8. 2. 2024 – 13.15

Heterogeni Iran

Audio file

Pri Časopisu za kritiko znanosti je letos izšla monografija Veliki Iran. Knjiga je delo italijanskega novinarja, raziskovalca in profesorja na Univerzi v Padovi, Giuseppeja Acconcie, ki je več let preživel v Iranu, prevedel pa jo je Fin Lucu Dražovič. Avtor v knjigi predstavi zgoščen pregled iranske zgodovine od Kadžarskega cesarstva do sodobnosti Islamske republike. Fokus obravnave pa bolj kot geopolitična problematika, razmerja Irana do Zahoda, Kitajske in Rusije zavzemajo iranska civilna družba, njen razvoj in položaj v različnih iranskih političnih sistemih.

Acconcievo rabo izraza civilna družba moramo razmejiti od razumevanja izraza v zahodnih demokracijah. V teh so organizacije, ki tvorijo civilno družbo, v večji meri institucionalizirane in funkcionirajo kot dopolnilo države ter gospodarstva. Avtor skuša predvsem razrahljati predstavo o homogenosti iranske družbe, ki je v zahodnem medijskem prostoru deležna selektivne reprezentacije. Pozornost ji je namenjena, ko protestira proti avtokratskemu režimu, v kontekstu poročanja o iranski zunanji politiki pa je zanemarjena kot pasivna homogena gmota.

Acconcia tako skuša predstaviti heterogene družbene tokove, ki sestavljajo iransko civilno družbo. To stori z zgodovinskim pregledom delovanja političnih organizacij, medijev, domačega trgovskega razreda ter šiitske duhovščine ali uleme v času pred islamsko revolucijo in po njej. Že v 19. stoletju je bilo Kadžarsko cesarstvo primorano v dopuščanje koncesij britanskim in ruskim gospodarskim akterjem. Ekonomska politika Kadžarjev se je podrejala pritiskom tujega kapitala – uvoz evropskih izdelkov je slabšal položaj nekonkurenčnega domačega trgovskega razreda. Konec stoletja se je med izobraženci začelo razvijati tudi reformistično gibanje, ki se je zavzemalo za konstitucionalizem, sekularizem ter protekcionistično ekonomsko politiko. Trgovci, reformisti, delavska gibanja in ulema, ki je Kadžarjem nasprotovala iz nacionalističnih in teoloških razlogov, so tako oblikovali heterogeno zavezništvo. To zavezništvo pa je bilo tudi osnovni gradnik opozicije poznejšemu Pahlavijskemu cesarstvu, ki je leta 1979 sprožilo islamsko revolucijo.

Kot poudarja Acconcia, je dihotomija med naprednimi in heterogenimi družbenimi gibanji ter konzervativno oblastjo stalen pojav v Iranu dvajsetega stoletja. Iranski politični sistemi pa so delovali in lahko delujejo brez popularne podpore ter navkljub množičnim reformističnim gibanjem. Država je namreč finančno odvisna predvsem od izvoza nafte, zato je do neke mere imuna na nezadovoljstvo prebivalstva. Pahlavijsko cesarstvo šaha Mohameda Reze je tako odpor delavskih in političnih gibanj proti nepriljubljenim ekonomskim reformam zatrlo z močnim represivnim aparatom – tajno službo Savak. To je financiralo s sredstvi iz državnih skladov, v katere se je stekal del dobičkov britanskih in ameriških naftnih družb, ki so imele pravice do črpanja iranske nafte.

Gospodarsko rast pahlavijskega Irana so pogojevale cene nafte na mednarodnih trgih. Ta odvisna rast je povečevala družbene neenakosti, šahova ekonomska politika pa je naletela na odpor predvsem pri tradicionalnem, tehnološko manj razvitem proizvodnem sektorju. Domača mala proizvodnja ni imela koristi od obsežne industrializacije, ki jo je spodbujal šahov režim – z mednarodnim kapitalom sta bili vertikalno integrirani zgolj kmetijska industrija in velika proizvodnja. Obenem je banke, kljub zakonsko določenemu maksimumu tujega lastniškega deleža, obvladoval tuji kapital, saj je bil domači kapital preveč razdrobljen. Med koncem petdesetih in začetkom sedemdesetih let je kar 90 odstotkov posojil, odobrenih s strani bank, presegalo vrednost milijon dolarjev – razvijale so se predvsem petrokemična, metalurška in elektronska industrija.

Z rastjo industrije pa so se povečale potrebe po delovni sili, ki zaradi represije nad delavskimi gibanji ni imela možnosti za izpogojevanje boljših delovnih razmer. Hrbtenico maloprodajnega sektorja so – in tako je še danes – predstavljali bazarski trgovci, ki niso imeli koristi od odvisne gospodarske rasti. Združenja bazarskih trgovcev so financirala verska gibanja, ki so kritizirala po eni strani šahove socialne reforme, po drugi pa čedalje bolj odvisen in neenakomeren gospodarski razvoj, ki je vodil v socialno bedo. Mobilizacijsko moč, ki so jo v predrevolucionarnem Iranu imela verska gibanja, so prepoznali tudi izobraženci, ki so si prizadevali za demokratizacijo iranskega političnega sistema. To protirežimsko politično gibanje, ki je obsegalo delavsko stranko Tudeh, leva islamska gibanja, kot so bili Mudžahedini, ter konzervativna verska gibanja, je leta 1979 izvedlo islamsko revolucijo.

Ajatola Ruhola Homeini je v porevolucionarnih letih spretno izigral tako uveljavljene politične stranke kot določena leva islamska gibanja ter konsolidiral moč Islamske republike. Porevolucionarni Iran je država s kompleksnim sistemom političnih institucij, splošno razširjeno cenzuro ter močnim represivnim aparatom, ki ga neposredno nadzorujejo konzervativne struje verske elite. Acconcia se iranskega političnega in družbenega življenja v porevolucionarnem Iranu loti z več vidikov, ki pa se v monografiji prepletajo. Prvi je predvsem zgodovinski pregled reformističnega gibanja, ki si prizadeva za demokratizacijo političnega sistema, a je zaradi vzdržljivosti institucij v večji meri obsojen na neuspeh. Z drugega vidika pa skuša predstaviti podobo javnega, bolj ali manj politično angažiranega življenja ter izpostaviti njegov stik z institucijami.

V monografiji, ki se ključnih prelomnic porevolucionarnega obdobja ne loteva strogo kronološko, je Acconcia izhajal iz intervjujev, ki jih je izvedel v več letih bivanja v Iranu. Sogovorci prihajajo pretežno iz družbenih skupin, ki so naklonjene reformam, a mestoma vendarle predstavi tudi stališča režimu naklonjenih prebivalcev. V pregledu je poleg vseh tegob in porazov reformističnega aktivizma predstavljeno tudi javno življenje v najširšem smislu, ki se je skozi leta privadilo institucionalni represiji in jo je zmožno do neke mere zaobiti. Knjiga obravnava izredno obsežno problemsko polje. Acconcia skuša združiti analize delovanja represivnih aparatov, cenzure, fundacijskega parasistema socialnega varstva, zatiranja etničnih skupin, kot so Kurdi, ter po drugi strani prizore kulturnega življenja sekularističnega srednjega razreda. Vse to ustvarja shematizirano podobo Irana, ki lahko bralcu služi kot uvod v razumevanje iranskih družbenih gibanj.

Ker skuša kompleksne procese prikazati na zgolj dvesto straneh, je Acconciev pregled nekoliko šibko strukturiran. A Veliki Iran je vendarle pomembna intervencija v polje obravnave Islamske republike, posebej v času, ko apartheidska država v Gazi izvaja genocid, Irana pa se še vedno drži sloves ključnega dela osi zla. Acconcieva knjiga z razdelavo iranskih notranjepolitičnih bojev islamsko revolucijo prikaže kot proces heterogenih gibanj, ki ga ne moremo poenostavljeno enačiti z represivno politično tvorbo, in kot proces, ki je privedel tudi do pozitivnih sprememb. Ena od teh je prav konsistentna zunanja politika glede okupirane Palestine.

Leto izdaje

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj