Čaj in zen imata isti okus

Recenzijo knjige Okakure Kakuzōja Knjiga o čaju smo pospremili s sproščeno diskusijo o čaju ozirom o Camelli sinensis – od kod prihaja, kakšne sorte čaja poznamo, kako se je pitje čaja oblikovalo v različnih kulturah in kako raje ne piti čaj. Pogovarjali smo se: Živa Kadunc, Klara  Jurečič in Samo Oleami. 

VOZNI RED ODDAJE

- Recenzija - Samo Oleami: Čaj in zen imata isti okus [00:00]
- Pogovor I - Kaj? Čaj! [14:12]
- Glasbeni predah - Nirvana: Pennyroyal Tea [21:12]
- Pogovor II - Vrste čaja prvič [24:38]
- Glasbeni predah - Samuel Blues & Aleksandra: Metin čaj [37:29]
- Pogovor III - Vrste čaja drugič [41:34]
- Pogovor IV - Čaj, družba in anekdote [47:40]
- Glasbeni predah - Ultimat: Moški čaj [56:09]
- Pogovor V - Pregrehe: sladkor, mleko, vrečke in arome [58:47]
- Glasbeni predah - Beti Jurković: Čaj za dva [71:53]
- Pogovor VI - Kaj so polifenoli? [74:33]
- Podpis [77:55]
 

*** *** ***

ČAJ IN ZEN IMATA ISTI OKUS

Knjiga o čaju Okakure Kakuzōja pravzaprav ni knjiga o čaju. Mogoče sploh ni knjiga. Tudi ne govori o čaju, kot si ga marsikdo v naših krajih predstavlja – torej o kamiličnih ali metinih zeliščnih poparkih, ki jih pijemo ob mrazu ali bolezni. Beseda je o pravem čaju oziroma ruskem čaju, pravzaprav tistem čaju, ki izhaja iz besede »cha«, pod katere dežnik so se vrinili tudi omenjeni poparki. Reč je torej o Camellii sinensis, in ker je bil avtor knjige japonskega rodu in je bila knjiga prvič izdana leta 1906, sklepamo, da gre za čajevec z manjšimi listki ‒ Camellio sinensis, podvrsto sinensis, ki edina raste tudi na japonskem otočju. In tudi, da gre za japonski zeleni čaj, pri katerem je oksidacija listov ustavljena s paro, kar jim daje algam podoben vonj. 

Da bi razumeli, zakaj Kakuzō pravi, da je »v vsaki pripravi listov nekaj individualnega, poseben odnos do vode in toplote, lastni način pripovedovanja zgodbe«, moramo razumeti, v čem je čaj, še posebno zeleni čaj, drugačen od drugih kofeinskih pripravkov. V kemičnem koktajlu, zapakiranem v male lističe, je baje mnogo koristnih učinkovin, pa tudi nekatere trpkejše dolge molekule, ki jih raje ne bi ekstrahirali. Tako se čaj ne sme namakati predolgo. Prav tako je pri zelenem čaju ključna temperatura: previsoka – in je trpek, prenizka – in je brez okusa. Če hočeš polno izkusiti drag čaj, si moraš zanj vzeti čas. Da iztisneš največ, kar se da iz poceni čaja, pa tudi potrebuješ čas. Tako ali drugače čaj zahteva, da mu v mali seansi posvetimo nekaj časa. 

»[Kult čaja] je kult, ki temelji na čaščenju lepote sredi turobne stvarnosti vsakdanjega življenja,« piše Kakuzō in nadaljuje: »Uči nas čistosti in harmonije, skrivnosti vzajemne dobrodelnosti, romantike in družbenega reda. V svojem bistvu je čaščenje Nepopolnega, saj gre za blag poskus, kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje.«

***

Vendar, kot smo dejali, Knjiga o čaju pravzaprav ni knjiga o čaju. Čaju je posvečeno le eno od sedmih poglavij, pa tudi to se ukvarja pretežno s starodavno literaturo o čaju, recimo s kitajskim Ča Džingom iz 8. stoletja, ali pa z naštevanjem zgodovinskih šol pripravljanja čaja: od prvotnih čajnih opek, iz katerih so delali nekakšno čajno juho, dediščino katere še danes lahko zasledimo v tibetanskem čaju z jakovim maslom ali v ruskem čaju s citrusi; preko zmletega in nato stepenega čaja, ki se je kot matča ohranil pretežno v japonski čajni ceremoniji; do namočenih listkov čaja, ki so še danes najpogostejša metoda uživanja čaja – poleg čajnih vrečk, seveda. Tu Kakuzō preskoči na poglavji o kolibi za čajno ceremonijo ter o rezanem cvetju in njegovi minljivosti. Ko preberemo še retorično vprašanje »Kdaj bo Zahod razumel ali vsaj skušal razumeti Vzhod?«, nam hitro postane jasno, da smo se znašli v nekakšni učni uri o Japonski za nevedne zahodnjake.

