28. 12. 2021 – 19.00

Smedja in Smetke: V smetje gre rado + In Heaven: Calling It Hell Would Have Been Kind

Vir: Naslovnica

Ni hudič, če se človek malo razjezi, sploh ne, kadar ta jeza postane katalizator hrupne kritike zunanjih in notranjih izrazov represije. Malokateri žanr zajame obup in gnev na bolj kruto natančen način kot metalcore ter njegovi odvodi in tako, v nocojšnji Tolpi bumov, svoje uhlje prepuščamo milosti dveh domačih projektov takšne struje.

 

Smedja in Smetke: V smetje gre rado (samozaložba, 2021)

Pričnimo kar z domačim one-man hrupotvorcem Maticem Medjo, ki s projektom Smedja in Smetke že od leta 2019 svinja s svojim hardkorovskim, skorajda powerviolence zvokom. Začelo se je z albumom Smetje v Jeseni, sledil je Smeče Da Se Reče, šestega decembra pa je v samozaložbi temo sveta uzrla tretja plata V smetje gre rado.

Ta smelo sledi sloganu Matičevega Bandcampa: »Primitivna glasba za primitivne ljudi«. Zbrani venec desetih komadov v svoji bliskovitosti ne preseže desetih minut, vendar na račun kratkosti album vsebinsko nikakor ne trpi. Ravno nasprotno in kot se hardkorovsko spodobi, vsak trenutek nosi težo, a naj bo substanca rifovska ali lirična, Smedja in Smetke ne pojenja. Zvočno je novi album deležen večje dinamike znotraj vzporednic svojega žanra; inspiracijo vleče iz starih zasedb osemdesetih, kot denimo veteranov Integrity iz Clevelanda ali pa malce poznejših in manj znanih Tragedy. Matic Medja hardkor in death metal pravzaprav vleče, razvleče in privleče do zvoka, ki mu leži na način, kakršnega smo lahko opazili tudi pri zasedbi Full of Hell. Rifi so opazneje bolj zgneteni in brzino nasilja kujejo umazani premori v tempu. 

Audio file
15. 12. 2021 – 9.00
Smedja in Smetke s tretjim albumom + kaj počne Jeff Parker?

Tematsko nam besedila albuma V smetje gre rado, tako kot je Matic sam povedal pred nekaj tedni v oddaji Svaštarnica, slikajo bolj ekspresivno sliko zunanjih represij, do katerih so Smetke kritične že od samega začetka. Umetnik ostaja zvest svoji kritiki avtoritarnih režimov in kapitalističnih nazorov, vseeno pa najde prostor tudi za razjarjen lajež o dvomu v svoje osebne odločitve za tetovaže ali pa za tezo, vredno starega francoskega filozofa – kritiko šolskih dni, ki so bili bolj podobni zaporniškim. Besedilo in glasbo skupaj povezuje pridih ironije in raznih humorističnih vmesnikov govorjenih besed, od Kacinovega apela po razumu preko cepljenih narkomanov do boomerskih implikacij, da so tatuji vstopna točka za satanovo opustošenje.

Smedja in Smetke v svojem novem decembrskem albumu V smetje gre rado torej ostaja kratek, sladek in nagnusen. Raziskovanje zvoka in tematik je pogumnejše in, kot se spodobi, noben komad ne presega dolžine dveh minut. Kot je ob skupnem poslušanju komentiral sodelavec Julian: »Powerviolence je tko k valčk al pa polka. Nemorš zajebat

 

In Heaven: Calling It Hell Would Have Been Kind (samozaložba, 2021)

Prihajajoč segment odpiramo z naslednjim pomislekom; kaj dobiš, če zmešaš death metal, trap in lo-fi hardcore? Hitro zaključen pogovor z metalcem leta 2011. Šalo na stran, lahko smo hvaležni, da se takšen sentiment mlajše generacije ni dotaknil, saj je dvajsetega marca domača zasedba In Heaven izdala prav tak album z naslovom Calling It Hell Would Have Been Kind. 

Žanrska zlitina izpod prstov Luke, Lana in Domna, prikladno poimenovana depression core, predstavlja novejši val zvočne eksperimentacije, ki vleče vzporednice med metalom in modernejšimi, a prav tako hype žanri hip hopa. Podobnim rečem smo v tujini že bili priča pri ustvarjalcih, kot so Ghostmane in recimo Banshee, pri nas pa so namigi na takšno strujo bolj bori, z izjemo kakšne odtujene izdaje Mohor Smrt.

Calling It Hell Would Have Been Kind je na Bandcamp prispel z relativno malo fanfare. Pravzaprav je eden tistih albumov, ki zaradi tendenc elitizma potencialno sploh ne bi nastal. Metal in hardkor sta že ozavestila rahljanje zvoka, vendar ko v zakup vzamemo trap glasbo in za njo značilne bite, postane to povsem nova zver. Neprilagojeni vratarji metal glasbe so izjemno nasprotovali repetitivnosti glasbene strukture v času vzpona trap glasbe; v njej so videli nekakšno poneumljanje in direktno antitezo navidezni globini old school metala. S časom pa so ljudje ugotovili, da imata hip hop in metal več podobnosti kot razlik. Moshpiti se pojavijo praktično simultano in na koncu dneva je breakdown pač samo kitarski beat drop. 

Audio file
8. 10. 2021 – 9.00
Novosti s področja slovenske metal scenke

Trap metal torej ni nekakšen bav-bav, drži pa, da pogostokrat takšne kombinacije ostanejo zgolj pri izposojanju estetike enega ali drugega; In Heaven ta usoda ne doleti, saj je jasno, da v trojici žanrov, v kateri so se znašli, vse dobro razumejo. Že ob septembra nastalem EP-eju Greatness smo v Svaštarnici povedali, da kljub na prvo žogo čudni glasbeni kombinaciji zasedba uspešno prevede raznolike stile v koherenten zvok in prvenec Calling It Hell Would Have Been Kind potrjuje, da to bendu uspe že na debiju. Razsežnim melodeath blokom prilivajo preproste sintovske melodije, včasih pa tudi minimalne beate. Naša ušesa so pravzaprav vedno polna zvončkov, piskov ali nojza. Nizkofidelični ritem se iznenada zlomi v orkestralno metalsko razmetalo, kot strela z jasnega pa nas zaloti nikakor ne naključen 808 bas.

In Heaven z albumom Calling It Hell Would Have Been Kind presežejo zgolj estetsko spogledovanje trapa, metala in lo-fi hip hopa, hkrati pa izkazujejo odlično razumevanje žanrov, znotraj katerih manevrirajo. Zasedba se ne zmeni za navidezne meje žanrskega tribalizma, toliko več, svoje interese do glasbenega raziskovanja udejanjijo na izdelku, ki lahko najde zvesto poslušalstvo pri novih in starih ušesih. 

 

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.