Luigi Nono uzvoči osvobodilna gibanja

Tokrat samo z muziko ...

Nono je bil neustrašen raziskovalec novih kompozicijskih tehnik s trakom in elektroniko, ki jih je prvič uporabil v skladbi Omaggio a Emilio Vedova iz leta 1960; bil je pa tudi neizprosen, vseživljenjski nasprotnik vsesvetovnih krivic in izkoriščanja.

Leta 1952 se je pridružil Komunistični partiji Italije (Partito Comunista Italiano ali PCI). Bil je glasen zagovornik osvobodilnih gibanj po vsem svetu in mnoge svoje skladbe je posvetil ali naslovil v poklon partizanskim voditeljem. Y entonces comprendió je na primer posvetil Ernestu Cheju Guevari in vsem njegovim soborcem v Sierri Maestri.

Govori in besedila protikolonialističnih ikon, kot je denimo bil Patrice Lumumba iz Konga, so sestavni del libreta različnih Nonovih del. V drugih pa se pojavljajo dejanski glasovi revolucionarnih voditeljev ali anonimnih množic protestnikov. Najodmevnejši primer slednjega je Non consumiamo Marx, delirični zvočni kolaž besa in upora, ki dokumentira demonstracije proti beneškemu bienalu leta 1968, ki so ga študentski radikalci imeli za "trdnjavo buržoazne umetnosti". Skladba je bila prvotno izdana leta 1969 kot ena stran plošče Musica-Manifesto N.1, ki je bila nekaj let nazaj ponovno izdana na vinilu pri založbi Die Schachtel.

Dela, kot sta Non consumiamo Marx in Contrappunto dialettico alla mente, je Nono razumel kot zvočna dejanja solidarnosti z vsemi, ki se borijo za osvoboditev, bodisi na drugi strani sveta (partizani FALN v Venezueli, vietkongovci itd.) bodisi bližje domu, kot delavci iz industrijskih mest severne Italije, ki so navdihnili La fabbrica illuminata. V eseju Glasba in moč iz leta 1968 je Nono opisal skladanje kot "nekaj, čemur sem predan na način, ki se ne razlikuje od sodelovanja na demonstracijah, v spopadu s policijo ali v oboroženem boju".

Čeprav cena, ki jo je plačal za svoje stališče, ni bila niti približno takšna, kot se je recimo zgodila njegovemu prijatelju, čilskemu protestnemu pevcu Víctorju Jari (leta 1973 so ga umorili Pinochetovi galjoti), so ostre izjave, ki jih je Nono dajal v svojem delu in ob njem, naletele na odpor. Leta 1961 so neofašisti v Nonovem rojstnem mestu Benetkah poskušali zmoti premiero Intolleranza 1960, pri čemer so uporabili nekaj, kar je New York Times togo opisal kot "smrdeče bombe", kričanje "nepopisnih imen" in žvižge. Politična vsebina Nonovih del je povzročila tudi spore z njegovo založniško hišo in zavrnitev sodelovanja v institucijah, kot je Prix Italia.

Prisluhnemo 3 kompozicijam (po vrsti): Un volto, del mare, Non consumiamo Marx inu Contrappunto dialettico alla mente