NIGHT BEATS: SONIC BLOOM

Reverberation Appreciation Society, 2013

V Seattlu je pred petimi leti nastal zanimiv trio Night Beats, ki se posveča rock'n'roll psihedeliji, garažnemu rock'n'rollu in celo soulu. Zasedbo sta ustanovila kitarist Danny Lee "Blackwell" in bobnar James Traeger, potem ko sta se iz Dallasa in Austina preselila v Seattle. Srečala sta mladega basista Tareka Wegnerja in nastal je eksploziven psihedelični garažni trio. 

Leta 2011 je izšel njihov neobrušen prvenec, ki so ga poimenovali kar po bendu. Že prvenec je povzročil veliko hrupa na garažno rockovski sceni. Skupni nastopi z imeni, kot so The Black Angels, Roky Erickson, The Jesus and Mary Chain, The Strange Boys in Black Lips so jim omogočili bazo navdušenih fenov. Mnogi so jim pripisovali potencial, kot so ga na svojih začetkih imeli Black Lips. Veliko dobrega se je o njih govorilo in tudi zapisalo. Njihov prvenec je bil robusten, neposreden in brezkompromisen. Napovedal je, da Night Beats mislijo resno. Drugi album "Sonic Bloom" je tipična nadgradnja psihedelične rock'n'roll eksplozije, ki se je prav gotovo ne bi sramovali niti takšni pionirji klasične garažne psihedelije, kot so bili 13th Floor Elevators. 

Na "Sonic Bloom" lahko zasledimo veliko elementov, ki jih je Roky Erickson razvijal v sredini šestdesetih let. Toda to še ni vse – poleg dovršene repetitivne forme, ki je podkrepljena s klasičnim "reverb" kitarskim zvokom, vseprisotnim "feedbackom" in "fuzz" nihanji, je zvočna celota Night Beats okrepljena z izjemnim rock'n'roll občutkom. Slednjega premore le peščica sodobnih rockovskih psihedelikov. Pogosto se sodobni bendi usmerjajo k trendovskim zvokom, ki jih narekuje pohlepni tempo britanske popularnoglasbene industrije. Night Beats se, nasprotno, obračajo v bogato zgodovino rock'n'rolla in tako napajajo svojo izvirno ustvarjalnost. Trojica ima poleg vsega tudi izjemen občutek za ustvarjanje pesmi. Če imaš super ritem sekcijo, ki jo z Wegnerjem in Traegerjem premorejo Night Beats, potem je zgodba še toliko bolj enostavna. Danny Lee Blackwell poskrbi za igrive, melodične kitarske linije in izjemno prepričljivo, zamaknjeno vokalno interpretacijo, ki pogosto v spomin prikliče kakšnega Rokyja Ericksona.

"Sonic Bloom" je album, ki ne popusti niti za trenutek. Poslušalca zajame že s prvo skladbo "Love Ain't Strange (Everything Else Is)" in ga drži v krempljih pozornosti vse do zadnje skladbe "The New World", ki jo poslušate v podlagi. Halucinogeno opojno se Night Beats sprehajajo po prostranih ameriških zvočnih poljanah in nas na trenutke zdramijo s kakšnim garažnim udarom, kot sta na primer komada "As You Want" ali "Rat King". 

V primerjavi s prvencem je zvok tokrat veliko bolj prečišen, dovršen in sijoč. Night Beats torej nadgrajujejo svojo zvočno podobo. To je edina logična pot mladega benda, čeprav jim nekateri puritanski garažarji to očitajo in bi si želeli v njihovem izrazu več ostrine. Toda, kdo bi se lahko pritoževal nad tako domiselno, skoraj že "waitsovsko" mojstrovino, kot je na primer skladba "At The Gates", ki poslušalca zapelje z dinamično ritmično igrivostjo, z domiselnimi vložki pihal, klaviatur in z Dannyjevim opojnim vokalom. Omenjen izlet v jazzovski kotiček predstavlja vrhunec albuma, ki se izteče s super razprostranjeno, repetitivno psihedelijo "The New World".

Zapomnite si ime Night Beats, kajti če bodo fantje nadaljevali v smeri, ki so si jo zastavili na albumu "Sonic Bloom", lahko od njih pričakujemo še veliko pristnih rock'n'roll presežkov.