Spectacular Diagnostics: Raw Lessons

Rucksack Records, 2023

Protagonist današnje Tolpe bumov od leta 2015 dosledno producira z izjemno osredotočenostjo na vsako podrobnost. Njegova zabavna in nenavadna glasba je navadno zajeta v klasično obliko producenta z gostujočimi umetniki. Sodelovanja z emsiji z najrazličnejših scen krasijo praktično vsak album njegove diskografije. Robert Krum je tako skozi leta razvil svojstven stil glasbe, v kateri povezuje najrazličnejše metode repanja. Pri tem iz nedavne zgodovine štrlita izdaji Ancient Methods in Natural Mechanics. Albuma, ki sta v pomanjkanju gostov našla prostor za globlje raziskovanje tradicije semplanja vinilk. To tradicijo na novi izdaji Krum združuje s futurističnimi zvoki iz filmov 80. in 90. let prejšnjega stoletja, jazzovskimi melodijami in boom bap stilom.

Raw Lessons označuje vrnitev k podlagam z besedili in k sodelovanju previdno izbrane kopice glasbenikov. Nabor se razteza predvsem po Ameriki, dobro zastopana pa je tudi podtalna scena Združenega kraljestva. Koncept albuma temelji na dveh nosilnih stebrih. Prvi je gosta mešanica osemnajstih umetnikov, vsak od njih pa prinaša lasten flow in ideje. Drugi steber pa je za Kruma značilna izpiljenost vsake posamezne plasti in izjemna pretočnost ter povezanost posameznih elementov. Vsak od teh nosilcev je v kreativnem procesu samostojno grajen, producent namreč izdela vsako podlago s točno določenim glasbenikom v mislih. Ta ima v svojem nadaljnjem skladanju in interpretiranju besedil prepuščeno vso kreativno svobodo. 

Album od začetka do konca prežema polemika med igrivimi sempli in družbenokritičnimi besedili, ta kontrast pa je izpeljan z veliko mero občutka za estetiko. Krum do zadnje kaplje krvi izčrpa dinamiko med barvo glasu in atmosfero ozadja. Pesem Done it na tak način usklajuje zdolgočasen in razpotegnjen flow Immija Larussa s staccato ritmiziranim in pripovednim stilom Bruiserja Wolfa. Svetli poltoni melodije spominjajo na zvok vgrajene telefonske budilke, ob funky bas liniji pa ta elementa diametralno nasprotna načina repanja povežeta v smiselno celoto. Sempli igrajo pomembno vlogo v ločevanju različnih stilov in glasov, pozornost poslušalca pa preusmerijo k novoustaljenemu drobcu pesmi in razbremenijo pritisk gosto napolnjenega zvoka. 

Podoben učinek imajo komadi, v katerih ni slišati nikakršne prisotnosti drugih umetnikov. V teh Krum opomni na svoje nedavne projekte in zvok odpelje v bolj eksperimentalne vode. Središče odra zasedejo inštrumentalni odseki, združeni s cvilečim zvokom praskanja vinila. V pesmih, kot je denimo Hüsker Dü, pa opiranje na inštrumente potone v skorajda jazzovske vode. S tem nas v občutja nostalgije ne ženejo le sempli, temveč tudi miselne asociacije na klasične albume skupin, kot je A Tribe Called Quest. 

S tonom ključnih trenutkov v zgodovini hiphop žanra pa je zaznamovan predvsem konec plate. Tam svoje veščine tekstopisja in repa posodita Juice Aleem in Mike Ladd. Govorimo o glasbenikih, ki sta ponudila ene prvih izdaj založbe Big Dada. Ta danes sodi med najvplivnejše založbe na podtalni hiphop in elektronski sceni. Spectacular Diagnostics si z založbo očitno deli prizadevanja za odkritje svežih izvirnih umetnikov, ki komentirajo tako socialno kot politično dogajanje. Ladd se na albumu pojavi v duetu TheDeadCanRap, ki se strastno zaganja v problematiziranje kapitalizma in povezavo obstoja takšne družbene ureditve z vztrajanjem rasističnih ideologij.

Albumu se pridružuje osemnajst posameznikov, ki so zadolženi za prispevanje vokalov. Posledica tega obsežnega nabora pa je neoporečna diverziteta. Najmočneje zasije v atmosferi, ki jo barva in ton glasu prispevata posameznim pesmim, hkrati pa jo lahko slišimo tudi v stilu poezije in v idejah, ki jih posamezniki izražajo. Izpostavljeni problemi spominjajo na vsebine albuma Smoking Gun ameriškega reperja Dece. Ta se podobno kot številni emsiji z nove izdaje z različnih zornih kotov spopada s tegobami življenja na obrobju družbe.

Čeprav Krumovim izdelkom vedno vlada določena navihanost, se zna od te tudi odmakniti. Podlage v komadih Whispers in the Dark in Political Monsters svoj pogled upirajo v temačnejše vode. Prasketanja in industrialni sempli prerastejo do točke nadležnosti. Namesto lahkotnosti se nenadoma in presunljivo gradi napetost. Plasti pa se ob tem kopičijo in hkrati ohranjajo svoj čist in skoraj spoliran zvok. Vseskozi zrcalijo atmosfero besedil, ki rinejo v jezo in ogorčenost nad današnjo politično klimo. 

Morda najbolj hvalevreden element je prav v očitnem talentu za usklajevanje tegobe in nekakšne navihanosti. V popolnoma vsako pesem se prikradejo nekoliko čudaški zvoki, denimo zvoki pisalnega stroja, zvončkov, ksilofona ali celo čričkov. Z njimi nas producent povleče iz občutja prekomernega samopomilovanja in tesnobe in gladko vcepi trenutke aktivnosti in zabave, ki komadom vdahnejo noto črnega humorja. 

Vseskozi na plato sijejo žarki očarljive sposobnosti, da avtor klasične elemente hiphopa oplemeniti z bolj eksperimentalno atmosfero. Kontraste povezuje tako z emsiji kot sempli iz pozabljenih filmov in intervjujev 80. in 90. let. Takoj v uvodni skladbi Rat Burgers to igrivo plat jasno nagovori. Pesem odpre skrita uganka, sempel cenene grozljivke Troll , ki je nastala pred slabimi štiridesetimi leti. Producent v tem nostalgičnem trenutku namiguje na ljubezen do klasične tehnike semplanja starih vinilk. Te tako kot v odlomku filma preplavljajo njegove domače police. Hkrati pa se zdi, da želi sporočiti nekakšno osrednjo tezo. Glasba ni le vir monumentalne umetnosti, temveč tudi izkušnja veselja in zabave.

Edini konkretni očitek, ki bi ga albumu lahko pripisali, je pomanjkanje ustvarjalk. Glasbenica, kot je denimo Noname, bi se popolnoma prilegla konceptom in atmosferi novega albuma. S svojim ležernim flowom in premlevanjem perečih tematik socialne in okoljske krize je za album kot ulita. Poleg tega pa se ob poslušanju odpira še eno vprašanje, namreč ali je producent morda zataknjen v prežvečen način proizvajanja spremljave besedilom in dobro obdelan boom bap stil. Vendarle pa vsako izdajo spremlja nekakšen glasbeni žig in tega ne moramo pripisati ničemur drugemu kot želji po koherentnosti. Spectacular Diagnostics ni le del popularnega toka, ki se opira na rastoči kult nostalgije vinilnih plošč. Raw Lessons res kaže nekakšen trademark, stil, ukoreninjen v boom bap in bolj eksperimentalen hiphop. A to predstavlja rdečo nit, s katero producent mojstrsko povezuje kaotičnost pluralizma v skladno celoto.