstvo ne posluša in katerih predlogov ne upošteva. Na Columbii so na primer že dvakrat izvedli referendum za prekinitev investicij v Izrael, vendar ga vodstvo ni upoštevalo. Na referendumu je glasovalo dobrih 40 odstotkov volilnih upravičenk, vse tri predloge pa je večina podprla. Za prekinitev finančnih tokov v Izrael je glasovalo dobrih 76 odstotkov volivk, za prekinitev projekta Tel Aviv Global Center dobrih 68 odstotkov, za prekinitev sodelovanja z Univerzo v Tel Avivu pa dobrih 65 odstotkov volivk.
No, zasedbe je zdaj konec, newyorška policija je pokazala svoje mišice in vdrla v zasedeno dvorano Hamilton, ki jo je zasedba poimenovala v dvorano Hind – po palestinski deklici Hind Ražab, ki jo je po večurnem čakanju na pomoč v avtu ob njeni mrtvi družini skupaj z dvema reševalcema ubila izraelska vojska. Policijski vdor na univerzo se je zgodil 30. aprila, točno 56 let po tem, ko je ista policija prav tako nasilno razpustila študentsko zasedbo iste dvorane. Tokrat je policijo nad študentke naščuval nihče drug kot njihova lastna predsednica Minouche Shafik, tista, ki naj bi zagotavljala njihovo varnost in dobro počutje.
Policija naj v univerze sploh ne bi vstopala, vendar se kdaj zgodi, da kakšno predsednico univerze zaskrbi za varnost svojih študentk, mirna šotorišča, ki protestirajo proti genocidu in nasilju so vendarle lahko potencialna žarišča nasilnih radikalcev. Nasilje je v primeru ameriških zasedb stopilo v igro v dveh primerih. V prvem je situacijo stopnjevala policija, ki je poskušala, v kar nekaj primerih uspešno, razdreti postavljena šotorišča in njihove barikade. Nekajkrat so proti študentkam, ki so želele zaščititi svojo pravico do protesta, uporabili gumijaste naboje in solzivec. V drugem primeru pa je policija s čakanjem ob strani stopnjevanje prepustila skupini proizraelskih protiprotestnikov na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, ki so več študentk v zasedbi pošpricali s solzivcem, nadnje so se spravili s palicami, kamenjem in pestmi.
Mobilizacija v podporo Palestini je od začetka genocida prisotna v širši družbi, videle smo lahko aktivnosti delavk v pristaniščih in tovarnah, proteste in bojkote. Čeprav so bile študentke prisotne v veliko od naštetih aktivnosti, se zdaj v vedno večji meri organizirajo na fronti, ki je posebej njihova, a zato nič manj pomembna. Protestnice, ki šotorijo ali so do posredovanja represivnih organov šotorile na območjih ameriških univerz, opozarjajo na finančne tokove, ki se zlivajo iz izpraznjenih študentskih žepov preko šolnin v Izrael. Opozarjajo tudi na povezave med akademskimi ustanovami in orožarsko industrijo ter sodelovanje svojih univerz s tistimi v Izraelu, ideološkimi podpornicami apartheida. Žal se v ZDA pozornost trenutno manj usmerja na študentske zahteve in bolj na neprimerno nasilen odziv represivnih organov. Po družbenih omrežjih lahko vidimo nasilne aretacije študentk, v nekaterih primerih tudi profesoric, in poskuse uničenja šotorišč in razpustitve zasedb.
Povzele smo torej zapuščino zasedb na Univerzi Columbia in analizirale odzive vodstva univerze in represivnih organov. Pa je v javnosti pozornost sploh usmerjena na pravo problematiko? Pojavljajo se opozorila, da se z usmerjanjem medijske pozornosti na zasedbe in dogajanje okoli njih pogled umakne z genocida v Gazi. Preusmerjanje pozornosti je vidno tudi pri odzivih univerz, ki le redko uspejo omeniti, zakaj so zasedbe nastale, in se opredeliti do zahtev študent. Če pa zahtev po prekinitvi financiranja vojne ne ignorirajo, jih gladko zavrnejo. Ena od izjem je Univerza Brown, s katero so se protestnice dogovorile za preučitev možnosti izpolnjevanja zahtev zasedbe. Pri Columbii, ki jo imamo danes bolj na tapeti, je predsednica v odzivu napisala, da prekinitve finančnih tokov ne bo sprejela, lahko pa se določi način, kako bi univerza preučila kakšne druge zahteve, ki niso tako radikalne, kot je prenehanje financiranja genocida. Prav tako je vodstvo ponudilo, da se ustvarijo investicije za izboljšanje zdravja in izobraževanja v Gazi. Ni čisto jasno, kako v tem primeru deluje računica; univerza bi torej nadaljevala s posrednim rušenjem Gaze, a bi razrušenim šolam in bolnišnicam hkrati nudila humanitarno pomoč. Sila velikodušni predlogi, ki pa jih zasedba ni sprejela. Študentke se niso razpustile in so svoje delovanje nadaljevale tudi v dvorani Hind, kar je privedlo do policijskega vdora.
Vseeno pa je dejstvo, da se policija in vodstva univerz nad zasedbe spravljajo s tolikšno silo, četudi strašljivo in narobe, znak, da mobilizacija oblastnike dela živčne, kar kaže na moč takšnih protestov. Mladi, ki se jim očita, da so nezainteresirani za dogajanje v družbi, nesamostojni in apolitični, lahko v primeru skupnega upora postanejo močan politični akter in trn v peti statusa quo. To se je pokazalo pri akademskih bojkotih, ki delujejo kot uspešna metoda mednarodnega pritiska na Izrael. Prav je tako, naj bo mobilizacij še več, naj združene študentke pokažejo, zakaj se jih vsi režimi tako bojijo.
Za konec pa na hitro poglejmo še, kako je s temi zadevami na domačem pragu. Univerza v Ljubljani še vedno sodeluje z izraelsko Univerzo Bar Ilan, kot izpostavlja Lista za demokratično študentstvo, krajše LDŠ, ki dodaja še, da se fakulteta za družbene vede, krajše FDV, še vedno ni opredelila do genocida v Gazi. Pri tem pa FDV zagotovo ni osamljena, saj se do genocida ni opredelila velika večina ljubljanskih fakultet, univerza pa je uspela napisati le polovično izjavo, s katero se le polovično uvršča na pravo stran zgodovine. V kratki in dokaj medli izjavi namreč genocid ni omenjen, bralka pogreša tudi besedo okupacija ali kakršnokoli omembo Palestine in Palestink.
Vse kaže, da tudi slovensko študentstvo na svojih ramenih še nosi breme dokazovanja, da smo lahko progresivna družbena sila in stopamo po stopinjah mednarodnega študentskega gibanja, ter da lahko od svojih institucij zahtevamo več in boljše.
foto: Wikimedia commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj