21. 8. 2015 – 16.00

JAK, brate

Audio file

Tu predvsem izpolnjujemo neko politično in etično obvezo, da ponavljamo že izrečeno, dokler se kaj ne popravi. To ponavljanje lahko primerjamo z vztrajnostjo in bednostjo brnenja neonske lučke v kakšni zakotni ulici. Morda se tokom pisanja, ki ima, kolikor je vsaj malo tekst, vedno svoje neregularnosti, prasketanja in preskoke, izcedi razlika ... Znano je tudi, da je ponavljanje lahko subverzivno samo, če je pretirano in onkraj vsake mere dobrega okusa. Ravno takšno pomanjkanje dobrega okusa bomo, kot se spodobi, poskušali doseči tudi sami.

Tukaj so sicer še osebni razlogi. Zakaj naj bi se kritike lotevala ravno oseba, ki se je loteva? Zakaj bi se oseba, ki se ravnokar predaja asocialnim (a ne apolitičnim) užitkom in nasladam literarne govorice, ki obiskuje najskrajnejša mesta pisave, prepustila plehkosti polemične govorice (leksalni, sintaktični, metaforični) in njeni javni izpostavljenosti? Odgovor na to vprašanje je verjetno precej preprost: ker ni drugega ... Treba je opraviti stvar tako, kot se poskrbi za osebno higieno.

Torej, pred kratkim je prišlo na dan javno pismo, ki kritizira delovanje Javne agencije za knjigo in odgovornim ob posameznih vsebinskih sklopih zastavlja vprašanja. Kritika vključuje prikaze nesorazmerja med kvaliteto in podeljenimi sredstvi med Beletrino in manjšimi založbami (glede na delitev denarja se zdi, da ima slednja več stoodstotno večji doprinos kot nekatere manjše založbe); opažanja, da ta ista založba z javnimi sredstvi JAK-a izvaja marketing v tujini; da vpogled v argumentacijo in pritožba nad odločitvami t. i. strokovnih komisij nista mogoča (kar že na formalni ravni izpodbija legitimnost oznake "strokovno"); ter hegemoniziranje takšnega polja z nameni, da knjižnice prvenstveno odkupujejo knjige, ki jih sofinancira JAK in podobno. Relevantnost teh trditev lahko oceni vsak bralec sam. Nas na tem mestu zanima diskurz javnega odziva naslovnika, obenem pa nekatere druge komponente javnega dogajanja, ki so indikativne za stanje civilne družbe.

Direktor JAK-a Aleš Novak na nobeno od ključnih zastavljenih vprašanj ni odgovoril. Na pismo, ki koncizno prikazuje strukturne probleme in od tega prikaza prehaja v predložitev konkretnih nepravilnosti, Novak odgovarja mimo podanega strukturnega uvida, mimo konkretno zastavljenih vprašanj in z birokratskimi tavtologijami. Že na začetku pa poda najbolj predvidljiv in najbolj birokratski očitek: očitek anonimnosti. Jasno je, da pregon anonimnosti v naši civilizaciji pomeni tudi pregon določenih tipov diskurzov in da gre pri poskusih, da bi jih privlekli v neanonimnost, za njihovo regulacijo s pomočjo pravno-formalnih prijemov, za njihovo institucionalizacijo v obstoječa oblastna mikrorazmerja; in da še posebej v govorici literarnega polja funkcija avtorja pomeni nekaj takega kot zatrtje literarne subverzije.

Toda tudi ta naš diskurz je problematičen, saj se sklicuje na neko progresivno zgodovino, ne da bi znal njene glavne principe izpeljevati v konkretni družbeni situaciji; to je, ne da bi se sklical na specifično pojavnost pregona anonimnosti v Sloveniji. Je blizu prevladujoči psevdokritičnosti. Novak namreč navaja, "da avtorji anonimk za svoje navedbe ne odgovarjajo niti na ravn osebne integritete in ugleda niti znotraj veljavne pravne ureditve". Na to logiko je treba pogledati z druge perspektive: v majhnem provincialnem prostoru vsakdo, ki se pojavi s kritiko nekega konkretnega lokalnega pojava (onkraj amputiranih teoretskih splošnosti), v istem trenutku odvrže možnosti obrambe osebne integritete in se postavi na voljo odsotnosti polemične kulture in civilnodružbene zaščite, torej vulgarnim osebnim diskreditacijam. Obenem pa se izpostavi delu najpomembnejšega orodja institucionaliziranega preganjanja, to je ustno širjeni govorici, ki javni prostor v tej družbi šele omogoča.

Skoraj zagotovo bi lahko rekli, da je glede na število prebivalcev Slovenija v vrhu glede na prisotnost kritičnega diskurza, toda ta diskurz je spontano delegiran, omejen na določen korpus izrekov in na določene subjekte. Takoj ko pride do poskusov odmaknitve od malomeščanske ideologije (recimo Mladininega antikapitalizma ali pa zadnji primer psevdokritične širitve zavratnih buržoaznih mitov in razrednih rasizmov) in njenih občih filozofemov, pride do izključitve takega kritičnega diskurza. Zaradi prisotnosti te tamponske cone psevdokritičnega diskurza, ki daje vtis vsesplošne radikalnosti (ob kateri se seveda nič ne spremeni), se je mogoče z lahkoto lotiti patologizacije tistih marginalcev, ki iz njega izstopajo in ponujajo dejansko kritični diskurz (so oklicani za neuravnovešene in podobno). To je samo eden od načinov za izolacijo kritičnega posameznika. Ker kontinuiranega odpora večjih skupin ni, je pot do nje lahka. Vsaka kritika je potem razumljena kot primer osamljenih blodenj, teorij zarot, kot se izrazi Novak (lahkotna retorična poteza, s katero operirajo diletantizmi vseh vrst, ko ne prepoznajo koncepta, analize diskurzivnih in drugih formacij, torej govora o neočitnem). Tudi na literarnem polju cenjena novinarka in kritičarka Mojca Pišek, redek primer prodorne raziskovalne novinarke v izpostavljenih medijih (pri čemer se spodaj podpisani ne strinja z večino njenih stališč o by SkypEmoticons"> politiki in umetnosti), je ob rednem opozarjanju na JAK-ove nepravilnosti v zadnjem obdobju nekaj od tega občutila na svoji koži.

Zanimivo in pomenljivo pri vsem tem pa je, da že v naslednjem odstavku Novak zagotavlja, da ve, kdo so avtorji pisma - to naj bi bila namreč "skupina prijaviteljev, doslej nezadovoljna z odločitvami strokovne komisije JAK". To protislovje je pomenljivo zato, ker kaže, da so imena piscev javna tajna. Pisci se očitno ne morejo skriti, kar bi lahko pomenilo, da se dejansko sploh ne skrivajo. Edini učinek anonimnosti je, da ni mogoče takoj pograbiti njihovih imen in jih začeti blatiti. Novak kljub odsotnosti imen začne z diskreditacijo - predstavljamo si, kako bi bilo še, če bi bili pisci pisma podpisani. Logika te izjave pa implicira še nekaj, namreč nek čuden silogizem tega prostora, po katerem se glede na kritičnost posameznika avtomatsko sklepa na njegovo nezadovoljnost, ki naj bi spet bila nekakšna psihološka lastnost, ki onemogoča by SkypEmoticons"> dostop do resnice, in na podlagi česar se potem sklepa, da tisti, ki je kritičen, ne more govoriti resnice. V bolj artikuliranih sredinah nezadovoljstvo pomeni razlog za razmišljanje in razpravljanje. Tukaj to pomeni nezmožnost za resnico, saj je vendarle očitno, da živimo v idealnih okoliščinah. Kdor tega ne vidi, je lahko samo histeričen huligan, nezmožen trezne presoje.

Vse to služi nekemu specifičnemu pozivu, prisotnemu v Novakovem odgovoru, s katerim nas psevdokritika oskrbuje že vrsto let. Ne ustvarjajmo razdora v kulturi ali nasploh v javnem sektorju, sicer nas bo sistem (neoliberalizem) požrl. Treba je jasno povedati, da so takšni pozivi sramotni in reakcionarni. Izhajajo iz osnovnega nerazumevanja vloge države v neoliberalizmu ali pa iz namernega zavajanja, v vsakem primeru pa služijo temu, da se skozi neoliberalni obrat zgodi by SkypEmoticons"> popolna hegemonizacija polj, da se jih v miru in brez pritožb dokončno podredi obstoječim krogom. Beletrina ni enako kot posamezniki v gverilski, podtalni produkciji, izčrpane in podplačane medicinske sestre niso enako kot skorumpirani zdravniki (primer najdemo v enem od intervjujev s Primožem Krašovcem). Neoliberalizmu servilni državni uradniki, čiste avtoritete in očiščena polja ustrezajo, toliko bolj, če so periferna.

Pri vsem tem nobeno sklicevanje na obstoj strokovnih komisij ne bo pomagalo. Ne samo zato, ker je govoriti o strokovnosti v birokratskem jeziku v kontekstu valorizacijske estetike smešno iz očitnih epistemoloških razlogov, ne samo zato, ker je treba na vsakem koraku prevpraševati vrednoto strokovnjaštva (česar ni niti v pismu), ampak tudi zato, ker je akademsko področje, ki te strokovnjake podaja, to je ljubljanski oddelek za primerjalno književnost, večinoma tovarna pretvarjanja naprednih teorij v učbeniške parole in post-mišmaše, namenjene prvenstveno socializaciji lokalne mladine iz vplivnejših družin, in ker je to akademsko polje neposredno premreženo z lokalnim odsekom kulturniške industrije. Ko Novak v odgovoru cepeta z izjavami tipa "ampak saj so to rekle tudi strokovne komisije", bralce z vsaj nekaj kritične zavesti preprosto "ubija v pojem".

"Ubijanje v pojem" pa je, z Nietzschejem, reaktivno početje šibkih, ki močnim vladajo tako, da jih ločujejo od njihove lastne moči. In res, pisec tega članka je ločen od lastne moči, ko se oddalji od literarne govorice in je primoran uporabiti konvencionalne strategije, metafore in retorične prijeme, s katerimi lahko vsaj približno očrta absurdno delovanje polja.

"Ubijanje v pojem" je mogoče, ker se nikoli ne vzpostavi kontinuiran odpor do abotnosti te družbe. Airbeletrina, levičarske stranke, by SkypEmoticons"> Mladina, Studio City, številni mladi filozofi, razsvetljeni konservativci, povsod se govori v istem socialnem diskurzu in se pleza po istih družbenih lestvicah. To lahko razumemo; prostor je majhen, bili so sošolci ali pa so bili sošolci, poslovni partnerji ali sodelavci v uradih njihovi starši in podobno. Nemogoče je naenkrat premagati socialne anksioznosti in stopiti v prve vrste boja za minimalne družbene standarde. Nima smisla nikogar obsojati, v to so vrženi, tu je njihova prihodnost. Najbolj progresivne skupine na drugi strani se utapljajo v prekarnih obveznostih in odvisnostih, za omenjene boje večinoma nimajo časa, stalna samomarginalizacija, mešanica politične površnosti in sofističnega pikolovstva (ne v vrednostnem smislu) pa tvorijo imaginarij, v katerem je mogoče ohraniti lastno digniteto. Tudi tu obsojanje seveda ni smiselno.

Nas pa je nekaj, ki smo prepričani, da se nič od tega nikakor ne izplača (ne v političnem, ne v simbolnem in ekonomskem smislu), pa naj še tako izgleda. In brnimo skozi vso to igro predvidljivih reprezentacij (recimo ko javni copywritting in copypasting portal - verjetno najbolj nekritičen medij v zgodovini - podpira cenene malverzacije lokalnih "mogočnežev").

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.