Na septembrskem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu smo glasovali o poročilu o preglednosti in odgovornosti v EU, glede katerega smo se v politični sku EPP zavzeli tudi za večjo transparentnost pri financiranju nevladnih organizacij iz naslova evropskega proračuna, ne zgolj za transparentost delovanja evropskih institucij in ostalih organizacij. Leta 2015 so npr. nevladne organizacije širom EU prejele skoraj 1.3 milijarde sredstev evropskega proračuna, za katere ne vemo natančno, kdo jih je uporabljal in za kakšen namen so bila uporabljena. Žal naši amandmaji k navedenemu poročilu, s katerimi smo želeli zagotoviti večjo transparentnost porabe sredstev ter da se ta sredstva resnično porabljajo v skladu z vrednotami, na katerih se je evropska integracija začela in se gradi tudi danes, niso bili podprti. Dodeljevanje sredstev proračuna EU organizacijam, ki namenoma škodijo EU in pri svojem delu uporabljajo celo nezakonite prakse, leži ter razširjajo »fake news«, je zato po mojem mnenju neupravičeno.

Menim, da je sistem soodločanja o zakonodaji EU, kot velja od uveljavitve Lizbonske pogodbe dalje, ustrezen. Evropski parlament in evropski poslanci namreč še nikoli prej ni imel tako širokih pristojnosti kot jih ima sedaj. Menim, da je prav, da zakonodajna pobuda ostaja v pristojnosti Evropske komisije, saj ta že pred vložitvijo predloga v odločanje parlamentu in Svetu EU opravi številna posvetovanja, tako z deležniki kot državami članicami, in pripravi oceno učinka, v kateri temeljito opiše trenutno stanje na določenem področju, ki ga želi z zakonodajo spremeniti. Skratka, ima bistveno večji »aparat« za pripravo izhodišč za vložitev zakonodaje. Ker je t.i. postopek soodločanja med Svetom EU in Evropskim parlamentom, lahko dolgotrajen in zapleten, se pogostokrat zgodi, da je končno besedilo akta, ki ga potrdita omenjeni instituciji, popolnoma drugačen od osnovnega predloga Komisije. Kljub odsotnosti pristojnosti zakonodajne pobude, je vpliv Evropskega parlamenta na vsebino zakonodaje zelo velik, po mojih izkušnjah bistveno večji kot npr. vpliv slovenskega Državnega zbora na nek zakon, ki ga predlaga Vlada RS. Poleg tega ima Evropski parlament možnost sprejemanja nezakonodajnih aktov (t.i. samoiniciativna poročila, resolucije, idr.), s katerimi predstavi svoj pogled na urejanje določenega področja in pozove Komisijo k ukrepanju. Kljub načeloma nezavezujoči naravi tovrstnih aktov, Komisija pripravi odziv nanje in v večini primerov tudi vključi vsebino iz tovrstnih aktov že v same predloge zakonodaje.

Pobuda vodje politične skupine EPP Manfreda Webra o brezplačni InterRail vozovnici vsakemu Evropejcu in Evropejki, ki dopolni 18 let, je naletela na veliko odobravanje poslancev Evropskega parlamenta, čemur sem se pridružil tudi sam. Bistveno pri tej pobudi je: približati mladim Evropejcem in tudi mladim Slovencem, idejo in vrednote Evropske unije že v trenutku, ko šele začenjajo stopati na svojo samostojno pot ter pokazati, kakšne so prednosti Evropske unije, kako deluje prost pretok ljudi, kakšno je življenje brez mejnih kontrol v primerjavi z državami izven povezave, spoznavati multijezičnost, druge kulture, navade… Dejstvo je, da mlajše generacije, ki niste preživele vojn, zaprtih mej in strogih obmejnih kontrol, različnih denarnih valut, neurejenih delovnih pogojev itd., izgubljate občutek za to, kaj nam je povezovanje in sodelovanje znotraj Evrope dejansko prineslo v zadnjih petdesetih letih. Zato je med mladimi tudi zaznati porast nacionalizma in anarhizma, saj dosežke EU dojemajo kot samoumevne oz. se osredotočajo zgolj na določene parcialne negativne učinke. Predlog žal ne gre naprej s takšno dinamiko, kot bi si želeli, saj so finančni učinki ocenjeni na okrog 1,6 milijarde EUR letno, toliko sredstev pa Evropska komisija nima na »rezervi« v proračunu za letošnje leto. Je pa Komisija našla 2,5 milijona EUR, ki jih je namenila za potovanja mladih po Evropi, ne glede na vrsto prevoznega sredstva, pri čemer se seveda daje prednost okolju prijaznejšim načinom potovanja (vlak). Za naslednje leto je za ta program predvidenih okrog 12 mio EUR, s čemer naj bi zagotovili potovanje 40.000 mladim. Vsekakor pa se strinjam, da bi se moralo pri takšnih pobudah bolj gledati na druge učinke, ki bi jih to prineslo, kot zgolj na denar.

Hvala za vprašanje! Delovni dan v EP je odvisen od samega tedna v mesecu, ki »narekuje« delo evropskih poslancev oz. Evropskega parlamenta (EP). Tedni v mesecu so v grobem razdeljeni na: teden, namenjen delu v odborih EP, teden, namenjen delu v okviru političnih skupin, teden plenarnega zasedanja v Strasbourgu in t. i. zeleni teden, ki je namenjen skoncentriranim aktivnostim v državi izvolitve oz. odhodu evropskih poslancev na delegacije znotraj EU ali v tretje države. V Bruselj običajno potujem v ponedeljek zjutraj, v Slovenijo pa se vračam ob četrtkih zvečer. Petke in vikende izkoriščam za aktivnosti v Sloveniji, sestanke, konference, idr. V tednu, ki je namenjen delu v odborih, ki pripravljajo zakonodajo oz. predloge odločitev za potrditev na plenarnem zasedanju EP, običajno pridem v pisarno med 8.00 in 8.30. Sledi zadnja priprava na sejo odbora, ki se začenja ob 9.00 in nato običajno traja do 12.30 ure, popoldan pa se nadaljuje ob 15.00, z zaključkom ob 18.30 uri. Pavzo med sejo odbora običajno izkoristim za pogovore s svojimi asistenti, odgovarjanje na elektronska sporočila, telefonske klice in sestanke s predstavniki različnih interesnih združenj ter ostalimi poslanskimi kolegi z namenom pogajanj o zakonodaji. Po koncu odborov s sodelavci naredimo še pregled koledarja ter »odprtih« stvari za naslednji dan in aktivnosti v aktualnem tednu. Proti svojemu bruseljskemu stanovanju se zato običajno odpravim po 20. uri, kadar nimam še večernih dogodkov. Podobno je v tednih, ki so namenjeni delu političnih skupin, v katerih v okviru delovnih skupin pregledujemo posamezne zakonodajne in nezakonodajne akte, oblikujemo amandmaje, se pogajamo s poslanci iz ostalih političnih skupin o besedilih aktov ter se na splošno pripravljamo na plenarno zasedanje, ki poteka v tednu za tem. V tednu plenarnega zasedanja v Strasbourgu se večji del zaposlenih v EP iz Bruslja »preseli« v Strasbourg, kjer nato ostanejo do konca trajanja seje, v četrtek popoldan. Poslanci običajno v Strasbourg prispemo iz svoji držav, sam tja prispem v ponedeljek okrog 13h. Sledi zadnja priprava na plenarno zasedanje EP, ki se začne v ponedeljek ob 17h in traja do okrog 23h, nato ob sredah in četrtkih od 9.00 do 22.00 in se zaključi v četrtek okrog 13h, po zadnjih glasovanjih. Med samim plenarnim zasedanjem potekajo številni sestanki in aktivnosti na različnih ravneh (delovne skupine političnih skupin, politične skupine, odbori, interesna združenja, odboru EP, novinarji, pogajanja o zakonodaji,...). Ker pravzaprav vse poteka hkrati, je tudi bolj razumljivo, da poslanci ne moramo sedeti ves čas v dvorani ter slediti razpravi, temveč si delo razdelimo znotraj politične skupine. Tako se lahko veliko bolj osredotočimo na tisti kar smo "specializirani" hkrati pa je zelo jasno kdo je za posamezno temo odgovoren in na koga od kolegov se moramo obrniti, kadar želimo o posamezni temi zgolj vedeti več ali pa celo aktivno sodelovati prio pripravi zakonodaje, poročila, resolucije ipd ...