Podobno so najbrž mislili v knjižnicah, ko so prvotno slovensko izdajo iz leta 2006 – takrat še Študentske založbe Ljubljana – umestili pod etnografijo in antropologijo. Navsezadnje se je japonsko in angleško govoreči Kakuzō gibal med Japonsko, Evropo, ZDA, Kitajsko in Indijo in je bržkone želel razbiti določene zahodnjaške predsodke o takrat še eksotični Japonski. V dobršnem delu knjige se tako potopimo v poseben svet japonskih zenbudističnih čajnih mojstrov, ki so v 15. stoletju začeli oblikovati čajne ceremonije in njim namenjene čajne sobe v čajnih vrtovih ter imeli ključen vpliv na razvoj japonske keramike, slikarstva ter ikeban – slednjim so se kasneje posvetili še posebni cvetlični mojstri. 

Za Kakuzōja je ključen čajni mojster Sen no Rikjū iz 16. stoletja, ki je do vrhunca razvil stil, imenovan vabi-ča, kar bi razumeli kot revni, skromni ali zadržani stil. Čajni vrt je moral biti karseda enostaven, keramika lokalne izdelave, barve umirjene, novih predmetov čim manj, predvsem pa nič simetrije in ponavljanja. Gostje so se morali po poti počasi, preko ovinkov in postankov, prebiti skozi vrt. Na koncu pa jih je pričakala iz slame in blata zbita čajna koliba, poimenovana tudi »domovanje domišljije« ali »domovanje nesimetrije«, v katero so se lahko umaknili od beganja vsakdanjega sveta. Kot lahko preberemo v knjigi o japonskih vrtovih Günterja Nitschkeja, pa so ti rustikalni vrtovi lahko bili, paradoksalno, postavljeni prav zraven razkošnih palač. Tako je recimo imel šogun Tojotomi Hidejoši poleg skromne vabi-ča čajnice, ki mu jo je oblikoval Rikju in s katero je mogočnik razkazoval svoj prefinjen okus, še čajnico za razkazovanje premoženja – vso prekrito z zlatimi lističi. 

***

Vendar Knjiga o čaju pravzaprav ni knjiga, ker je esej, in to ne o japonski kulturi, temveč esej o estetiki. Okakura Kakuzō je v tujini študiral umetnost in bil celo ravnatelj Šole finih umetnosti v Tokiu. Vsa poglavja v knjigi – o čaju, o kolibi, o cvetju – so nanizana okoli osi, ki poteka med poglavjem o daoizmu in zen budizmu ter poglavjem o občudovanju umetnosti. Praznina, ki jo ponujata daoziem in zen, je pravzaprav povabilo estetskemu čutu, naj vanjo vstopi in jo napolni. Po drugi strani pa je estetika čajne šole prizemljitev zena. Je način, kako po Kakuzōjevih besedah »najti lepoto v svetu trpljenja in skrbi« in »videti veličino v vsakdanjih dogodkih«. Ker živimo v stalno spreminjajoči se sedanjosti, se tudi okras čajne kolibe stalno spreminja. Vanjo se prinaša rože, ki se jih, uvele, s spoštovanjem polaga v vodo ali pa zakoplje. Celotna ritualizirana in počasi odvijajoča se čajna ceremonija poizkuša obiskovalce pripeljati do tega, da ozavestijo sicer avtomatizirane vsakdanje gibe.

»Ko ostane nekaj neizrečeno, ima opazovalec možnost, da izpolni misel, s tem pa prav mojstrovina neustavljivo priteguje našo pozornost, dokler se ne zazdi, da postajamo del nje. V njej je praznina, v katero moramo vstopiti in jo do vrha napolniti s svojim estetskim občutkom.«

Čar Knjige o čaju je njen tok. Čar je v tem, kako nas Kakuzō pelje po svojih poetičnih opisih in nas tu in tam potunka v še eno anekdoto o čajnem ali zen mojstru. Knjiga o čaju se ponuja kot otipljiv in prijazen uvod v praktično bistvo daoizma in zen budizma, nemara za tiste, ki bi sicer potonili v hermetični mistiki Dao de jinga ali zablodili v enigmatičnem labirintu Mumonkana. V kontrastu z rigidnim konfucianizmom razume Kakuzō daoizem in zen budizem kot individualistični težnji, saj se osredotočita na opazovanje minljive sedanjosti. Razumevanje opazujočega duha kot edine realnosti približa Kakuzōja takrat nastajajoči fenomenološki metodi. Prav tako v razmisleku o tem, kako umetniško delo in gledalec vplivata drug na drugega, avtor že zariše pot h kasnejši recepcijski estetiki. Umetniško delo namreč potrebuje v sebi vrzeli, nek prazen prostor, ki ga je mogoče napolniti. Enako pa velja tudi za gledalca, ki v sebi potrebuje odprtost, v katero umetniško delo lahko vstopi: 

»Sočuteče druženje duhov, ki je potrebno za občudovanje umetnosti, mora temeljiti na vzajemnem popuščanju. Opazovalec mora gojiti ustrezen odnos za sprejemanje sporočila, umetnik pa mora vedeti, kako ga podati. /.../ Da razumemo umetnino, se moramo ponižati pred njo in s pritajenim duhom čakati na njeno zadnjo besedo.«

Enako velja tudi za čaj, ki s svojo kompleksno biokemijo zahteva našo ponižnost, medtem ko prelivamo lističe in s pritajenim duhom čakamo na njihov pitni izvleček. Knjiga o čaju je torej knjiga o tem, kako ceniti čaj. Ali, kot gre zenovsko reklo, »zen in čaj imata isti okus«.

Tako smo prispeli do nesrečnega pregovornega slona, ki stoji sredi sobe ali nemara celo sredi trgovine z japonskim porcelanom. Razlog, da govorimo o Knjigi o čaju, je letos izdana nova slovenska edicija založbe Beletrina, v kateri najdemo isti prevod Andreja E. Skubica kot v izdaji iz leta 2006 in isto – iz ene iz nemških izdaj knjige prevedeno – spremno besedo Irmtraud Schaarschmidt-Richter. Edina novost je oblikovanje. Namesto nevsiljivih rjavih platnic in berljive serifne pisave prve izdaje se pred nami bohoti glomazen trdo vezan zelen kvadrat. Ko ga odpremo, se tekst v komaj berljivem brezserifnem fontu nelagodno stiska med razkošnimi belimi obrobami, da o kičasti pisavi za naslove poglavij niti ne izgubljamo besed. Celotna rešitev grafične podobe knjige jasno in glasno kriči: »Kupi me za poslovno darilo!« Tako nas niti ne čudi, da se zelene platnice te knjige bohotijo v vitrini Beletrinine knjigarne na Starem trgu le nekaj korakov stran od trgovine s čajem. Vendarle pa se moramo vprašati, ali je knjigo sploh kdo prebral, preden jo je dal v tisk, saj je njen dizajn v popolnem nasprotju s Kakuzōjevimi estetskimi principi, razloženimi v njej. Namesto zadržane subtilnosti vabi-ča čajne hiše, ki vabi vase s skromnostjo in ponuja prostor bralčevi domišljiji, knjižni izdelek bolj spominja na Hidejošijevo drugo, z zlatom obloženo čajnico, ki naj priča o družbenem statusu lastnika. Manko vrzeli za bralčev vstop bi Kakuzō nemara opisal takole: 

»Na Japonskem imamo star pregovor, da ženska ne more ljubiti moškega, ki je zares nečimrn, saj v njegovem srcu ni razpoke, skozi katero bi vstopila ljubezen in ga napolnila.«

Premislek o tem, ali je zeleni kvadrat vreden svojih štiriindvajsetih evrov, prepuščamo vam, drago poslušalstvo. Omenili pa bomo, da je angleški izvirnik Knjige o čaju v javni domeni; da zgolj na Amazonu lahko najdete vsaj dvajset različnih izdaj za ceno že od sedem evrov navzgor ter da je tudi brezplačnih PDF-datotek starih izdaj knjižice na spletu nebroj. Da bi se lažje znašli v tej potrošniški zmešnjavi, nam nemara pomaga požirek čaja:

»Dotlej pa si privoščimo požirek čaja. Večerni žar osvetljuje bambus, izviri brbotajo od radosti, iz čajnika se sliši šumenje borovcev. Sanjajmo o izginevanju in tuhtajmo o čudoviti neumnosti stvari.«

*** *** ***

Tehniciral je Edi, lektorirala je Irena, glasbeno opremo je pripravila Ines Midžan.

Naslovna slika - Kubo Shunman 窪俊満: Pribor za čajno ceremonijo, okoli 1810, Metropolitan Museum of Art, javna domena

Fotografija - FB stran Beletrine.