28. 9. 2012 – 14.30

RADIOHEAD

Villa Manin, Codroipo, Italija, 26. 9. 2012

 

Prekrasen ambient, ki ga premore baročna Villa Manin iz 17. stoletja, je v sredo gostil koncert angleških velikanov alternativnega rocka, skupino Radiohead. Noben ljubitelj omenjene skupine si verjetno ne bi mogel želeti boljšega prizorišča, saj ovalno zaokroženi vrtovi znotraj zidovja ponujajo hkrati odlično akustiko in očem prijetno kuliso.

V upanju, da bomo ujeli tudi odlično predskupino Caribou, katere ljubljanski koncert izpred dveh let je spodaj podpisani zamudil, smo prispeli na prizorišče dobre pol ure pred najavljenim začetkom, a vendar bili kmalu razočarani. V duhu italijanskega   informiranja so se vsi pred-koncerti že izpeli pred našim prihodom, tako da sta mišljeno ugodno nameščanje in umirjena oskrba z vsemi nujno potrebnimi rekviziti za mirno uživanje koncerta sredi mase žal odpadla. Da ne omenimo osebnega razočaranja nad vnovično zamujeno priložnostjo poslušanja skupine Caribou v živo. Kakorkoli, po mučnem prebijanju do sredinske pozicije skozi nagneteno množico ljudi - koncert je bil namreč razprodan -, smo le dočakali začetek.

Že uvodna skladba Lotus Flower je pričarala takojšnje odobravanje občinstva in hkrati v plesnem vzdušju napovedala, da bodo koncert sestavljale skladbe iz novejšega ustvarjalnega obdobja skupine. Omenjeni hitič Lotus Flower, ki ga najdemo na zadnjem studijskem albumu The King of Limbs, je dokazal razsežnost zvočnega hibrida, ki ga je skupina sposobna. Zasedba je ob pomoči dodatnega bobnarja hkrati v naša ušesa prinašala zvočno trdost in energičnost kitarskih riffov izpod prstov Johnyja Greenwooda in Eda o'Briena, mehkobo melodičnih vokalnih linij Thoma Yorka in disciplinirano ojačano ritmiko bobnov Philipa Selwaya in neznanega pomagača ter Colina Greenwooda na basu.

Prav funkcija drugega bobnarja, ki se je pojavljal le pri skladbah, ki segajo v obdobje po albumu Kid-A, je bila največje zvočno presenečenje. Če so studijski izdelki Radiohead prepolni elektronike in vseh možnih samplerjev, ritem mašin in ostalega digitalnega drobovja, je sredin nastop ponudil malo več organskosti, kar je navsezadnje tudi primernejše za nastop v živo. Tako je recimo prej omenjeni bobnar zapolnil manjkajočo ritem mašino in pridodal rahlo sinkopirane poudarke že tako kompleksnim ritmikam bobnarja Phila Selwaya. Rezultat je bil tipični radioheadovski zvok, prežet z recimo temu afrobeat-triphopersko ritmiko.

Kljub občasnemu vračanju na albume Ok Computer s skladbami Airbag, Karma Police in drugimi je večina repertoarja na srečo pripadala novejšemu obdobju. Seveda je bila izvedba omenjenih skladb odlična in doživeta, ampak Radiohead so z albumi od Kid-A dalje glasbeno precej napredovali, predvsem v širini zvočnih domislic, ki so segale daleč stran od strogo rockerskih začetkov. Tukaj gre velika zasluga vlogi multiinštrumentalista, ki v bandu pripada Jonnyju Greenwoodu. Ta je tudi na sredinem koncertu dokazal vso svojo virtuoznost na kitari in na celi paleti drugih inštrumentov.

Tako so skladbe Bloom, Myxomatosis, Pyramid Song in There There veliko bolj prepričale kot starejše skladbe. Da bi lahko koncert označili z odlično oceno, bi seveda pričakovali še bolj radikalne odmike od studijskih različic, čeprav je treba priznati, da so bile posamezne rešitve prav domiselne. Prav Johny Greenwood in Thom Yorke sta tukaj najbolj izstopala. Če so ostali v ozadju skrbeli za disciplinirano in perfektno zvočno sliko, si je dvojica v ospredju pogosto dopuščala bolj svobodne improvizirane solaže.

Naj na tem mestu omenimo odrsko sceno, ki je predvsem z gibljivimi zasloni nad skupino minimalistično pričarala še kvalitetno vizualno komponento. Dobri dve uri dolg koncert je dinamično umirjal Thom Yorke s solističnimi izvedbami na pianinu, ki so največkrat delovale kot intro sledečim skladbam. Po prvem bisu, ki se je nekoliko preveč klišejsko začel s skladbo Street Spirit (Fade Out) in novejšo skladbo Give Up The Ghost, so se za trenutek v misli prikradli pomisleki v smislu „ali je to to?“. Na srečo so Radiohead najboljše prihranili za konec.

Podobno kot na živi plošči I Might Be Wrong iz leta 2001 sta skladbi Everything In Its Right Place in Idioteque zapluli s koncertno zgodbo na srečen otok. Prva je ponudila odličen zaključek, ki sta ga soustvarila Yorke na vokalu in Greenwood na živi elektroniki, s katero je sproti v zanke lovil in moduliral Yorkov vokal. Taisti konec se je na noto perfektno zlil v zadnjo skladbo Idioteque, kjer so v divjem drugem delu stopile v ospredje distorzirane kitare, lomljena ritmika, filtrirane oscilacije klaviatur, teatralno pobesneli ples in zlogovno Yorkovo petje.

Sredin koncert Radiohead je torej minil v želji po še več podobnih zlitjih med skladbami in sploh daljših, na improvizaciji stoječih podaljških posameznih skladb. A najbrž so taka pričakovanja od  mašinerije showbiznisa, ki jo Radiohead vsekakor predstavljajo, le malo preveč utopična. Konec koncev je bil koncert daleč od nekega greatest hits spektakla, ki smo ga vajeni od podobnih velikih imen svetovnega kalibra. To, da so Radiohead malo drugačni od drugih, nekoliko bolj zavedni in kritični kot podobno etiketirane velike skupine, pa je že dalj časa jasno. Navsezadnje to dokazujejo kompleksni studijski izdelki, posamična solo potovanja članov skupin in pričujoči inovativni živi nastopi, ki smo mu bili priča v sredo.

 

Avtorji del
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj