Dajte mi vaše utrujene, vaše obubožane …

Oddaja
27. 12. 2022 - 13.30

Pred kratkim je v slovenskem prevodu pri založbi Sophia izšlo delo Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike avtorja Howarda Zinna. Namesto običajnega slavljenja državnega aparata in mož, ki so z njim upravljali, se Zinn v delu, ki je v ZDA proti vsem pričakovanjem doseglo status kultne klasike, posveča običajnim ljudem. Posebno tistim, ki so potisnjeni na rob sistema, v kotlovnice in rudnike, na plantaže ter ulice – tistim, ki so običajno spregledani.

Delo je obsežno; na slabih sedemsto straneh bralko popelje od Kolumbovega prvega izkrcanja na Hispanioli do 9. septembra 2001 in Busheve vojne proti terorju. Obsežnost zelo otežuje običajno recenzentsko navado kratkega povzetka vsebine, poizkusimo pa lahko tako: Stik Evropejk ter staroselk je bil vedno genocid. Ljudstva Aravakov, ki je prebivalo na Hispanioli – danes sta to Haiti in Dominikanska republika – sploh ni več. Združene države Amerike so nastale v kontekstu poznega fevdalizma kot izrazito razslojena družba, s katero je upravljal državni aparat, ki je že z nastankom predstavljal interese lastnic zemljišč, podjetnic ter sužnjelastnic.

Zakupnice, sužnje, kasneje delavke, pa tudi vseskozi preganjane staroselke, so se izkoriščanju neprenehoma upirale. Njihov upor pa je bil vedno znova zadušen, včasih z nasiljem, drugič z zvijačo tako, da so jih sprli med seboj po rasnih ali drugih ločnicah oziroma tako, da so njihovo jezo pasivizirali z volilno skrinjico. Najslabše se je vedno godilo temnopoltim, ženskam, staroselkam ter drugim marginaliziranim skupinam. Sčasoma so ZDA postale svetovni hegemon in nastal je dovolj velik večinsko bel srednji sloj, zato so upori postali precej manj nevarni. Ta srednji sloj pa se od konca druge svetovne vojne spet krha ter manjša. In zato Zinn preroško – zadnja izdaja izide leta 2003 – napoveduje, da bo prihodnost ZDA pestra.

Ljudsko zgodovino v prvi vrsti odlikuje nadrobna pozornost, ki jo Zinn nameni vsem oblikam odpora in samoorganizacije. Grobe poteze nastanka ameriškega imperija so poznane velikemu delu svetovnega prebivalstva, manj znano pa je, da so se Američanke temu vseskozi upirale. Zinn se posveti zgodbam nepregledne množice sindikatov, odborov, aktivistk in povsem navadnih ljudi, ki so se borili proti tiraniji, izkoriščanju ter nasilju. Tako recimo izvemo, kako je policija vseskozi pomagala lastnicam, da so v tovarne pripeljale stavkokaze, in kako se je v odgovor razvila praksa mirne zasedbe tovarn. Ali pa kako so sužnje, načrtno pomešane in iztrgane iz domačih kulturnih okolij, ustvarjale nov kulturni imaginarij ter tako gradile solidarnost.

Kljub svoji dolžini je Ljudska zgodovina napeto branje, ki bralko pritegne, čeravno jo obenem pogosto razjezi in razžalosti – prikaže kopico nasilnice, ki so brezsramno sledili principu argumenta moči. Zinn je v svojem prikazu zelo človeški in do nasilja ne zavzema nikakršne analitične brezbrižnosti. Očitno je, da delo ni znanstvena monografija, pač pa cilja na čim širši krog bralk. Morda ravno zato Zinn sprejme nekakšen kompromis, ki predstavlja najresnejšo kritiko Ljudske zgodovine. Delo natančno ter podrobno obravnava ogromno število posamičnih primerov ter iz njih spretno tke enotno zgodovinsko naracijo. Vendar se pri tem ne pomudi pri natančnejši opredelitvi narave izkoriščanja, niti ne prouči razlik med različnimi praksami upora, pogoji njihovega vznika, uspeha ter podobno.

Naivna bralka Zinna bi, denimo, le stežka razumela razliko med položajem zakupniške kmetice leta 1760 ter tovarniško delavko leta 1955. Vedela bi le, da sta bili obe izkoriščani in da sta se obe borili, da bi izkoriščanje odpravili. Toda ta kritika je kritika le napol – če bi Zinn v Ljudsko zgodovino vključil potrebno sociološko razlago fenomenov, ki jih opisuje, bi delo postalo povsem nedostopno in bi ga lahko bral ter cenil precej ožji krog. Zinnov namen je preprost: povojnim generacijam Američank je lastna zgodovina naslikana kot zgodovina zmagoslavja in uspehov. Ljudska zgodovina pa prikaže zamolčano plat: mase ljudi, ki s tako imenovanim razvojem niso soglašale ter so se proti njemu borile.

Pomanjkanje teoretske podlage je najbolj očitno, ko Ljudska zgodovina doseže 20. stoletje, sploh njegovo drugo polovico. Zinn vseskozi opozarja, da se je nekaj spremenilo, da se tovarne premikajo v države globalnega juga, kjer je delo cenejše, da se srednji razred krha in podobno, toda to v delu ni podrobneje utemeljeno. Posledica pomanjkanja strukturne analize se kaže tudi v tem, da Zinn v sklepnih poglavjih prizna, da ne ve zares, kaj naj bi zahtevale, da bi ZDA – in svet – uredila na pravičen način. Toda nadobudne bralke bodo podrobnejše obravnave tega problema našle drugod. Kar dela Zinna unikatnega, tudi iz vidika bralke, podkovane v humanističnih ter družboslovnih vedah, je neizmeren kompendij različnih političnih gibanj, ki jih uspe vključiti v svojo pripoved.

Zinn s svojim delom razkrinka ključen projekt ameriških nacionalistk: kako zakriti vse sledi družbenih antagonizmov in ustvariti apolitičen herojski konsenz. Lahko si mislite, da je ameriške konzervativke precej razhudil. Ob iskanju potencialnih Zinnovih kritičark smo našli knjigo z naslovom Debunking Howard Zinn, ki jo je napisala neka Mary Grabar, ki je bila kot majhen otrok rešena iz krempljev slovenskih komunistk. Grabar trdi, da Howard Zinn v svoji knjigi debelo laže ter blati ZDA, sama pa svojo pripoved prične s tem, da Kolumb v bistvu ni bil tako slab. Materialni dokazi in osebna pričevanja so nedvoumna: Kolumb je lastnoročno in s še za tisti čas nadpovprečnim sovraštvom pričel z genocidom in ropanjem. Kakršnakoli obramba njegovih dejanj je možna samo ob predpostavki, da je zahodna civilizacija superiorna drugim in da so bela življenja vredna več. Toliko o tem.

Uspeh Ljudske zgodovine je bil nepričakovan zaradi predpostavke o apolitičnih ter pasiviziranih Američankah. Toda ravno Zinn nam pove, da ta predpostavka nikoli ni bila upravičena. Ameriške elite so se sicer trudile in se še trudijo, da bi pasivnost in apolitičnost dosegle, a se vedno, ko že mislijo, da jim je uspelo, krog obrne ter pojavi se nov politični projekt, novi uporniki z novimi zahtevami.

Zaključek je torej sledeč: Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike je kultno delo. Znano zgodbo ameriške ekspanzije in poti od angleških kolonij do svetovnega imperija pove s stališča vseh tistih, ki so tako ali drugače nosile ceno te ekspanzije. Staroselk, ki so umirale ter se umikale proti zahodu in bile nazadnje potisnjene v majhne rezervate, suženj, ki so bile ugrabljene in odtrgane od svojega sveta, delavk, ki so v peklenskih razmerah skrbele, da so stroji Behemota delovali. To zgodbo naplete v presenetljivo dostopnem tekstu, katerega glavno sporočilo lahko strnemo v eno poved: oblast se lahko posluži kakršnegakoli prijema ali trika, toda upora ne bo mogla pogasiti; vzklil bo znova in znova.

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

ma ja, na Kolumbovi ladji so bile večinoma Evropejke :) Amerigo Vespucci pa je bil v resnici ženska, samo se je mogla zgodit woke kultura, da so to odkrili. A avtor članka v bistvu želi krivdo za pokole domorodcev in domorodk naprtit ženskam, alkaj? Vsebina sploh ni važna, važno je, da smo vsi woke.

A ni to splošen stadij radijskega občestva od nezmožnosti proper samokritike ereševskih afterjev, kjer so rkhvjevci zganjali smodejanja, dalje? Primer... https://bit.ly/3G3I9Cw

kaj je to z osvajalkami, evropejkami, lastnicami zemljišč, nacionalistkami? ženski spol za vsako ceno, ne glede na izkrivljanje zgodovine?
a je ta tekst sploh šel čez neko preverbo? kdo si je lastil zemljo takrat? kdo?

Slovnični spol na RŠ v različnih zgodovinskih kontekstih nikoli ni bil konstituiran koherentno ali konsistentno, temveč je vedno nastopal na presečiščih skupaj z raso, narodnostjo, spolnostjo in regionalnimi posebnostmi, predvsem pa z razredom, zaradi česar ga je nemogoče ločiti od političnih in kulturnih dejavnikov, ki so oblikovali njegove tvorce in znotraj primarne oz. sekundarne socializacije katerih je nastajal in se vzdrževal.

Raba ženskega slovničnega spola je torej najprej in predvsem mimikrija, tihi kolektivni dogovor cis-spolne heteroseksualne večine, sicer nosilke družbene in politične moči v RŠ skupnosti, ki z njegovo rabo uprizarja, proizvaja in vzdržuje diskretno polarizacijo spola kot kulturno fikcijo. Cilj dominantne rabe ženskega slovničnega spola (kot liberalno feminističnega projekta wokeizacije Radia Študent) je namreč kulturno preživetje, saj ima spol zgolj kot performans lahko jasne kazenske posledice: občestvo RŠ namreč redno kaznuje tiste, ki svojega spola ne uprizarjajo na "pravilen način", torej zgolj in samo skozi jezik. Pis_ci in pis/ke tako avantgardno odstopajo od ideje vdružbljenega spola; stanja biti kjer »esenca« spola ne obstaja, niti ni objektivnega ideala, h kateremu bi ta lahko stremel in s svojimi performativnimi dejanji (na ravni tekstualnega) ustvarjal idejo o samem sebi.

Povedano preprosto, razumeti moramo, da Matija ni zgolj žrtev zgoraj opisane sistemizacije razredne razlike, temveč slovnični spol performira tudi v imanentni želji po zadovoljitvi spolno-intelektualnega transferja oz. kompenzaciji manka čustvene inteligence v razmerju do svoje partner_ice Lucije. Stanje sovisno urednikovi odnosnosti do Klare Otorepec. Ženske smo navsezadnje vedno vedele bolje, kako jezik zares steče.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness