28. 4. 2016 – 19.00

SUUNS: Hold/Still

Vir: Naslovnica

Secretly Canadian, 2016

 

Na današnji glasbeni recenzentski tapeti je tretji samostojni album montrealske zasedbe Suuns, fotografsko naslovljen Hold/Still. Kanadska četverica ga je pred slabimi štirinajstimi dnevi varno izdala pri založbi Secretly Canadian, ki so ji zavezani oziroma s katero sodelujejo že praktično od začetka svojega izdajanja. Po nominaciji za Polaris Music Prize, ki so je bili Suuns deležni za album Images Du Futur leta 2013, so se na novo izdajo pripravljali slabe dve leti. Prištejmo še eno leto, ker so vmes izdali še zanimiv kolaborantski album z Jerusalem in My Heart. Na račun tega bi lahko novi album pritegnil še kakšno poslušalsko uho, zelo uradno pa se omenja tudi Johna Congletona, nekega uveljavljenega producenta, ki jim je obdelal ploščo, kar pa je za večino glasbenih konzumentov itak trivialen podatek. Skratka – pompa je po svoje veliko, Suuns pa so predstavljeni kot neka pop progresiva, ki bi si morala zaslužiti več pozornosti.

S to kratko sarkastično opombo sedaj ob strani se bomo današnje recenzije albuma lotili malce bolj pro et contra, z izpostavljanjem dobrih in slabih plati. S to metodo bomo operirali predvsem zato, ker bomo skušali pokazati, da je precejšnja razlika med tem, kako se ta album prodaja in kako je dejansko slišati. Poskušali bomo preseči ta klasični razcep med oglaševanjem in glasbeno izkušnjo same po sebi, ker je ta četverica imeniten primer za tako obravnavo ob novi albumski recenziji.

Realno gledano so Suuns do sedaj poželi precej pohval in mestoma tudi zasluženo, to jim lahko priznamo. Vse od prvega albuma Zeroes QC iz leta 2010 nekako utirajo svoj značilni zvok, v katerem hitro prepoznamo pripovedni vokal Benjamina Shemieja in prepletanje tlatresočega sintesajzerskega basa ter bobnarskih, skorajda tipično elektronskih ritmičnih vzorcev. Skratka, kar so Suuns tudi na Images Du Futur prikazali v estetski spojini elektronskega rocka, se očitno nadaljuje tudi na novem albumu Hold/Still z malo bolj očitnim poudarkom na elektroniki in malo manj na rocku.

Nikakor pa se ne moremo strinjati z večino dosedanjih recenzij, ki kot podaljšek založbinega PR-teksta kritično ocenjujejo z nekimi estetskimi faktorji, stavčno-strukturno gledano pa s pridevniki. Neki hipotetični prekarni glasbeni kritik dobi hitro na pladnju vse informacije, ki delujejo skorajda že kot stvar procedure. Vse skupaj deluje nekako tako, da če so nam všeč besede, potem jih malo preinterpretiramo, za čemer se obrnemo na tezaver in stvar zlahka podamo naprej kot kritiko. Skratka, bistveno je tole: okoli albuma je nametanega veliko trivialnega glasbenega konteksta, ki mogoče pritegne bolj lingviste in lingvistke kot pa bi moralo glasbene kritike, do referenc za laično glasbeno občinstvo pa še pridemo.

Suuns sicer na novem albumu Hold/Still ustrezno prikažejo, kako starejši eksperimentalni glasbeni vplivi preidejo v sfero neke popularnejše alternative. Že v udarnem uvodnem komadu Fall lahko slišimo netipičen začetek, ki naznanja grob elektronski zasuk v estetiko nespevnega hrupa. Ta se sicer hitro razpusti že z naslednjim komadom in je tudi tekom albuma redko v ospredju, saj ga nadomesti očitnejša minimalistična rockovska repeticija, podobna zadnjim albumom chicaškega banda Disappears. Mogoče bi se lahko domislili še kake nove kreativne žanrske označbe, ampak naj razložimo raje, zakaj je ne bomo podali.

Album Hold/Still prodajajo glasbene reference, ki jih Suuns ne premorejo, zato moramo pred končnim tehtanjem komentirati še to, kako o njih pišejo poglavitno internetni mediji. Smešne so že samo primerjave z drugimi bandi in z domnevnimi »sound-alikes«. Na tem enem samem albumu lahko domnevno slišimo: Joy Division, Arco, Andyja Stotta, Death Grips, Can, Liars, vse projekte Thoma Yorka, Haxana Cloaka, Battles, Suicide, žanrsko pa seveda nek post-punk revival, drone in industrial noise, indie rock, minimalistično komponiranje in - za piko na i – jazz funk. Človek ne ve, ali naj eksplodira od navdušenja, ker so vse novodobne glasbene reference vsebovane v 47 minutah, ali naj se sprašuje, če so Suuns sorodni tudi s srednjeveškimi trubadurji. Če bi morali potegniti ven eno lekcijo, bi si verjetno lahko rekli, da ne moremo iz glasbenih sličnosti nedolžno izpostavljati poljubnih detajlov, ki so neka referenca popularne kulture. Bolj očitno kot kadarkoli prej zaznavamo glasbo subjektivno, zdaj nam to že nekaj časa potrjujejo tudi glasbeni kritiki.

Bobnar Liam O'Neill v enem izmed intervjujev pove, da se skladbe mogoče na prvi posluh zdijo bizarne, ampak so bolj načrtovane, kot se zdijo. V tem žal ne slišimo canovskega džemanja, niti s strani Joy Division leta 1980 izdanega albuma Closer, ki velja kot klic iz obupa Iana Curtisa. Raje ne nadaljujmo, ker je album Suuns skorajda preveč enovito strukturiran, mestoma ritmično preveč predvidljiv, sporočilno pa nejasen, da bi bil zanimiv. Zdi se, kot da bi združili albuma Zeroes QC in Images Du Futur na neki ravnotežno precej poslušljivi noti, ki še bolj jasno odraža zvok, po katerem so prepoznavni.

Strinjali pa bi se lahko z drugo Liamovo trditvijo, da je album bolj slišen kot njihov živi nastop, sploh če se spomnimo njihovega z mogočnim vetrom prepihanega koncerta na Kamfestu leta 2013, na katerem so dva izmed vseh zaigranih komadov vsakič raztegnili v skoraj 10-minutni repetitivni jam. Album Hold/Still bi bilo verjetno kar zanimivo slišati v živo, trenutno pa bi se skorajda bolje počutili, če bi poslušali Suuns in recimo njihove malo manj uradne polurne džeme ali pa vsaj bolj lo-fi verzije komadov, ki bi bili nižje kvalitete, ampak bolj surovi, malo manj medijsko pompozni in malo bolj prizemljeni. Samo upamo lahko tudi na kakšno njihovo demo izdajo.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj