Andy Stott: Luxury Problems

Modern Love, 2012

Po ovohavanju različnih žanrov je manchestrski producent Andy Stott, ki se je doslej še najbolj uveljavil v dub technu, končno našel tisto, kar je od začetka svojega ustvarjanja iskal. Zdi se namreč, da je dolga leta, v katerih se je poizkušal v številnih muzikah, iskal svoj pravi zvok. V nasprotnem primeru plošča Luxury Problems ne bi delovala tako pristno in tako Andy Stottovsko. Kljub temu, da mu takšnega zvoka še  ni uspelo ustvariti, zveni povsem njegovo. Kot da se je zgodilo nekaj, na kar je tudi sam čakal.

Stott je globini, ki je pomembna in pomenonosna komponenta njegovega zvoka, dodal še nežnost in čutnost. Glas Alison Skidmore, njegove nekdanje učiteljice klavirja, je z natančnimi loopi pregnetel v srhljive linije ter iz njih ustvaril ritmične strukture. V tej maniri je še najbolj zgovoren otvoritveni komad Numb; zgodba o hrepenenju, v katerem začne fragment ponavljajoče besede »touch« počasi narekovati ritem, ki ga sredi komada razprejo še valeči se basi. Počasno stopnjevanje napetosti je tista značilnost albuma, ki prva pade v uho. Z izjemo naslovnega komada Luxury Problems so vse skladbe zgrajene na podoben način: najmanj dvominutnemu dramatičnemu stopnjevanju sledi vrhunec, ki se po nekaj minutah bodisi sunkovito konča bodisi počasi spusti do nule.

Razen v komadu Up the Box, ki je edina razmetanka na plati, Stott ne prekorači hitrosti 100 udarcev na minuto, s čimer se je v primerjavi z dosedanjimi stvaritvami precej upočasnil, njegova glasba pa je s tem avtomatično dobila tudi bolj izpoveden značaj. Pri tem igra pomembno vlogo tudi na trenutke angelski, spet drugič ledeno hladen vokal Alison Skidmore. Kljub temu, da je uporaba vokalov v elektronski glasbi velikokrat tvegana, ker postane zaradi njih tudi hitro predvidljiva, Stott z njimi ne uniči zvočne pokrajine. Vokale namreč spremeni v instrument in posledično zabriše moč in vlogo logosa. Prav glas je tisti, ki ustvari lebdeče in zasanjano vzdušje. Tega pa hladne, kovinske ritmične strukture ne prizemljijo, temveč ga dvignejo še za odtenek višje - in tudi daleč nad tisto, kar smo od Stotta pravzaprav pričakovali.

Plošča Luxury Problems ni tako vznemirljiva in inovativna kot glasba, ki jo elektronski divjaki zadnje čase ustvarjajo ter mešajo tokove, krojijo nove smernice in premikajo meje v njej, temveč je - preprosto rečeno - lepa. Še več, njegove kompozicije potisnejo poslušalca v skorajda pravljični svet čudaških podob, prepletenih v čudovito celoto, ki ustreza povsem konvencionalnim standardom slušne estetike. Leta 2012 tako ne bodo zaznamovali samo zvoki prihodnosti, temveč tudi bolj intimne elektronske izpovedi.