GODSPEED YOU! BLACK EMPEROR: LUCIFERIAN TOWERS

Recenzija izdelka
15. 10. 2017 - 19.00

Constellation, 2017

 

Godspeed You! Black Emperor nam na svoji novi plošči, ki sledi Asunder, Sweet and Other Distress, plasirajo precej specifično dojemanje luciferjanskega. Bend, ki ga na tej točki, v dobrem in slabem, verjetno ni potrebno posebej predstavljati, se kljub izpričanemu ateizmu še naprej poslužuje biblijskega oziroma natančneje rečeno gospelovskega podobja, ki se sicer pri tej druščini ponavadi bolj razbohoti s sestrsko zasedbo Thee Silver Mt. Zion. A za tokratno izdajo Luciferian Towers in spremljajoči pod- in kon-tekst se zdi za eksplikacijo luciferjanskega še primerneje uporabiti ideje pionirja prvega vala novodobnosti Marka Pogačnika, ki v knjigi Draga Zemlja, kako ti gre? govori o taki imenovanih luciferjanskih frekvencah. S to bolj ali manj kriptično formulacijo se nanaša na tiste aspekte civilizacijskega razvoja, ki bi jih z vidika kritičnosti do destruktivnega napredka, ki nam je več kot očitno lasten, lahko označili kot prometejske v negativnem smislu. Slepa zaverovanost v lastni genij, nezmožnost ustaviti sebe in lastno od-človeka-ustvarjeno megalomanskost privede do podvigov, ki so in morajo biti v očeh prav vsega na tem planetu - razen zajetnega deleža zaslepljene človeške poraznosti - videti brezupno absurdno in komično – če ne bi bili smrtno nevarni za vse. Luciferjanski stolp tako postane simbol najslabšega in jalovega dela človeškega hubrisa. Z besedami Godspeed You! Black Emperor:

»look at that fucking skyline! big lazy money writ in dull marble obelisks! imagine all those buildings much later on, hollowed out and stripped bare of wires and glass, listen- the wind is whistling through all 3,000 of its burning window-holes!«   

A ob prvem komadu plošče s tovrstno programatskostjo, ki se imenuje Undoing A Luciferian Towers, se znova in znova poraja vprašanje, ki Godspeed You! Black Emperor v doživljanju nekaterih od nas spremlja že skoraj od briljantnih začetkov dalje. In to je – zakaj njihova glasba tako zelo NE zveni kot tisto, kar programsko propagira? Zdi se, kot da se je kolektiv – in tisto, kar v ušesih in očeh širše indie skupnosti že leta predstavlja – ujel v nekakšno impotentno zanko, ki ne odraža ali izraža več ničesar drugega kot nemoč, čisto izpraznjenost, zastrto s povsem neškodljivo žalobnostjo – ali himničnostjo, ki paradoksalno slednji ni nikakršno nasprotje, temveč druga stran istega kovanca.

Seveda je post-rock grozljivo nezanimiva in brezvezna reč, česar so se na višku svoje nehotene vplivnosti zavedali tudi Godspeed You! Black Emperor in bend za kar nekaj let izpregli. Še zdaj se spomnim zaprepadenega Efrima, ki je na koncertu Thee Silver Mt. Zion v KUD-u France Prešeren leta 2006 na vprašanje iz publike »Will Godspeed ever reunite?« brez kančka humorja odgovoril z »I don't know that band«. In dlje: »I don't listen to a lot of contemporary music, especially not post-rock music. I mainly listen to old blues music from between the world wars and immediately after, especially that guy, you know that guy, who started singing with that creepy falsetto after he got out of prison ... Ah, I lost you, didn't I?« A hoteli ali ne, očitno ostajajo v kolektivni imaginaciji tudi po ponovnem zagonu leta 2010 predstavniki vsega, kar se lepi na ta malo verjeten in ne preveč dobro postaran poganjek underground rock kreativnosti.

Kljub temu ostajajo Godspeed You! Black Emperor na višjem nivoju kot večina imitatorjev – s svojim takoj prepoznavnim zvokom, zvenom, načinom igranja, snemanja, kolektiviziranja itd. Zaradi vsega tega - in še kopice ostalih manj oprijemljivih reči, raztresenih trenutkov pristne groze, teže, mračnosti, tuge in zapuščenosti, ki se jih da najti v njihovi diskografiji; neizprosnosti, s katero so napadli njihov ljubljanski koncert leta  2012 – jih je na nek način težko ne spoštovati in nekako imeti rad. Ampak kot je ob njihovi povratniški plošči Hallelujah! Don't bend! Ascend! zapisal David Keenan, se zdi, da prek svojih zanosnih deklaracij, zahtev, močnega slikovnega, besednega in agitatorskega gradiva Godspeed You! Black Emperor sanjajo o rečeh, ki jih na nivoju zvoka, forme in pač golega revolucionarnega ognja v popularni glasbi zadnjega stoletja predstavljajo prej plošče, kot so Ascension Johna Coltrana, detonacije himničnosti v igranju Jimija Hendrixa ali pač Machine Gun Brotzmannovega okteta, če omenimo le nekatere. In to v svojih referencah, aliansah in izbranem okusu priznava tudi bend sam, a jim ob soočenju s tako titansko močjo do sedaj tovrstnih izbruhov še ni uspelo dohajati.

Je pa na tokratni plošči že omenjena uvodna Undoing A Luciferian Towers najmočnejša ravno zato, ker prvič v zgodovini Godspeed You! Black Emperor s pomočjo gostujoče Bonnie Kane na saksofonu in flavti ter Craiga Pedersona na trobenti dejansko očitneje pogledajo na teritorij omenjene Ascension. A morda je razlog, zakaj se to ne obnese zares in traja le nekaj minut, treba iskati v prekletstvu toliko opevane mainstreamovske kinematskosti in votle pompoznosti, ki uničuje velik del trenutne glasbene krajine. Kot bi vzkliki, kot so »Don't bend!«, »Ascend!«, »To the barricades!«, res bili le še žalostna retorika in ne dobesedno poprisotenje ambivalence, sovraštva, upanja, jeze, brezupa, destrukcije, ljubezni v samem igranju, kot je to dejansko slišno na že omenjeni epohalni Ascension. Kajti Ascension ni zgolj klic k dvigu v višave in odrešenje, temveč tudi globoka temna noč, bolečina in masa trupel suženjske ladje Ascension, ki se je razbila ob obali Bahie leta 1824.  

Preostanek plošče je dosti bolj pozabljiv, je pa tudi presenetljivo razredčen in bolj spominja na ožgane odmeve klasičnega rocka raznih izvorov in nazorov, ki ga poznamo s plošč Thee Silver Mt. Zion. In kljub temu, da bo glede na to, da dosega Godspeed in Constellation Records standarde, gotovo šla skozi pri večjem delu poslušalstva, pa se na taki plošči vse bolj odstira v oči bijoča nezadostnost vsega skupaj. Kakšen smisel pravzaprav ima nekaj tako letargičnega in skoz-in-skoz uspavajoče durovskega, kot je tridelni komad Bosses Hang - posvetiti obešenju vseh gospodarjev, ki jih prepustimo vetru in šakalom? Ali govoriti o lakoti, umiranju otrok, raku in policijskih racijah v slumih, kadar spremljajoča glasba zveni kot bleščeče orkestrirano jutranje prebujanje v skladbi Fam Famine? Mogoče pa samo ne razumemo morbidne groteske vsega skupaj in tukaj ne gre za jutranje sonce, temveč privid nekoga, ki umira od lakote, a se mu zaradi neznosne bolečine zdi, da ga obdaja luč in se dviga v nebesa – medtem ko ga okrutna roka boga, ki ga ni, sadistično potiska v brezno. Za artikuliranje resnice tega pa so že bolj primerni Deathspell Omega, in ne Godspeed You! Black Emperor.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Da še obstajajo ljudje, ki muzike jemljejo resno. MK, hvala za premisleke in zApise!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness