2. 11. 2023 – 13.15

Marx odraste

Audio file

Audio file
5. 2. 2020 – 21.00
Hej, BDP! Hiti počasi. Za okolje gre.

Na prvi mednarodni konferenci o odrasti leta 2008 so opredelili, da bruto družbeni proizvod predstavlja večanje proizvodnje in potrošnje, s tem pa vodi v povečano rabo naravnih surovin. Odrast se trenutno ne predstavlja zgolj kot kritika kapitalizma, ampak kot kritika ekonomije rasti. Takšno pozicioniranje odrasti tako v odnosu do neoklasične ekonomske teorije kot do marksizma lahko najdemo že pri enem izmed prvih ekoloških ekonomistov, Nicholasu Georgescuju-Roegenu. Ta Marxu očita, da se nikdar ni zares ukvarjal z naravnimi viri ter da surovine v svojem ekonomskem sistemu dojema kot gratis. Zaradi tega v Marxovi viziji razvoja produkcijskih sil, ki pogojujejo razvoj družbe, sposobne v obilju zadostiti človeškim potrebam, vidi isto ideologijo produktivizma, ki je podstat klasične ekonomije. To kritiko marksizma je v veliki meri prevzela tudi teorija odrasti, za katero je Georgescu-Roegen ključna figura.

Audio file
21. 4. 2020 – 18.00
Anonymous
Refleksija projekta odrasti v času koronakrize - Marko Hočevar

Očitku o produktivizmu se je kasneje pridružil še očitek o prometejstvu, ideologiji človeškega zastopstva oziroma nadvladanja narave, kar Marxu denimo očita sociolog Anthony Giddens. Prometejstvo gre z roko v roki s kritiko, da je Marx zanemarjal ekologijo zaradi svojega tehnooptimizma. Okoljska degradacija v nekaterih delih bivše Sovjetske zveze pa je še razpihala skepso o primernosti marksizma za kakršnokoli ekologijo. Giddens denimo sklene, da je marksizem na temo okoljevarstva v najboljšem primeru zmožen le v nedogled uporabljati ene citate Marxa proti drugim citatom Marxa, ne da bi oblikoval konkretne okoljske strategije.

Kohei Saito je profesor filozofije na univerzi v Tokiu, ki je s svojo svojo analizo kapitalizma v antropocenu postal prvi obraz mlajše generacije japonskih marksistov. Svojo knjigo Marx v antropocenu, ki je pri založbi Cambridge University Press izšla januarja letos, začne pri Marxovem zanimanju za ekologijo. Da se je Marx ukvarjal z ekološko krizo 19. stoletja – upadanjem rodovitnosti zemlje zaradi intenzivnega kmetijstva – je razvidno že iz prvega zvezka Kapitala. Ko Marx tam opisuje preoblikovanje kmetijstva v devetnajstem stoletju, se naslanja na kemika Justusa von Liebiga in njegovo teorijo roparskega kmetijstva, ki jo je spoznal v Liebigovi knjigi Agrikulturna kemija iz leta 1862. Von Liebig se je zavedal dolgotrajnosti obnavljanja denimo kalija in fosforja v tleh z naravnimi procesi. Plenilsko kmetijstvo za von Liebiga pomeni zasledovanje kratkotrajnih profitov, ki vodi v intenzifikacijo rabe tal in izčrpavanje rodovitnosti. V prvem zvezku Kapitala Marx v svojem jeziku to povzame z ugotovitvijo, da kapital teži h krajšanju produkcijskih ciklov do mere, ko poraba hranil preseže zmožnost tal za samoobnavljanje. 

Osemnajsti zvezek Marxovih zapiskov, zbranih v Marx-Engels-Gesamtausgabe, predstavlja glavno podlago za Saitovo študijo. Med drugim dokumentira Marxovo obsežno zanimanje za naravoslovne znanosti, ki ga je po letu 1865 sprožilo ravno srečanje z von Liebigom. Marx se je tako med drugim zanimal za  kemijo, geologijo, mineralogijo in botaniko. Za Saita pa je to obdobje pomembno tudi za razvoj Marxovega koncepta metabolizma. V Kapitalu Marx razmerje med ljudmi in naravo večkrat imenuje metabolizem. V tem razmerju pa se lahko pojavijo razpoke, kot zapiše v tretjem zvezku Kapitala. Na podlagi teh odlomkov Saito rekonstruira Marxovo teorijo metabolizma in metabolnih razpok, ki izvirajo iz protislovij med človekom in naravo. Izčrpavanje rodovitnosti zemlje je časovni tip razpoke med reprodukcijskima cikloma kapitala in tal. Ta razpoka se je z uvedbo uporabe guána, gnojila iz ptičjih iztrebkov, ki so jih evropski mornarji plenili v svetovnih oceanih in uvažali v Evropo, spremenila v prostorsko razpoko med koloniziranimi otoki in Evropo. Naposled je privedla do uničenja lokalnih ekosistemov na mnogih manjših otokih in izgube ptičje populacije. Možnost rekonstrukcije Marxove teorije metabolizma za Saita dokazuje ekološko komponento Marxove misli.

Saito je podrobno preučeval tudi druge dele Marx-Engels-Gesamtausgabe, od denimo Engelsovega urejanja Marxovih zapiskov, ki so postali drugi in tretji zvezek Kapitala, do različic Marxovih osnutkov odgovora na pismo Vere Zasúlič. Na podlagi prvega tako Saito zagovarja tezo, da sta Marx in Engels vodila precej drugačna dialoga z naravoslovno znanostjo: kjer je Engels v njej videl udejanjanje zgodovinskega razvoja družb, je Marx z naravoslovnim znanjem predvsem skušal razumeti spremembe metabolizma med človekom in naravo. V nastajanju odgovora Veri Zasúlič pa Saito prepozna Marxov odmik od produktivistične oblike historičnega materializma. S tem imenom Saito opredeli tisti marksizem, ki predvideva kapitalistični produkcijski sistem kot nujen predpogoj komunizma. 

Marxovi ekologiji Saito sledi do obrisov ideje odrastnega komunizma, ki jo prvenstveno identificira v Marxovem zanimanju za ruske in tevtonske komune. Kot začetek preloma v Marxovem mišljenju Saito prav na tej osnovi identificira leto 1868 in srečanje z raziskavami pravnega zgodovinarja Georga Ludwiga von Maurerja o družbenih in lastniških odnosih v tevtonskih skupnostih, znanih po imenu Markgenossenschaft. Marx je prav tu na lastno presenečenje odkril najnovejše v najstarejšem, kot se je izrazil v pismu Engelsu marca 1868, oziroma pestrost nekoč obstoječih oblik skupnostnega lastninjenja. Marxovo zanimanje zanje se je v zadnji verziji odgovora Veri Zasúlič oblikovalo v poziv k zgodovinskemu preskoku kapitalistične družbe. Namesto razvoja kapitalizma predlaga takojšnji razvoj odrastnega komunizma v Rusiji s preobrazbo obstoječih ruskih komun. 

Saitu je treba priznati natančen prikaz marksologije. Za Saita pa prepoznanje razvoja Marxovih zanimanj po letu 1865 poleg metodološke prinaša tudi ključno politično vsebino. Po eni strani Marxove raziskave neevropskih družb ovržejo očitke o orientalizmu in produktivizmu. Po drugi strani pa njegovo prepoznanje potrebe kapitalizma po stalnem ponavljanju procesa prvotne akumulacije obenem razloži nenehno razširjanje ekoloških kriz in nenehno preobražanje naravnega obilja v umetno pomanjkanje blag v kapitalizmu.

Naposled Saito to kontekstualizira v sodobne razprave znotraj odrastnega gibanja. Za Saita Marx s koncepti vrednosti in abstraktnega dela še vedno nudi steber za oblikovanje postkapitalistične družbe, kar še dodatno krepi Marxova analiza delitve posesti in dela v nekapitalističnih družbah. Saito denimo iz Marxove analize skupnega lastninjenja izpelje zahtevo za premik od produkcije vrednosti k produkciji uporabne vrednosti. S pojmi produkcije presežnih količin blag za proizvajanje presežne vrednosti pa lahko artikulira zahtevo po preoblikovanju potrebnega delovnega časa. Te fraze sicer niso tuje marksologom, vendar jih Saito oblikuje kot nujne za prepričljiv program gibanja za odrast.

 

slika: Cambridge University Press

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Avtorji del

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj