KATARINA JUVANČIČ & DEJAN LAPANJA: Selivke

Stray Cat Tunes, 2012

V zadnjem času se veliko govori o kantavtorski sceni, natančneje o njenem razcvetu in o novem valu kantavtorjev. Hkrati s tem se v strokovni javnosti nenehno postavljajo nekatera vprašanja o samih načelih delovanja pripadnikov omenjene scene, odgovori nanje pa naj bi natančneje določili načine delovanja modernih trubadurjev.

Najbolj vztrajno med vprašanji je samo vprašanje o tem, kdo pravzaprav je kantavtor oziroma kaj ga določa. To vprašanje pogosto postavljajo že sami akterji, katerih mnenja o tem temeljnem bistvu tovrstnih ustvarjalcev so silno raznolika. Medtem ko se mišljenja o inštrumentariju, s katerim se avtor ali avtorica spremlja ter o dodatni, bendovski spremljavi pevca ali pevke razlikujejo, je nekako obveljal konsenz, da je kantavtor tisti, ki poje lastna besedila, ter da hkrati s tem imajo pri kantavtorstvu besedila glavno besedo.

Čeprav bi se tudi o tej definiciji dalo razpravljati, se v to zdaj ne bomo spuščali, ampak omenjeno postavko vzeli za izhodišče pisanja o prvencu Selivke, ki ga podpisujeta Katarina Juvančič in Dejan Lapanja. Oba sta na širši glasbeni in kantavtorski sceni prisotna kar nekaj let, nenazadnje sta na nedavnem Kantfestu, osrednjem srečevališču tovrstnega udejstvovanja, letos odnesla srebrno kanto.

Če se držimo zgoraj omenjene definicije kantavtorstva, sodi album Selivke v to polje, saj v ospredje postavlja prav besedila oziroma upesnjene in uglasbene zgodbe. Le-te pa so spisane iz ženske perspektive in pripovedujejo različne štorije, od katerih mnoge temeljijo v resničnem življenju. Pesmi večinoma popisujejo tragične in bridke usode; nekateri komadi so zelo čustveni, drugi himnični, tretji žolčno-jezni, nekateri lirični, nežni in krhki.

Ob pravkar opisani posebnosti albuma, zaradi katere se pesmi zvrstijo kot sklenjena in osmišljena celota, je druga izstopajoča kakovost Selivk dejstvo, da sta avtorja prav za vsako upesnjeno zgodbo našla najbolj primerno uglasbitev, aranžma in izvedbo. K temu so pripomogli številni gostje, tako inštrumentalisti kot pevci, ki so posamičnim štorijam nadeli dodatne barve, bodisi čustvene ali glasbene, ali pač oboje: od nagajivih prek srhljivih do jedkih ali tudi smešnih potez.

Tako že uvodno pesem »Češnjev cvet«, ki obuja kruti čas druge svetovne vojne, pevski zbor Kombinatke zasuka v strumno himničnost. Morda še lepši primer ponuja pretresljiva, v srbohrvaščini odpeta »Mene nema«, ki poje o tegobah izbrisane matere samohranilke. Medtem ko Katarina jezno deklamira žalostna dejstva iz življenja izbrisanke, Dejan na električni kitari ubira jezni, po glasbeni motiviki orientalsko naravnan rif, ki po neposrednosti in tudi rabi kitare spomni na jezne pesmi Damirja Avdića.

Omenjena dva primera sta izbrana naključno, saj med desetimi pesmimi z albuma ne moremo najti pesmi, ki ne bi bila nadvse skrbno aranžirana, odigrana in odpeta z zavzetostjo in sugestivnostjo. Številčni inštrumentarij, ki ga igrata Katarina in Dejan ter gostje je rabljen premišljeno. Ponekod se kako glasbilo oglasi le za hip ali zadržano ter tako iz mnogih pesmi, ki jih denimo ne krasi udarnost kot omenjeno uvodno »Češnjev cvet«, ustvari razvejane zvočno-besedne eseje, pri katerih vsak delček pomembno prispeva k izrazni moči pesmi.

K občutku skrbno izdelanega albuma, ki nas presune kot celota in odlično izpeljan koncept krasnih ženskih pesmi, ki jih krasi duh intimnosti, a hkrati odprtosti, je svoj kamenček pristavila ilustratorka Tinka Volarič. Prikupna likovna podoba albuma sicer spominja na ilustracije k pravljicam, kar je fini kontrast večinoma žalostnim pesmim. V spremni knjižici najdemo vsa besedila in na koncu tudi kratke povzetke vseh komadov. Selivke so, skratka, več kot lepo pospremljene na pot.

Tako Katarina kot Dejan sta podpisana kot producenta albuma in potrudila sta se, da imajo pesmi odprt in zračen zvočni prostor. Kljub številnim gostom ni nasičenosti, nasprotno, marsikatera pesem je odeta v asketsko zvočno okolje, kar pa prispeva k večji neposrednosti besedila. Za Katarinin glas pa se zdi, da je našel pravšnjo mejo med čutnostjo in jezo, govorjenim in zapetim, osebno-izpovednim in komentarjem. Občudovati je treba že njen pogum in odločnost, da se je sploh spravila peti o tako težkih temah, kot so smrt, posilstvo ali izguba dostojanstva in upanja. Še bolj pa gre občudovati njen dar, da je to storila na tako zavidljivi ravni ter skupaj s svojim življenjskim in glasbenim sopotnikom Dejanom postavila nove standarde in, upajmo, tudi smernice na kantavtorski in sploh alternativni domači sceni.