Aisha Devi: DNA Feelings

Houndstooth, 2018

Danes v Tolpi bumov predstavljamo drugi dolgometražec švicarske producentke in pevke Aïshe Devi, poimenovan DNA Feelings, ki je izdajo doživel na londonski založbi Houndstooth. Producentka, ki smo jo na radiu obravnavali že leta 2015 s takratnim debitantskim albumom Of Matter and Spirit, ostaja tudi s tokratnim izdelkom zvesta avantgardni elektroniki, ki jo karakterizira njen vokal ter združevanje širokega razpona konceptov s precejšnjim poudarkom na spiritualnosti in kritiki kapitalizma. 

V primerjavi s predhodnikom je DNA Feelings ukročen naslednik imidža prvega albuma. Ob prvem albumu se je eksplicitno vzpostavljalo referiranje na filozofske, metafizične in verske razprave, kar seveda ni narobe, a kot je že takrat izpostavila Una Larisa Pečovnik, je bilo pomembno predvsem to, »da glasba sama ne bi bila nič manj zanimiva, tudi če je ne bi gledali skozi prizmo njenega koncepta«. Če to trditev vseeno pogledamo skozi mini polpreteklo zgodovino hiper hitrega spreminjanja glasbe, lahko Aïsho Devi povežemo v sklop umetnikov, ki so v sceno okoli leta 2015 vpeljali distinktiven zvok, vključujoč lastne konceptualne svetove. Resda je dejstvo, da smo se zvoka Arce, Yvesa Tumorja ali Anohni do sedaj že morda prenajedli, a manipulacija glasu in obračanje ustaljenih okvirjev elektronske glasbe skozi kolaž raznovrstnih žanrskih elementov sta do sedaj že rezultirala v vzpostavitvi lastnega vrtička z uveljavljenim statusom, če ne drugega med glasbenimi pisci in na nišnih festivalskih odrih. 

Za obstoj danes zapopadenega albuma ni več pomembno, da se glasba neposredno etablira na zanikanju ali uveljavljanju relacije med teoretsko osnovo in zvočno estetiko, ker se to razume kot samoumevno dejstvo in tako ne predstavlja revolucionarnega preseka s preteklim glasbenim opusom glasbenice ali žanrske tradicije. To pa ne pomeni, da Aïsha Devi na DNA Feelings ne naredi nič novega. Poudarek na glasu še vedno ostaja, a ta tokrat ne deluje le kot visoko distorziran zvočni element, skozi katerega lahko ubežimo v abstraktno zvočno celoto in jo s tem izvzamemo iz predpripravljenih konceptualnih okvirjev, temveč tudi kot nosilec kratkih, a pomensko močnih besedil. Eden izmed takšnih komadov je Hyperlands, ki napeljuje poslušalca, naj hlepi po vzdigu iz kraljestva denarja in kreira ljubezen, ki triumfira v doseganju ekstaze. Jah ..., ezoteričnosti na albumu zares ni mogoče ubežati, a kaj hitro si tega tudi ne želimo storiti. Aetherave, komad in v besedah producentke tudi stilska usmeritev, dodobra opiše religiozno vzdušje. Preko zasanjanih pokrajin nas vodi subtilen, a impresiven bas, ki bi naj povzročil mind trip. Na ta način gre za introvertirano klubsko glasbo, ki je namenjena umu in odkrivanju možnih religijskih konotacij takšnega samoiskanja in samopotovanja. Tokraten album ima v primerjavi s prejšnjim resda precej bolj omejeno zvočno podobo. Večinoma se giblje v mehkih melodijah, katerih predstavnik je skladba Genesis of Ohm, ki bi si jo, rahlo nahajpano, predstavljali tudi v produkciji A. G. Cooka ali z njim povezane Charlie XCX. A v nasprotju z njima na albumu ne gre za užitek v takojšnjem pop vrhuncu, temveč se poslušanje nagradi skozi čas.

Najmanj, kar lahko DNA Feelings stori, je, da nas popelje v spiritualen svet, posejan z iz konteksta vzetimi rave elementi, ki prebadajo minimalno odmerjeno bas linijo. Po drugi strani največ predstavlja poslušanje, pri katerem posebni načini produkcije in fokus na nekonvencionalnih elementih ponudijo nov način razumevanja zvoka brez potrebe po pretvarjanju in prisvajanju specifične kulturne in religijske izkušnje.