Japonska raziskovalna skupina je v reviji Experimental Cell Research nedavno poročala o vlogi dopaminskega receptorja pri izločanju mleka v mišjih mlečnih žlezah. Izkazalo se je, da aktivacija dopaminskega receptorja v epitelnih celicah mlečnih žlez prepreči izločanje mlečnih proteinov in sproži celično smrt.

Dopamin v našem telesu deluje kot živčni prenašalec in kot hormon. Receptorje zanj najdemo v možganih in v preostalih delih telesa. Receptorje lahko glede na njihovo delovanje razdelimo v dve skupini: v prvi skupini dopamin sproži povečanje koncentracije signalne molekule, imenovane ciklični adenozinmonofosfat, kar sproži celični odgovor, na primer njeno krčenje. V drugi skupini pa ob vezavi dopamina pride do znižanja koncentracije signalne molekule, s čimer se zavre celično delovanje. V to skupino sodi D2, ki se izraža v mlečnih žlezah v pozni nosečnosti in obdobju laktacije, torej času, ko se iz mlečnih žlez izloča mleko. 

Znanstveno skupino je zanimalo, kako dopaminski receptor D2 vpliva na izločanje mleka pri miših. V poskusih so uporabili epitelne celice mlečnih žlez, ki so jih izolirali iz miši in jih nato vzgojili v gojišču. Najprej so preverili, če celice mišjih mlečnih žlez izražajo receptor D2. S fluorescentno mikroskopijo so primerjali celice, ki so jih izolirali iz miši med laktacijo, s celicami miši, ki še niso laktirale. Izkazalo se je, da je dopaminski receptor D2 res prisoten zgolj med laktacijo. Njegovo vlogo v laktaciji so preverili tako, da so celice tretirali z bromokriptinom, ki je agonist receptorja D2, kar pomeni, da ima nanj enak vpliv kot dopamin. Rezultate so primerjali z domperidonom, ki je antagonist D2, torej ob vezavi zavre signalizacijo receptorja. Pri kontrolni skupini celicam niso dodali ničesar, torej do signalizacije receptorja D2 ni prišlo.

Po tretiranju celic z bromokriptinom in domperidonom so izmerili količino mlečnih proteinov ter molekul, vpletenih v smrt celic. Če se je na receptor D2 vezal agonist bromokriptin, so po 24 urah v celicah in gojišču izmerili kar polovico manj mlečnih proteinov. Če so namesto bromokriptina uporabili domperidon, je koncentracija mlečnih proteinov ostala enako visoka kot pri kontrolni skupini. V primeru, ko so v gojišče skupaj dodali bromokriptin in domperidon, se je količina mlečnih proteinov zmanjšala zgolj za tretjino. 

Rezultati nakazujejo, da torej aktivacija D2 receptorja vodi v zmanjšanje proizvodnje mlečnih proteinov – če se njegovo delovanje zavre, pa njihova proizvodnja ostane enako visoka. Raziskovalna skupina je ob tem izmerila tudi, da je bila vsebnost kaspaz – enih izmed ključnih proteinov pri celični smrti – kar dvakrat višja, če so celicam dodali agonist bromokriptin. Bromokriptin je v tej raziskavi služil kot približek dopamina; študija torej nakazuje, da dopamin lahko laktacijo zavira.

Laktirala ne bo Dora.