22. 2. 2023 – 13.30

Čisto, čisto tiho

Audio file

»Prisežem profesor, razumem, že, razumem — le razložiti ne znam«. Zgodba, stara kot svet — vemo več, kot pa zmoremo eksplicitno razložiti. Danes recenziramo Razsežnost tihe vednosti — delo Michaela Polanyija, medicinca, kemika, filozofa in brata ekonomista Karla Polanyija. Jedro dela, ki je izšlo pri založbi Krtina, je opazka, da je velik, ključni del vednosti zmeraj impliciten. Ta trditev se izkaže za vse prej kot nedolžno – tiha vednost ima, če verjamemo Polanyiju, daljnosežne posledice za spoznavno teorijo, znanost in tudi družbo, saj izpodbija predpostavko, da do sklepov pridemo z eksplicitno logiko. 

Prepoznavanje ter kategorizacija se pogosto zgodita na način, ki ga nismo sposobni utemeljiti ali razdelati. Konkreten primer, ki ga uporabi Polanyi, je prepoznava znanega obraza: vemo, kdo dana oseba je, prepoznamo jo v množici, toda postopek, ki nas je vodil do sklepa, ostaja nepoznan. Polanyi uporabi fenomenološki prijem. Pravi, da prebivamo–v nečem, ko stvar prepoznamo, jo prepozna proces, ki ni zavesten. 

Vprašali boste: »Kako deluje tiha vednost?« Toda, če Polanyija vzamemo zares, moramo premisliti, po kakšnem odgovoru sploh sprašuje to vprašanje. Če iščemo ekspliciten algoritem, ki po nekakšnem logičnem sistemu propozicij in resničnostnih funkcij za zaveso proizvaja prepoznavanje konceptov, ga, tako kot Polanyi, ne bomo našli. Kar bomo našli je funkcionalnost, ki je sama po sebi sicer zelo zanimiva, vendar je ločena od subjektne naperjenosti v nek pojem. Ko enkrat imamo pojem, pač ne moremo rekurzivno in retroaktivno ugotoviti, kako smo ga upomenili. 

Spomnite se recimo tistega testa: »Kliknite na vse sličice, ki prikazujejo kolo, in tako dokažite, da niste računalnik.« Izpolnimo ga s tiho vednostjo. Zanimivo je, da je precej težko pripraviti algoritem, po katerem bi računalnik z uporabo nekakšnih semantičnih znakov prišel do ugotovitve, da gre pri nekem objektu za kolo. Ko pa uporabimo nevronsko mrežo, ki se bo sama naučila prepoznati kolo, bomo ugotovili, da je algoritem težko razložiti. Toda, če gre verjeti Polanyiju, velja nekaj podobnega za človeško kognicijo — tiha vednost je ločena od intencionalne zavesti o pojmu. Po drugi strani zato najbrž tudi ne moremo pričakovati, da bodo algoritmi globokega učenja proizvedli zavest. 

Polanyijev zaključek predstavlja koncept družbe raziskovalcev. Če je produkcija znanstvene vednosti odvisna od implicitne vednosti, ki se ne pojavlja v naših izpeljavah, je logični pozitivizem neustrezen, celo dead on arrival. Obenem pa Polanyi pokaže tudi svoje politične barve, ko izkoristi priliko, da kritizira sovjetsko podrejanje znanosti, ki se orientirajo po vsakršnih sprotnih potrebah nove petletke. Polanyi pač zavzema stališče vednosti zavoljo vednosti, radovednosti, ki vodi človeški duh. Družba raziskovalcev je trg, civilna družba, če hočete, posameznikov, ki jih zanima, kako deluje narava: drug drugega kritizirajo, spodbujajo, obenem pa ne obstaja centralizirana avtoriteta. Dobri članki dobijo veliko citatov, slabi članki pač nobenega, svobodna znanost se upravlja sama. 

