Kopica očitnosti s pozitivnim prizvokom

Recenzija izdelka
9. 9. 2022 - 13.30

Pozdravljeni v Humanistiki, kjer smo danes psihološko razpoloženi. S tem seveda ne namigujemo na očitno dejstvo, da razpoloženja preučujejo psihologi, ampak na tematiko današnje oddaje – empirično psihološko raziskovanje v času epidemije koronavirusa. Usmerite ušesa navzven, privežite svoje predsodke in se z nami podajte na popotovanje po nedavno izdani znanstveni monografiji z naslovom Psihologija prilagajanja novi realnosti, ki je letos izšla pri založbi Univerze v Ljubljani.

Ideja za to znanstveno monografijo se je urednici Darji Kobal Grum, sicer profesorici na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, porodila spontano. Raziskovalne naloge študentov, ki so pri njej poleti 2020 opravljali predmet Diferencialna psihologija, so bile, kot zapiše v predgovoru, »toliko perspektivne, da jim je predlagala, da bi jih predelali v raziskovalne študije, ki bi jih objavili v skupni znanstveni monografiji«.

Urednica v predgovoru večkrat izrazi svojo subjektivno oceno perspektivnosti monografije, povsem pa pozabi spregovoriti o njenem namenu, tako kot tudi o izhodiščnih predpostavkah oziroma ciljih raziskovalne skupine. Medtem ko o študiji, ki jo je k monografiji prispevala sama, v zadnjem stavku predgovora le zapiše, da, citiramo, »nakazuje možnosti za ciljno naravnane intervencijske pristope k tistim skupinam, ki še oklevajo glede cepljenja«, pa o namenu preostalih študij bralec po prvih treh straneh lahko le ugiba. Kljub temu ena od recenzentk knjige, Katarina Habe, sicer profesorica psihologije glasbe na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, v svoji recenziji na notranji strani platnice kot svetlo točko knjige izpostavi, da, citiramo, »bralcu nakazuje potencialne rešitve«.

Ker smo danes psihološko, in ne denimo filozofsko razpoloženi, se raje ne zaustavljajmo predolgo pri vprašanju, ali je vloga znanstvene monografije »bralcu nakazovati potencialne rešitve«. Budno oko raje usmerimo v sum, ki ga imamo, namreč, da raziskovalke v svoje študije vpletajo predpostavke pozitivne psihologije. Čeprav se subjektivnim predpostavkam v psihologiji ni mogoče povsem izogniti, jih je raziskovalec primoran vsaj malo bolj eksplicitno opredeliti. V nasprotnem primeru lahko tudi bralci vklopimo psihologistični um in se vprašamo, zaradi katerih osebnostnih lastnosti in drugih motivacij je raziskovalec postavil ravno ta raziskovalna vprašanja in ravno te hipoteze.

Da smo vsi ljudje, in ne samo psihologi, zmožni postavljati hipoteze o vedênju drugih ljudi, nikoli v zgodovini psihologije ni bila skrivnost. Nemški filozof Immanuel Kant je prav na podlagi tega dejstva ob koncu 18. stoletja, ko je bila psihologija še v domeni filozofije, podvomil o možnosti znanstvene oziroma empirične psihologije. Svoj dvom je utemeljil z razlikovanjem med analitičnimi in sintetičnimi izjavami. Analitične izjave so tiste, katerih resničnost izhaja iz logične zveze med subjektom in predikatom – denimo »zmrznjena voda je led« ali »dve polovici tvorita celoto«. Resničnost sintetičnih izjav pa ne izhaja iz logične zveze, temveč iz dejstev sveta, kar pomeni, da moramo zavoljo njihove potrditve ali ovržbe opraviti eksperiment. Po Kantovi liniji kritike, po kateri se zgledujejo številni sodobni kritiki empirične psihologije, lahko zatrdimo, da so rezultati empiričnih psiholoških študij pogosto zgolj v empirijo preoblečene analitične izjave, torej nekaj, za kar se zdi, da moramo šele odkriti, čeprav je zdravorazumsko očitno. Ko raziskovalci denimo odkrijejo, da »posamezniki pomagajo drugim posameznikom samo takrat, ko verjamejo, da ti pomoč potrebujejo«, se lahko vprašamo, zaradi katerih osebnostnih in morda ideoloških razlogov so raziskovalci posvetili pozornost ravno raziskovanju pomoči, medtem ko je rezultat študije nerelevanten, saj izhaja iz logične zveze med besedami.

V prvi študiji študentke preučujejo korelacije med osamljenostjo in starostjo v obdobju pandemije. Najprej opredelijo osamljenost kot, citiramo, »neprijetno občutje, ki se pojavi ob neskladju med doseženo in želeno družbeno interakcijo«, nato pa navedejo kopico drugih raziskav, od katerih ima prav vsaka drugačne zaključke. Študentke naposled na podlagi anket, ki jih je rešilo 831 posameznikov, presenečeno ugotovijo, da najbolj osamljeni niso bili ljudje, mlajši od 25 let, ampak ljudje, starejši od 65 let. Dodamo lahko, da je osamljenost tako rekoč sinonim za dolgotrajno izolacijo - raziskovalke pa, namesto da bi predlagale nekaj možnih rešitev globokega sistemskega problema, s katerim se soočamo, postrežejo zgolj s trivialnim dejstvom, da na »doživljanje osamljenosti pri odraslih vpliva tudi subjektivno zaznana starost«. Shocker.

