Necrot: Lifeless Birth
Tankcrimes, 2024
Čeprav smo se v seriji Kako sem spoznal vajino mamo naučili maksimo, da je novo vedno boljše, bi lahko v primeru ameriškega death metal tria izjavo takole razširili: novo je vedno boljše, pa čeprav zveni kot nekaj izpred tridesetih let. Šalo na stran – v Tolpi bumov tokrat predstavljamo tretji album Američanov Necrot, ki resda zveni kot death metal izpred tridesetih let, toda zveni predvsem kot dober starošolski death metal.
Necrot so v zadnjih desetih letih skupaj z drugimi ameriškimi bendi, ki se naslanjajo na stare čase death metala, postali ime, ki ga izgovarjamo z navdušenjem in spoštovanjem. Gre za bend, ki mu je uspelo ohraniti starošolsko integriteto, kljub temu da ustvarja v 21. stoletju. To se kaže tako v pozitivnih kritikah ob izidu kateregakoli albuma zasedbe kot ob dejstvu, da možje igrajo povsod po svetu in za seboj vedno pustijo pravo deathmetalsko razdejanje, v pozitivnem smislu, seveda. Ko smo že pri tem – julija letos jih lahko vidite v Tolminu na festivalu Tolminator. Necrot, Tomb Mold, Gatecreeper, Horrendous in drugi so torej imena, na katera moramo biti pozorni, ko obravnavamo trenutno ameriško death metal sceno, a se bomo zdaj posvetili predvsem Necrot in albumu Lifeless Birth.
Album je dobrih štirideset minut dolg temen monolit deathmetalskih viž, ki, kot rečeno, združujejo brutalnost in moč ameriškega death metala zgodnjih devetdesetih let v stilu Autopsy, Rottrevore, Derkéta in Baphomet ter masivnost, nalezljivost in melodičnost predvsem britanskega obraza death metala v stilu kultnih Bolt Thrower ali pa švedskih Grave. Torej, nič novega pod mrtvim soncem, toda Necrot kljub temu niti malo ne dajejo občutka pomanjkanja navdiha ali pa zgolj golega kopiranja omenjenih vplivnih imen. To so glasbeniki dosegli predvsem z jasno, toda hkrati surovo zvočno sliko, ki zelo lepo prikazuje pasaže pogubnih zvočnih pokrajin. Album torej zveni jasno in čisto, zaradi česar dobro slišimo vsak udarec, krik, ton in še kaj. Kdo bi si mislil, da bo umazanija death metal benda kdaj toliko bolj izstopala zaradi čistosti zvoka. To se sliši že v otvoritvenem komadu Cut the Cord, zares močno pa udari v naslednjih dveh skladbah, sploh v tretji pesmi Superior. Ta zelo spominja na švedsko šolo starih Unleashed z dobro dozo kultnih ameriških Cannibal Corpse, ki se – ko smo že pri tem – letos jeseni vračajo v Ljubljano skupaj z Immolation.
Necrot ne zvenijo tehnično kot Immolation, a se mračnost zelo dobro kaže v naslanjanju na druge vzhodnoobalneže, in sicer Incantation. Če povežemo Incantation s Cannibal Corpse, dobimo miks, ki se odlično izkaže v osrednjem singlu albuma Lifeless Birth. To je Drill the Skull, ki je tako masiven, da bi lahko sam sprožil kakšen poguben potres, njegov groove pa je sploh izjemen. In prav groove, ki ga bend doseže z dobro izbiro kitarskih linij, močno basovsko podlago in bobnom, ki zveni ravno prav primitivno in hkrati na trenutke precej intrigantno – prav tak groove naredi album zelo poslušljiv.
Na albumu Lifeless Birth ne boste našli pretiranih sprememb ali močnih odklonov. K vragu, komadi večinoma sploh nimajo solaž, hitrostno niso pretirano naklonjeni brzostrelkam pedalov, celo vokalno prevladuje zgolj krulež, a večinoma tega niti ne opazimo. Razen če poslušate kakšen komad, daljši kot pet minut, recimo The Curse, s katerim bend sklene album. Osem minut takega komada je žal odločno preveč in to je ena od slabih plati albuma. Nekateri komadi so preprosto predolgi. Pri kakšnih Incantation ali na novi plati kalifornijskih Skeletal Remains tega ne opazimo, ker veliko menjav ritmov in solaž popestri muziko, pri obravnavani plošči pa poslušalec včasih res izgubi kompas in se vpraša, kam za vraga je šel čas.
Toda kdor pozna Necrot, ve, kaj bo dobil ob poslušanju plošče. Če ste kot poslušalec ali poslušalka današnje Tolpe bumov oseba, ki se bo šele spoznala z Necrot, potem bo srečanje obrodilo prijetne sadove. Poznavalci, ki zasedbi sledite zadnjih deset let, pa boste spet navdušeno pozdravili stare prijatelje.
Dodaj komentar
Komentiraj