23. 12. 2019 – 19.00

Kaytranada: Bubba

Vir: Naslovnica

RCA Records, 2019

 

Bubba, drugi dolgometražec montrealskega producenta, ki zdaj že kakih sedem let ustvarja pod imenom Kaytranada, nas pravzaprav pobere tam, kjer nas je pred tremi leti odložil avtorjev prvenec 99,9%. Kaytranada namreč še vedno ustvarja izjemno plesno, ritmično kombinacijo starošolskih hip hop beatov ter zapeljivih deep house bas linij in funkovskih sintov, pri čemer tokrat svojo veščino izpili do potankosti, posamezne komade pa še bolj podredi toku plošče, kar pomeni, da slednja še v večji meri zveni kot tekoč, enourni DJ miks.

K temu v prvi vrsti pripomore že odsotnost premorov med posameznimi skladbami, še pomembneje pa je, da so tudi kakršnikoli večji slogovni odmiki na plošči precej redki. Drži sicer, da se Kaytranada tokrat večkrat izraziteje približa dancehallu, v zaključni skladbi Midsection pa afrobeatu, in nasploh že znotraj komadov z nametavanjem različnih beatov kaže glasbeno širino, pa vendar bolj kot ne ves čas izhaja iz istega zvočnega vesolja. V slednje zna še vedno precej gladko vključiti tudi gostujoče umetnike, ki so tokrat za odtenek manj izraziti kot na prvi plošči, kar po eni strani pomeni, da si komade težje zapomnimo in da težje pustijo globlji vtis, po drugi strani pa je učinek klubskega seta še močnejši.

Vir: Naslovnica
24. 6. 2016 – 19.00
Mladi kanadski producent je na križišču elektronskih žanrov ustvaril album poletja

Primeri gostovanj bolj samosvojih umetnikov sicer še vedno prinesejo tudi vznemirljive odmike, kar na primer nakažejo že prvi single 10% z izstopajočo vokalno linijo Kali Uchis, plesni vrhunec plošče Vex Oh z značilno repersko ritmiko Kaytranadovega stalnega sodelavca Goldlinka ali pa subtilni klubski hitič Gray Area s pevskim vložkom indie rap eminence Micka Jenkinsa, a je vendarle v vsakem trenutku jasno, da se igra po Kaytranadovih pravilih. To na primer pomeni tudi, da so vokali pogosto le zvočni, bitovski dodatek, pri čemer torej besedilom ne gre posvečati resnejše pozornosti, pa čeprav gre večkrat za precej dodelane klubske izpovedi. Nekateri so že v sami liniji zvena in v sproščeni atmosferi plošče iskali tudi globlje pomene in med drugim videli denimo premišljeno queerovsko izpoved, a ob poznavanju avtorjevega dosedanjega dela se zdi Kaytranadovo obujanje časov diska bolj kot ne preprosta, logična estetska preferenca. Album tokrat po drugi strani z obravnavo vokalov in s splošnim klubskim vzdušjem morda spomni celo na Double Cup DJ Rashada, določeno sproščeno, uživaško atmosfero pa tudi tokrat nenazadnje nakaže že naslov plošče, pri katerem ne gre za nič več ali nič manj kot specifično sorto kanabisa.

Album Bubba je po eni strani torej skrajno dodelan, premišljen, po drugi pa nepretenciozen in kar preveč skromen. Zdi se, da umetnik tokrat ni usmerjen v pridobivanje novih fenov ali ustvarjanje novih večjih valov, temveč je popolnoma osredotočen na poglabljanje tistega zabavljaškega kapitala, ki si ga je v zgodnjih letih kariere že pridobil. Če po eni strani torej Kaytranada tokrat ne preseneti zares in se najbrž prehitro zadovolji s plesom na znanem teritoriju, hkrati pa ves čas slutimo, da je točno tam, kjer želi biti, sploh ker je pri klesanju takšnih zvočnih kombinacij v nekaterih aspektih najboljši, v drugih pa edinstven. Ljubitelji plesne elektronike so glasbo, ki je sledila zvočnim smernicam, postavljenim z zgodnjimi Kaytranadovimi deli, zadnje čase radi označevali s šaljivo kvazi podžanrsko oznako kaytravibe, kar samo pove, kako globoko sled v tovrstni glasbi kanadski umetnik dejansko pušča, album Bubba pa gre morda razumeti predvsem kot zmagoslavno, poslovilno poustvarjanje takšnega prijetnega vajba, preden Kaytranado karierna pot odpelje v nove nezačrtane smeri.

 

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.