Nokti: Cockschmerzen + Stepa: Stepa + Lim Smrad in Žila: SVOBEDA

Recenzija izdelka
17. 11. 2021 - 19.00

Nokti: Cockschmerzen (HauRucK! & Crass Lips Records, 2021)

V tokratni, ekstravagantno trojni Tolpi bumov bomo poslušali trše kitarske linije: najprej hrvaško skupino Nokti, nato pa še slovenski skupini Stepa ter Lim Smrad in Žila.

Najprej si oglejmo umazanijo pod Nokti, hrvaško noise rock skupino, ki je januarja letos pri založbah HauRuck! in Crass Lips izdala svojo debitantsko izdajo Cockschmerzen. Iz naslova bi utegnili sklepati, da gre za najstniški, vročeglav in nepremišljen album, a dejansko gre ravno za nasprotno. Muzika benda Nokti je zvočni ekvivalent natripiranega raziskovanja kanalizacijskih rovov. Kompleksni ritmi na bobnih in kitari so onesnaženi z zamazano distorzirano kitaro in vokalom, za katerega se zdi, da prihaja izza sten sobe, v kateri smo. 

Izdaja je kratka, a zato na njej ni niti trenutka, ki ne bi bil zanikrn natanko v tolikšni meri, kot to prispeva k šestim komadom. Pet članov benda, ki se jim je na albumu pridružil še saksofonist, izkoristi celoten zvočni prostor – pravo nasprotje kakšnih bolj minimalističnih Nikki Louder. Na zadnjih dveh komadih, Gestatten Sie in Picina voda, pa ob vrtinčenju tako math-rockovsko pravilnih kot tudi nojzersko nerazpoznavnih elementov slišimo še saksofon. Zaradi njegove uporabe in hkratnega nažiganja kitar so bolj podobni The Stooges kot pa kakšni zgodnji Srečni mladini, le da je ta kombinacija pri Noktih še bolj neobvladljiva.

Fantje iz hrupne zagrebške peterice pustijo, da jim divje zvočenje iz glasbil na trenutke uide izpod nadzora. Vendar pa, tako kot rodeo kavboji, to storijo samo zato, da ga lahko takoj spet ujamejo in nas prepričajo, da je bilo vse skupaj storjeno namenoma. Cockschmerzen je zato odličen debitantski izdelek, ki pa naj skupino izzove, naj kratkotrajnost izdelka nadgradi v dolgometražni album v polnem pomenu besede.

 

Stepa: Stepa (samozaložba, 2020)

Nadaljujmo naše raziskovanje umazanih rovov rockerskega podtalja. Naslednji izdelek današnje Tolpe bumov je Stepa, ki ga je izdala istoimenska zasedba že decembra lani.

Skupina je piarovsko izjemno skromna, saj se zdi, da so vso svojo energijo usmerili v pisanje avantgardnih grindcore komadov. Stepo sestavljajo Jože Cesar – Šiba na bobnih, Matej Počervina – Želo z vokalom in Lucijan Okleščen – Krempl na kitari. Matej in Lucijan izhajata iz rockerskih voda, prvi iz Kormorane, drugi iz Hillbilly with a Chainsaw, Jože pa nasprotno prihaja iz jazzovske tradicije in je bil član Rok Zalokar Tria. Rezultat je grindcorovska struktura komadov, dolgih okoli eno minuto, ki pa kljub poliritmiji in disonantnosti težijo k melodičnosti.

Glavni talent skupine je izjemen smisel za skladanje, saj se deset minut albuma ponaša z več riffi, kot jih najdemo pri marsikaterem daljšem izdelku. Komadi, najsi še tako kratki, se tudi sami delijo na enkratne segmente, zaradi česar se album zlije v dolgo, skoraj progresivno enoto, ki je na posamezne skladbe deljena samo formalno oziroma tematsko. Naslovi pesmi, kot so VrtačaObjem ali Ptica šepalica, nakazujejo nekakšno bivanjsko bližino – v nasprotju z običajno grindcore tematiko, ki izhaja iz šok faktorja žalitev in gnus vzbujajočih tekstov vprašljive vrednosti.

