Noname: Sundial

Recenzija izdelka
31. 8. 2023 - 19.00

samozaložba, 2023

 

Sončna ura kaže čas s pomočjo sence. Podobno Noname na svojem novem albumu Sundial oriše senčno stran sodobnega življenja. Tretji album v opusu ustvarjalke stoji precej korakov dlje od debitantskega Telefone, ki je ob izidu s koherentnim jezikom, bogatim s prispodobami, osvojil srca številnih poslušalk in poslušalcev. Fatimah Nyeema Warner ostaja zvesta izdajam v samozaložbi, ki ji omogočajo ohranjanje absolutnega kreativnega nadzora nad njeno muziko. Vprašanje, ki si ga ob tem lahko vendarle zastavimo, pa je, ali izaja v saSmozaložbi po lastni izbiri ali zaradi tega, ker ji ne uspe najti založbe, ki bi ji bila dovolj pisana na kožo.

K temu veliko pridoda misel, ki se utrne ob poslušanju albuma. Namreč, da si res močno želimo, da bi nam bila muzika všeč. Seveda izhajamo iz a priori kategorizacije in pričakovanj do ustvarjalcev, a se kljub temu zdi, da potencial, ki ga je Noname izkazala na prvih dveh izdelkih, pri Sundial ni zares prišel na površje. Plata obvisi nekje med bolj plesnimi štiklci in resnimi, politično ozaveščenimi verbalnimi manifesti. Ni pokalic z zlatimi trnki, kot sta bila Yesterday in Diddy Bop s plošče Telefone ali Montego Bae z Room 25

Prvi dolgometražec umetnice iz Chicaga
 / 11. 10. 2018

Sentiment, ki ga dodatno želimo izpostaviti, je tudi, da album ne sledi rdeči niti, ki bi tematsko povezovala komade. Posledično se lahko lotimo poslušanja na začetku, na koncu ali na sredini plošče. Učinek plošče je pravzaprav razgrnitev izkustva posameznih izsekov razmišljanja ustvarjalke o svoji poziciji v družbi. Njeno samozavedanje ji omogoča intersekcionalno kritiko patriarhata in z njim prepletene kapitalistične ideologije skozi lirične narative, ki se gibljejo od povsem konkretnih do metaforično abstraktnih. Primer prvega je recimo komad Beauty Supply z vrsticama the feminist in me don't bat no eye / support the black business, no compromise. V tekstih glasbenica raziskuje vse od lepotnih standardov prek še vedno prisotnega sistemskega zatiranja temnopoltih Američanov do frustracij z vlogami v medosebnih odnosih. 

V kontekstu širše scene v Chicagu, s katero v primeru Commona in billyja woodsa Noname sodeluje tudi na plati, njena muzika očitno ubira manj drzno pot. Sedaj ko jo je zapustila avra novitete, imamo občutek, da je lirični domet vseeno zamejen. Seveda to ni vsebinska kritika povedanega, Fatimah namreč se osredotoča na doživljanje zatiranih s pozicije upora in ne s pozicije zavestnega ali nezavednega grajenja svoje vrednosti na zatiranju drugih.

Nekaj značilno čikaškega, kar pogrešamo, je zagotovo več radikalnosti v ustvarjalnosti. Zapuščina tamkajšnjih avantgardistov afroameriške godbe nas napeljuje na idejo, da se glasbo težko loči od ideološke in politične pozicije ustvarjalca. Da ustvarjajo predvsem za emancipacijo skupnosti, kajti resničen boj je mogoč samo ob odsotnosti pasti individualizma. Da se glasbe še vedno drži spiritualna komponenta izpopolnjujočega pomena in ne zgolj obrtniškega služenja. 

S tem ne želimo vzpostaviti pozicije, v kateri bi od Noname zahtevali dokazovanje njene politične drže z glasbo niti ne toliko dokazovanje njene izvirnosti ali kreativnosti v glasbi. Dovolj je, da zgolj prisluhnemo sporočilu, ki ga s svojim delom uteleša. Dovolj je, da sprejmemo povabilo v barvit in domiseln lirični svet, ki ga ustvarja v kompozicijah in s katerim nas opominja, da si vzamemo čas zase in svojo skupnost, kljub temu da se včasih zdi, da je vse brezupno in brezizhodno.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness