Fly Anakin: Skinemaxxx (Side A & Side B)
Lex Records, 2023
Štiri leta minevajo, odkar je eden najbolj ikoničnih hiphop producentov dvatisočih, Madlib, mladega jedija Franka Waltona Jr. oziroma Fly Anakina označil za najbolj vročega vzpenjajočega se rimoklepača nove garde. Od takrat je Anakin izbruhal že kar nekaj ognja, pogosto v sodelovanju s svojimi pajdaši iz klike Mutant Academy; z dvojnim albumom Skinemaxxx (Side A & B), ki se mu posvečamo v tokratni Tolpi bumov, pa daje vedeti, da ogenj v njegovem gobcu, v njegovem goltancu še ni ugasnil.
Prvi večji plameni iz Anakina so sceno zažgali leta 2020, ko je s tovarišem Pink Siifujem izdal plato FlySiifu's. Na njej je razkril svoje adute in se ob boku s Pink Siifujem etabliral kot eden glavnih nosilcev aktualne leftfield hiphop scene. Svoj sound gradi na zakajenih lo-fi podlagah, prepredenih s sempli prasketajočega jazza in soula, in na obilici ležernih flowov, ki pogosto koketirajo z modernejšo trapovsko estetiko. Toda šlo je vendarle za tandemsko delo, zato je ostalo odprto vprašanje, kako bi se Anakin na konkretni studijski plati znašel sam, sedaj ko ima za sabo že nekaj projektov s svojimi podobno mislečimi in starošolsko orientiranimi pajdaši.
Lani so zato sledili zublji Anakinovega prvega uradnega studijskega solo albuma Frank, s katerim je utrdil renome in izpolnil pričakovanja, ki jih je leta pred tem nanj s svojo pohvalo položil Madlib. Plata je bila namreč deležna samih pozitivnih kritik in superlativov, to pa je Anakina zopet spravilo v zagoneten položaj: Kako premagati in nadgraditi samega sebe z naslednjim izidom, z aktualno ploščo Skinemaxxx?
Ohlapno konceptualni album Skinemaxxx je izšel v rahlo neobičajni maniri. Fly Anakin je v začetku aprila najprej navrgel stran A, konec julija pa še stran B. V srži se oba dela albuma ponašata z žgečkljivo estetiko in konceptom. O tem pričata že naslovnica strani A in naslov albuma, ki ga je Anakin prevzel po istoimenskem kanadskem pornografskem TV kanalu. Toda kljub eksplicitnemu sklicevanju na vsebine za odrasle bi bilo preprosto ignorantsko, da bi plato označili za kakorkoli pornografsko. Če bi jo namreč primerjali s kakšno povprečno trapersko plato zadnjih desetih let, bi jo lahko smatrali celo za puritansko. Fly se na njej v klasični raperski maniri seveda rad hvalisa s svojimi ljubezenskimi eskapadami, a to počenja z zmernim okusom in zrelostjo, poleg tega pa to niti ni glavni fokus albuma. Glavnino vsebine še vedno predstavlja njegov struggle, predvsem znotraj ustvarjanja glasbe, in s tem napenjanje nad neuspešnimi raperji, ki želijo stopati po njegovih stopinjah in mu krasti pozornost, za katero se bori že slabo desetletje.
Ljubezenske in preostale zabavne spalnične tematike začnejo središče zavzemati šele po majavi strani A, ki je kljub nekaterim bengrskim biserom preveč nefokusirana in razsekana s številnimi skeči, ki ne najdejo svojega punchlina, s katerim bi opravičili svojo številčno prezenco na že tako kratkem prvem delu albuma. Štiri mesece kasneje je zato Anakin stran A nadgradil z mnogo močnejšo in bolj bombastično B stranjo, na kateri v duhu tudi bolj brezsramno prešalta na prej omenjen kanadski kanal, po katerem se plata ponaša. Morda so močnejšemu drugemu delu botrovali štirje meseci premora med izidoma, ko je lahko Anakin preučil odziv publike in na podlagi konstruktivnih kritik skupaj s producentom Foiseyjem, ki je prispeval podlage za ves album, zgradil precej bolj kohezivno in boljšo B stran.
Anakina na aktualni plošči še vedno krasijo iste vrline kot na predhodnikih. Z najmanjšim naporom iz gobca stresa ležerne, a vseeno energične flowe, polne zapletenih rim, grajenih pogosto na blizuzvočnih besednih zvezah, drugi nosilni steber plate pa so brezčasne podlage, tokrat izpod rok njegovega kolega iz klike Mutant Academy, producenta Foiseyja. Foisey na beatih briše prah s starih znucanih jazzovskih in soulovskih vinilk, s katerih krade semple, jih loopa, polaga enega čez druge, s tem pa gradi dimno zaveso, pred katero stopa samozavestni plejr in emsi Fly Anakin. Pred zaveso opojnosti in okajenosti se mu pridruži nekaj stranskih igralcev, pljuvačev, kot so stari dobri prijatelj Pink Siifu, klikovski kolega Big Kahuna OG, surovi AnkleJohn ter R&B in neosoul vokalistka Demae. Njihov doprinos je minimalen, vendar dobrodošel, saj bodisi z agresivnejšo energijo v primeru AnkleJohna ali zapeljivostjo glasu pevke Demae razgibajo celotno plato in se dobro harmonizirajo z Anakinovim pljuvanjem ali pa se od njega odbijajo.
Album Skinemaxxx predvsem zavoljo spotakljive A strani morda res ni kres ali eksplozija Anakinove sposobnosti, realizacija vsega, kar drži v sebi in kar obeta, a korigirana B stran priča o tem, da Anakin še ni hladen, še vedno stresa bolane rime in zaupa svoj glas pravim producentskim majstrom, kot je Foisey. Skratka, Fly Anakin je še vedno vroč.
Dodaj komentar
Komentiraj