Skupino je javnosti prvič predstavil Jaka Brgs v oddaji DJ Afterparty leta 2019, album pa je tudi posnel. Zvok je blaten in nerazločen, kar je vsaj deloma tematska odločitev. Pa vendar Želov growlajoči vokal ni nerazumljiv le sam po sebi. Skupina je album zmiksala sama, pri čemer je razvidna njihova neizkušenost, saj je basovski sloj zvočne slike skoraj neobstoječ. Tega ne gre pripisati zgolj dejstvu, da skupina nima basista. Takšno postavo imata tudi npr. žanrsko sorodni Anal Cunt in Pig Destroyer, a ga nadomestita z močno navzdol uglašeno kitaro. Ker pri Stepi te ne dobimo in se nahajamo izključno v zgornjem registru, včasih težje razločimo, kaj pravzaprav poslušamo, kar deluje v prid noise plati albuma, ne pa tudi strukturi komadov, ki jo tako zlahka spregledamo.

 

Lim Smrad in Žila: SVOBEDA (samozaložba, 2021)

Če nas je fekalni tok do zdaj po podtalnem svetu privedel do lestve, po kateri splezamo ter dvignemo pokrov nad nami, se znajdemo sredi vrtinca kolesarjev na Trgu republike v petek zvečer – na videz svobodni, a vseeno ujeti v kletki družbenih razmer. Tretja izdaja nocojšnje Tolpe bumov je EP, naslovljen SVOBEDA, ljubljanskega hardcore punk trojca Lim Smrad in Žila oziroma Žiga RangusJaka Skočir in Miha Kraševec. EP je izšel aprila letos in prinaša prepotrebno svež pogled na razmerje punka do oblasti in družbene kritike.

Panksi iz Ljubljane in raper iz Detroita
 / 12. 4. 2021

Člani skupine so se v preteklosti na odrih mudili v okviru zasedb Intimn FrizurnJoko Ono in Leaf-fat. V besedilih EP-ja SVOBEDA obravnavajo družbenokritične teme, pri čemer pa lucidno razločijo družbeno kritiko od kritike oblasti. Pri tem ne zaidejo v slepo ulico mistifikacije resnične narave družbenih odnosov, pač pa se med drugim dotaknejo tematik odnosa ljudi do dela, cepljenja in svobode. 

V tem naj izpostavimo komad MI NE DELAMO, v katerem s sklepom »Mi ne delamo, mi nardimo!« pokažejo, da možen pobeg iz kapitalističnega stroja konstantnega dela ni nedelo, pač pa, paradoksno, delovanje proti njemu. Posebno učinkovit je tudi komad NOU LET, v katerem zavračanje cepiv umestijo v diskurz njihove potencialne nevarnosti. To primerjajo z zaužitjem drugih tablet, ki jih ni ravno predpisal zdravnik, s tem pa učinkovito pokažejo na diskrepanco med tveganji, ki smo se jim pripravljeni izpostaviti. Boj zoper proticepilstvo ne terja antiavtoritarne drže, ampak samo prevrednotenjski opomin.

Vrhunec EP-ja pa je naslovni komad SVOBEDA. Ta malodane na glavo postavi projekt »socialističnega punka«, kot se ga je trudil predstaviti Pankrt in sociolog subkultur Gregor Tomc, namreč kot kontrakulturo, ki se je z izzivalnim aktivizmom postavljala po robu »opresivni oblasti«, ki »ni hotela razumeti potrebe po izražanju edinstvene drugačnosti posameznika« in je »zatirala njegovo osebno svobodo«. Svoboda do punka je s tranzicijo v devetdesetih prišla, le da je na njej v drobnem tisku pisalo, da to pravzaprav ni svoboda. Bolj ali manj presenetljivo je bilo spoznanje, da je svoboda, za kakršno so si prizadevali, kvečjemu beda, medtem pa se boj za dejansko svobodo nadaljuje.

V luči higienskih ukrepov je producent EP-ja Matej Gobec poskrbel za to, da posamezni instrumenti zvenijo kar preveč razkuženo čisti. Produkcija v stilu Žareta Paka je za mnoge žanre primernejša, za bodoče izdelke Lima Smrada in Žile pa si želimo nekoliko pristnejši zvok, kakršnega smo lahko slišali v živo ob koncu julija na Metelkovi. Kljub temu pa je SVOBEDA s svojo inteligentno, a nezamenljivo punkovsko držo eden od jasnejših zvočnih političnih statementov, ki so nastali v nedavnem obdobju, in ponuja možnost za posodobitev punk drže za sodobni čas.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.