6. 11. 2023 – 19.00

Mendoza Hoff Revels: Echolocation

Audio file
Vir: Naslovnica

AUM Fidelity, 2023

 

Distorzirane kitare in saksofon – to je prvi opis novonastalega dvojca Mendoza Hoff Revels, ki ga sestavljata kitaristka in skladateljica Ava Mendoza in basist Devin Hoff. Oba glasbenika sta kreativno aktivna že desetletja, tako da album Echolocation, ki sta ga izdala sredi oktobra letos, vsaj v zvočnem smislu ni nikakršno tipanje v temi. Na njem lahko poleg vodilnih dveh glasbenikov slišite še saksofonista Jamesa Brandona Lewisa in bobnarja Chesa Smitha.

Echolocation je izkušeno skomponiran album. Kompozicije se slogovno povezujejo, obenem pa nakazujejo jasen povedni lok. Pri tovrstni glasbi, ki bi jo lahko označili kot nekakšno mešanico med jezikom progresivne glasbe in jazza, ustvarjalci pogosto padejo v past demonstriranja tehnike ali tehnologije v škodo inerciji človeškosti v delu. Prav tako želimo izpostaviti, da se naša uporaba označevalca progresivne glasbe nanaša zgolj na stilske prvine, kot so dolga forma komadov, razširjena inštrumentacija in razširjene kompozicijske tehnike. 

Kar morda je vprašljiv faktor takšne glasbe, je prav njena nomadskost. Ob poslušanju albuma lahko slišimo veliko odmevov različnih načinov razmišljanja in ustvarjanja, prisotnih skozi glasbeno evolucijo. Razločimo lahko med žanrsko zaznamovanostjo bobnarskih vložkov ali kitarskih rifov, ki oscilira med pankom, rockom, metalom in jazzom. Vendar pa manjka določena prepričljiva avtohtonost muzike ali širše tradicija, v katero bi jo lahko umestili. S tem mislimo tako na razvoj glasbene misli kot na zunanje označevalce, po katerih lahko ustvarjalci orientirajo svojo pripadnost določenemu gibanju. 

Vsekakor lahko v takšno muziko vstopite skozi raziskovanje margine kateregakoli od prej omenjenih žanrov, s tem da nato morda pridete do zaključka, da ta muzika ni »ne 'tč ne m'š«. Kar seveda ni najbolje s širšega gledišča, kajti ustvarjalci ne prispevajo k razvoju nečesa večjega ali ideološkemu napredovanju žanrskih oblik izraza. Prispevek gre v smeri tako imenovane prog scene, ki pa je sama po sebi precej brez substance in se pogosto zanaša zgolj na arbitrarni elitizem, utemeljen z obskurnostjo ali kompleksnostjo ustvarjalcev. Substanca, o kateri govorimo, je mikrokultura, most med poslušalstvom in ustvarjalcem oziroma njuna simbioza. 

Če se z vsem tem v mislih vrnemo k poslušanju albuma, ta naenkrat zveni precej prazen. Manjkata mu pankovska drža in nastrojenost, obenem pa nima niti globine, niansiranosti in čutnosti jazza. Občudujemo lahko seveda tehniko vseh inštrumentalistov in formalizem, prisoten v kompozicijah, kar so vse močno obrtniške lastnosti nekega izdelka. Hkrati pa gre pomanjkanje globlje vizije tudi na račun novonastale zasedbe. Zdi se namreč, da se kljub šopirjenju s tehniko zasedba zaenkrat še sramežljivo spogleduje s potencialom tega, kar bi še lahko nastalo. 

Za zaključek lahko potegnemo vzporednico s pop muziko. Vsi elementi na plošči Echolocation delujejo tako zvočno kot v analitičnem okvirju žanra, v katerega ga umeščamo. Vendar pa album deluje umetelen, a mu manjka surovosti, čeprav se z njo trži kot progresivna fuzija panka in jazza. S tega gledišča je kot polarno nasprotje arhetipa sodobnega pop albuma s številnimi bengerji in zapomnljivimi trnki ter diamantno zbrušeno produkcijo. Echolocation je za prog bojse to, kar je Guts za pop bejbike; oboje je fino, toda oboje je tudi nekoliko plastificirano, in dokler se tega zavedamo, lahko konzumiramo brez slabe vesti.

 

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.