Polanyi pravi, da smo skrenili že dolgo nazaj. Neumorno preizpraševanje in iskanje pravega začetka ali pa končnega temelja je, tako Polanyi, v končni instanci neproduktivno in vodi v velike moralne in politične projekte. Znanstvenik naj bo post‒ ali morebiti pred-kritičen, ljubi naj svoj raziskovalni problem in verjame naj, da ga je moč rešiti. Rečeno s Polanyijevimi besedami: »Moja trditev, da sta disciplina in izvirnost v znanosti mogoči le, če znanost verjame, da se znanstvena dejstva in vrednote nanašajo na še nerazkrito realnost, je v nasprotju z uveljavljeno filozofsko koncepcijo znanstvene vednosti.« Konec citata. 

Pri družbeno-političnih izpeljavah Polanyi kakopak ne moralizira, pač pa poanta sledi iz koncepta tihe vednosti: vednost se tudi med generacijami prenaša tiho, terja zaupanje avtoriteti. In ravno avtoriteta, oziroma po Polanyiju tradicionalna kontinuiteta, lahko reši »novo samodoločenost« pred »samouničenjem«. Problem je, da ponuja dokaj jasen, malodane antifilozofski pogled na znanost, toda manj jasne so posledice za širše politične projekte. Znanstveniki naj bodo svobodni, toda svobode naj ne mislijo preveč. A kako — če sploh — naj ti znanstveniki osmislijo svoj položaj v družbi in pogoje svojega svobodnega ustvarjanja? 

Polanyi sovjetski znanosti in politiki očita vulgarno uporabnost, ampak tudi svobodni zahodni svet s svojimi odcepljenimi podjetji in tržnimi metrikami znanstvenega financiranja producira malodane isti efekt: svet, v katerem so znanstveniki, ki ljubijo svoj problem, precej slabše plačani od znanstvenikov, ki so uporabni. Zdi se, da bo refleksija znanosti kot političnega projekta vseeno potrebna — in evidentno ne bo dovolj, če zatrdimo, da znanost terja prepuščanje avtoriteti in akademsko avtonomijo. Primorani smo razglasiti, da je Polanyi na tej točki nekoliko kratek. 

Delo je dolgo osemdeset strani in zato pogosto sklepa kompromis med jedrnatostjo ter doslednostjo. Kompromis zdrži predvsem zaradi privlačnosti samega izpeljevanja. Zdi se, da ima Polanyi nekakšno igrivo lastnost, po kateri morebiti spominja na poznega Wittgensteina. Na problemskih poljih, s katerimi se sicer ukvarja večje število avtorjev, ponuja precej izvirne in neobremenjene zastavitve, ki morebiti ravno zato, ker presegajo dotedanje okvire razprave, uspevajo producirati zanimive ter elegantne premisleke — knjiga ponuja lep zbir udarnih citatov. 

Čeprav je delo dokaj staro, prihaja slovenski prevod ob pravem času — logični pozitivizem je bil sicer premagan, toda status mišljenja in produkcije vednosti sta v dobi globokega strojnega učenja in jezikovnih modelov, kot je ChatGPT, pomembna kot še nikoli. In čeprav se morda zdi, da je izziv našega časa razložiti nerazložljive rezultate samosvojih algoritmov, ne bodite presenečeni, če bomo na koncu ugotovili, da je človeški um vedno že deloval na isti način: s tihimi povezavami. 

To je Polanyijevo osrednje sporočilo: da prepoznamo pojme in kategorije, uporabljamo postopke, ki so povsem ločeni od naše zavesti ter so kot taki podobno nerazložljivi in bizarni kot algoritmi, ki jih izpljune globoko učenje. Toda mi smo v svoji nečimrnosti sklepali, da smo logično pot do pojma le pozabili — niti na misel nam ni padlo, da je pravzaprav nikoli ni bilo, da velik del računanja ter premišljevanja sploh ni v naših rokah — da obstaja vednost, ki je tiha in implicitna.

 

Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj