Zgibati Gibanico

V prvem festivalskem terminu, posvečenem letošnji deseti Gibanici zapovrstjo, bomo obravnavali performansa Zelo okusen zalogaj Jasmine Križaj in Eden Male Kline. Medklici bodo z okrogle mize Sodobni ples in avtonomne plesne prakse, na kateri so sodelovali moderator Rok Vevar, teoretik sodobnega plesa, in sogovorniki Tomi Janežič, režiser, Mala Kline, performerka in koreografinja, ter Jurij Konjar, performer in koreograf.

Selektorji Gibanice, Pia Brezavšček, Mateja Bučar in Klaus Ludwig, so letošnji bienale sodobne plesne produkcije pri nas določili po ključu, ki sodobni ples definira v sami esenci dogajanja. Gib in forma, ki v plesni produkciji predstavljata konceptualno esenco, sta torej tisti kontemplativni kategoriji, ki sta bili pri naboru predstav v središču izbora treh selektorjev.

Izmed 41 prijavljenih predstav se je v uradni program uvrstilo 8 predstav domače produkcije in tri v dodatnega. Dve omenjeni predstavi iz celotne bere festivala bosta servirani v tem nedeljskem terminu. A za začetek se bomo skupaj z Rokom Vevarjem osredotočili na gib in formo, kategorijo, prek katere se dogajajo in razbirajo avtonomne plesne prakse na letošnjem festivalu. Poslušajmo izsek z okrogle mize.

//////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

/////////////////////////////////////////////////////////////  

Prekarno tkivo v očeh vladajočih razs(l)ojevalcev sestoji iz različnih sodobnih performativnih praks, a mesnato jedro tega tkiva predstavlja sodobni ples. Dejstvo, da kulturna politika še vedno ali, bolje rečeno, vedno bolj sistematizirano elitizira in razčlenjuje scenske umetnosti, potrjujeta lanskoletna ukinitev Centra za sodobni ples in zagonetnost zahtev pri ohranjanju in pridobivanju statusa.

Pri tem se dotična situacija, ustvarjena zaradi kvazi človekoljubnih korektivov kulturne politike, perverzno predstavlja kot nekakšna ironična samoprerokba sodobnega plesa. Finančna nekompetenca v denarnih tokokrogih pa je razlog, ki lansira dogmatičnost takšnega enoumnega sporočila vladajočih.

Kulturna politika seveda posega v nastajanje predstave, celo v sam proces ustvarjalnosti. Brezno, ki ločuje financiranje in ustvarjalni proces, nam bo približal uvid režiserja Tomija Janežiča.

//////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

/////////////////////////////////////////////////////////////  

Od uvodnega priokusa širšega spektra dogajanja na festivalu stopamo na oder, in sicer na oder Plesnega teatra Ljubljana, na katerem je vibriral performans Zelo okusen zalogaj.

Plesni teater Ljubljana, dve performerki – Jasmina Križaj in Cristina Planas Leitao [Kristina Planas Lejtao] - pop ljubezenski šlager I'll be watching you in potresavanje telesa. Telo, ki se trese kot odzvanjajoča vibracija tal, telo, ki ne potresava več samo. Šlagerji se menjajo - Love me tender, How deep is your love, Two become one - vibracija se nadaljuje.   Petje ob spremljavi šlagerjev, jok, seks, ljubezen, vibracija pa se nadaljuje.

Vsebinska imaginacija predstave, ki po izpraznjenem prostoru privibrira do gledalca, govori o izkušnji ljubezni, seksualnosti, prebolevanju. Ponuja se najosebnejša izkušnja odkrivanja metamorfoz, vezanih na srčne mane sladkih trenutkov. A nikar ne zavijajte z očmi, če ste v vaših transformacijah staknili alergijo na patetično, performerki sta trzljajočost notranjosti zapakirali v potresujočo gibalno izurjenost, ki gledalca prek očesnih senzoričnih receptorjev dodobra celega pretrese. K temu pa dodali še kanček humorja.   

Jasmina Križaj se že nekaj let ukvarja z raziskovanjem reorganizacije nevronskega sistema prek plesnih praks. Telo uporablja kot katalizator metamorfoz percepcij, zavednega, kot temu pravi sama. Pri tem pa se zdi najpomembnejše ravno sovplivanje različnih teles.

Prvič, medsebojno vplivanje tresljajev performerk, ki ustvarijo bližino ali grob razkol ritmičnosti, drugič, vplivanje tresljajev, vibrirajočega telesa na gledalca. Slednje v kontinuirani recepciji vibriranja ustvarja skorajda nasilje nad nepremičnostjo gledalca. Torej gib performerk, ki se nikoli povsem ne ujame v formo, pač pa permanentno vibrira onkraj prebavljivega, daje slutiti, da na odru v plastenju med fizisom, vsebino in zbujenimi senzoričnimi receptorji gledalca vidimo izredno stanje prisotnosti.

Ob tej opevani prisotnosti nam ne preostane drugega, kot da vstopimo v raj, v predstavo Eden performerke Male Kline, ki je na okrogli mizi povedala nekaj besed o vplivu na lastno plesno izraznost, ki se kaže tudi v perfomansu Eden.

//////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

/////////////////////////////////////////////////////////////  

Stara elektrarna se je spremenila v raj imaginacijskih predstav resničnega in sanjskega, zavednega in nezavednega, ki v ganljivi trpkosti in hkrati nesluteni zabavnosti kaže na notranje, imanentne procese premene identitete.

Identitetne premene so locirane v podobe rajskega, kar namiguje na cikličnost duhovnega obstoja. Natančneje, zgodovinjenje nekega procesa osebne duhovnosti življenje razvrednoti in postavi v razmerje do večnega, ponavljajočega, cikličnega. A mistifikacijo, ki bi jo lahko takšna slutnja večnega na ravni vsebinskega pribila na predstavo, umirita zabavnost in izrazna silnost performerkine pojavnosti.

Slikovite podobe Male Kline kot Eve, živali, sivolasca z rogovi, mogoče boga, vrtinčijo zabavnost, ki jo dopolnjuje prostor, ki raj samo namiguje. S sprejem narisani križci, mali kos sintetične trave in kitare ironično označujejo pozicije rajskih prebivalcev, pozicijo drevesa in vrt.

Izrazna silnost, se pravi glas, podobe in gib pa tudi avtorska glasba, očarajo, saj se kot gledalec lahko znajdeš v arhetipskem bazenu domačosti. Ravno ta domačost arhetipskega daje občutek varnosti, gledalca pravzaprav vključi, med gledalcem in performerko ustvari neke vrste sinergijo.

//////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

/////////////////////////////////////////////////////////////  

Poslavljamo pa se brez zaključkov, saj bomo Gibanico dokončno zgibali v jutrišnjem Teatru v eter.