Predpostavke pozitivne psihologije se najočitneje kažejo v hipotezah o pozitivni korelaciji med dobrobitjo posameznika v času epidemije in njegovim ljubezenskim življenjem. Partnerski odnos, zapišejo raziskovalke v drugi študiji, je »zaščitni dejavnik pred občutki potrtosti in tesnobe«. Ta opredelitev je, čeprav utilitaristična, morda blizu analitični opredelitvi, ki bi jo bila pripravljena sprejeti večina naše zdravorazumske skupnosti. A zdravorazumsko védenje ni nujno tudi pravilno védenje. Tudi če bi vsak partnerski odnos na človeka vplival blagodejno, je vprašljivo, zakaj je blagodejni učinek v času vsesplošnega sistemskega kaosa tako pomemben. Ali ni določena raven tesnobe in potrtosti pomembna, da lahko posameznik oblikuje kritiko svojega aktualnega položaja? O tem bi se sicer dalo filozofsko razglabljati, a takšna diskusija sploh ne bi bila potrebna, če bi si raziskovalke že takoj zastavile ožjo hipotezo. Poleg tega se lahko spomnimo, da so se številni ljudje, predvsem pa ženske, v času vsesplošne izolacije znašle v skupnem gospodinjstvu s partnerji, ki so jih fizično ali psihično zlorabljali. Zato ni popolnoma jasno, kako lahko enoznačno in brez nadaljnjega razmisleka predvidimo, da je dobrobiti posameznika v času izolacije botroval predvsem partnerski odnos. 

Če so se avtorice že odločile obravnavati izjemno abstraktne psihološke kategorije, bi jih lahko na začetku študij vsaj jasneje določile. A opredelitve, iz katerih izhajajo, so večinoma slabo utemeljene in ne upoštevajo sodobnih filozofskih in psiholoških kritik. To je morda najočitneje pri opredelitvi empatije, ki je v filozofski skupnosti razvpito nejasna, za avtorice tretje študije pa je predvsem povezana s »sodelovalnostjo in prijaznostjo, torej s pomočjo drugim ljudem«, zaradi česar naj bi bili empatični ljudje v času pandemije bolj nagnjeni k spoštovanju ukrepov. Kaj pa če smo empatični do nekoga, ki ne spoštuje ukrepov, ali do nekoga, ki spoštuje samo en ukrep, ne pa vseh drugih? Avtorice študije so na to zagonetko začuda pomislile šele potem, ko so prebrale študijo katarskih psihologov, ki so ugotovili ravno nasprotno, namreč, »da so bili bolj sočutni posamezniki bolj udeleženi v dejavnosti pomoči drugim, zato so ukrepe manj spoštovali«.

Podobnih neskladij, protislovij in besednih koktejlov je v znanstveni monografiji Psihologija prilagajanja novi realnosti toliko, da se človek v njih lahko popolnoma izgubi, tako kot se lahko izgubi v svojih nekoherentnih mislih. A medtem ko smo kot individuumi še sposobni priznati, da se v sodbah motimo, so znanstvene monografije, kakršna je pričujoča, že zaradi svojega formata predstavljene kot nezmotljive avtoritete na področju presojanja sodobnih družbenih problematik. Empirične podatke, ki jih črpajo pri splošnem prebivalstvu, najprej uporabijo za utemeljitev lastnih naivnih predpostavk o človeški naravi, naposled pa te predpostavke naslikajo kot čista dejstva, potrjena z empirijo. Norveški psiholog Jan Smedslund to značilnost sodobne empirične psihologije imenuje psevdoempiričnost. Obtožba psevdoempiričnosti ne implicira le metodoloških napak, temveč tudi moralistični ton, ki se skriva pod obilico domnevno objektivnih dejstev. A dejstva ne morejo biti objektivna, če niso povezana v koherenten sistem. Če posameznik verjame v dve medsebojno protislovni izjavi, ga obtožimo kognitivne disonance. Če to stori empirična študija, pa naj bi ji zaploskali, ker ji je uspelo vključiti toliko različnih dejstev in vidikov?

Ne čudi nas torej, da je naslov knjige Psihologija prilagajanja novi realnosti, ne pa denimo Psihologija soustvarjanja nove realnosti. Človek se v kontekstu pozitivne psihologije očitno lahko le prilagaja, in sicer tako, da čim pogosteje izraža tako imenovanih velikih pet osebnostnih lastnosti, ki so, citiramo iz tretje raziskave, »sprejemljivost, vestnost, ekstravertnost, čustvena stabilnost in odprtost«. Prav tako nas ne čudi, da je knjiga opremljena z grafiko, ki prikazuje človeka v središču virusa, ne pa virusa, ki je vdrl v celico človeka. Kako domiselno. Narobe svet. Navadni ljudje pa se delajmo, da smo pozitivni – ampak ne v tem smislu!

 

Skozi disonančno morje nekoherentnih izjav se je prebijal Jaka.

 

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness