Ceremonial Bloodbath: Genesis of Malignant Entropy
Sentient Ruin Laboratories, 2023
Prišel je čas obdarovanja in praznikov. To je tudi obdobje, ko manično zbiramo zadnje letošnje kvalitetne izide. Tokrat se bomo blasfemično obdarili z glasbo Kanadčanov Ceremonial Bloodbath. V oddaji se bomo posvetili bendovi drugi studijski plošči z naslovom Genesis of Malignant Entropy, ki je izšla pri kalifornijski založbi Sentient Ruin Laboratories.
Ceremonial Bloodbath so prvič na sporedu v oddaji Tolpa bumov, toda ne gre za tujo ekipo, recenzirali smo namreč glasbo treh bratskih bendov, Grave Infestation, Night Fucker in Ahna. Zasedba je sestavljena iz veteranov vancouvrske death in pank scene. Kar nekaj sorodnosti lahko tako najdemo med prej omenjenimi bendi. Skupni so jim navdušenje nad starim death metalom, mračni zvok in tudi počasno igranje. Kdorkoli resno sledi death metal podzemlju, je kanadski bend že slišal, kajti njihov prvenec The Tides of Blood iz leta 2020 je bil fantastičen izdelek in v poplavi oživljanja starošolskega death metala tudi precej izviren in drugačen.
To drugačnost razumemo, ko se spustimo v nišne detajle deathmetalske struje. Na prvo žogo bend namreč pade v predal starošolskega death metala, toda kar naredi bend zanimiv, pa je progresivno spogledovanje s tako imenovanim bestial death metalom. Jasno je, da bend črpa iz sonarodnjakov Blasphemy, ki sodijo med pionirje tega žanra, hkrati pa nas določeni prijemi spominjajo tudi na kultne Fince Beherit. Ključen trik tega žanra so predvsem bobni, tako imenovani bomb blasti, druga posebnost pa so kitarski rifi v domeni nizkih tonov in nejasne definicije zvoka. Ceremonial Bloodbath te prepoznavne prijeme postavijo v ospredje njihovih kompozicij, toda jim dodajo več dinamike v kitarskih linijah.
Pri bobnih moremo izpostaviti, da niso tako monotoni kot pri ortodoksnih zverinskih deathmetalskih bendih, so bistveno bolj razgibani in polni ritmičnih premikov. Podobno opazko lahko namenimo tudi kitarskim idejam. Določene rifaže so v domeni tradicije, toda kitarski rifi so večinoma bolj melodični in predvsem zanimivejši. Ti prijemi, ki nadgradijo relativno monoton žanr, so dodana vrednost na plošči Genesis of Malignant Entropy. Monotonijo glasbeniki rušijo tudi z občasnimi trenutki, ki zaidejo v death doom vode. Postavljeni so na ključnih mestih, kjer smo kot poslušalci že izčrpani od nemelodičnih rifov in zlomljenih bobnarskih vzorcev. Lahko se pojavijo sredi skladbe ali pa so uvertura v death metal masaker. Počasni deli delujejo kot katarza, ki pa v nas vzbudi negativno vzdušje pogube.
Kanadčani so za ploščo Genesis of Malignant Entropy ustvarili zelo besno različico tega žanra in ga naredili zanimivega. Pohvaliti moramo tudi fantastične ideje za kitarske solaže. Te so pogoste, mestoma nepredvidljive, toda vedno zvenijo zlobno in celo nelagodno. Ob zaključku seciranja kitar naj pohvalimo še melodične prijeme, ki niso značilni za ta žanr in so v primeru glasbe Kanadčanov natančno premišljeni in izkušnjo poslušanja popeljejo na višjo raven.
Bes in ogabnost sta vrhunsko kanalizirana tudi s kombiniranjem vokalov, ki delujejo, kot da so v nekakšni simbiozi med kruljenjem in kričanjem. Ceremonial Bloodbath na plošči Genesis of Malignant Entropy spretno uporabijo tudi nekaj pasaž, osnovanih na hrupnih atmosferah, ustvarjenih s sintetizatorji. Kompozicije so klavstrofobično nabite z morbidnimi detajli, izkušnja poslušanja te plošče pa je fenomenalna. Lahko jo, morda naivno, opredelimo za mejnik tega primitivnega žanra, ki mu rečemo bestial death metal oziroma v določenih primerih tudi kar war metal.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj