Med popolno izrečenim in neizrekljivim
Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni v Humanistiki. Danes bomo govorili o Wittgensteinovem Logično-filozofskem traktatu – enem najbolj znamenitih in zamotanih filozofskih del zgodnjega dvajsetega stoletja. Letos je to delo v novem prevodu Boruta Cerkovnika izšlo pri založbi LUD Šerpa. S Cerkovnikom, sicer profesorjem filozofije jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti, smo se pogovarjali o temeljnih idejah Traktata – pa tudi o tem, zakaj se je odločil za posodobitev prvega slovenskega prevoda, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prispeval Frane Jerman.
Če bo šlo vse po sreči, bomo do konca oddaje skupaj spoznali, kako kompleksna notranja struktura Traktata bralca vedno znova vabi k branju, prevajalca pa vedno znova k prevajanju. Kot zapiše Andrej Ule v spremni besedi k prevodu, je celotna struktura Traktata »zelo razčlenjena mreža tez in podtez, ki ji kljub videzu preglednosti dejansko ni mogoče najti 'vrha' in 'dna', ker se vse teze medsebojno prepletajo in dopolnjujejo«. A hkrati, nadaljuje Ule, gre pri Traktatu »za prav nasprotno stvar od tiste, ki jo ponujajo aksiomatski sistemi, saj se zdi, da lahko začnemo Traktat brati, kjerkoli želimo, in da moramo vedno preiti skozi vse ostale teze, če skušamo bolje razumeti izbrano«.
Podobno kot pri aksiomatsko strukturiranih delih, kakršno je denimo Spinozova Etika, tudi v Traktatu plezamo po nekakšni filozofski lestvi, ki vodi od vsakdanjega sveta k vedno bolj izčiščenim oblikam splošnih logičnih ali metafizičnih zakonitosti. Vendar teze in podteze Traktata – za razliko od Etike – vsebujejo obilico notranjih referenc na druge teze in podteze, s katerimi niso v odnosu logične nujnosti ali sosledja. Tako Wittgenstein vzpostavi nekakšno refleksivno strukturo, v kateri se pomen ene teze vedno znova vzpostavlja in dopolnjuje v odnosu do pomenov vseh drugih tez. Kot da ta notranja slojevitost ne bi bila dovolj trd interpretativni oreh, Wittgenstein svoje delo zaključi z zloglasno sedmo tezo, »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati«, ki po mnenju nekaterih interpretov pod vprašaj postavi smiselnost vseh drugih tez.
Kompleksnost Traktata pa še naraste, ko se ovemo, da lahko to besedilo beremo skozi prizmo številnih kontekstov, ki se prav tako medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Nekateri interpreti Traktat razumejo kot nekakšen modernistični manifest, ki stremi k jasnosti in natančnosti, a se hkrati sam izmika jasnim kategoričnim opredelitvam, saj ga lahko beremo bodisi kot filozofsko bodisi kot literarno delo. Drugi Traktat razumejo kot etiško delo, tretji ga berejo v kontekstu razvoja kibernetike in umetne inteligence. Najpogosteje pa Traktat obravnavamo v kontekstu analitične tradicije v filozofiji – njena zgodnja predstavnika sta nemški logik Gottlob Frege in britanski matematik Bertrand Russell.
Wittgenstein je od zgodnje analitične tradicije prevzel prizadevanje po vzpostavitvi izčiščenega formalnega jezika za znanstveno opisovanje sveta. Da svet lahko opisujemo, pa moramo privzeti nekakšno implicitno ontologijo oziroma klasifikacijo obstoječih entitet. Ontologija zgodnje analitične tradicije je atomistična ontologija, po kateri v svetu obstajajo posamezni predmeti, povezani v različne medsebojne odnose, te pa lahko abstrahiramo v najbolj temeljni, logični odnos.
Wittgensteinova oddaljitev od zgodnje analitične tradicije se najjasneje kaže ravno v njegovi ontologiji, po kateri so notranji odnosi bistveni del oziroma pogoj možnosti enostavnih predmetov. Ali kot zapiše Wittgenstein v tezi 2.011: »Bistveno za stvar je, da je lahko sestavni del nekega stanja stvari.« V tezi 2.012 nadaljuje: »V logiki ni nič naključnega: če se stvar lahko nahaja v stanju stvari, potem mora biti možnost tega stanja stvari v tej stvari že vnaprej podana.«
Če v logiki lahko prikažemo odnose, ki v materialnem svetu ostajajo skriti, potem lahko logiko uporabimo, da popišemo različna možna stanja materialnih stvari – ali v bolj kantovskem besednjaku, da popišemo pogoje možnosti njihovega obstoja. Tako lahko v logiki a priori oziroma vnaprej presojamo o vseh možnih dogodkih in njihovih kombinacijah, medtem ko znanstvenikom prepuščamo a posteriori oziroma empirično presojo o tem, kaj se je dejansko zgodilo. Znanstveniki si lahko s pripomočki, kakršna je Wittgensteinova matrica resničnostnih funkcij, pomagajo pri prepoznavanju odnosov med različnimi stanji stvari v domeni svojega raziskovanja.
Kadar pa stavek ne vsebuje jasnih referentov, mu ne moremo določiti resničnostne vrednosti, posledično pa ne moremo določiti njegovega odnosa do drugih stavkov, s čimer ošibimo moč logičnega prostora. Zato so metafizični stavki, kakršna sta »svobodna volja obstaja« in »svobodna volja ne obstaja«, pa tudi etični stavki, kakršna sta »tako bi moralo biti« in »tako ne bi smelo biti«, nekakšni prazni stavki, ki se lahko samo kažejo v delovanju – kot podlaga za izrekanje – medtem ko ne morejo opisati dejanskega stanja stvari.
Vprašanje, kakšne implikacije ima Wittgensteinova metoda iz Traktata za področja metafizike, etike in estetike, ostaja odprto. Ključna pri razpravah o tem vprašanju je že omenjena zadnja teza Traktata – »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati«. Po nekaterih interpretih je namen te teze odvračanje ljudi od nesmiselnega metafizičnega govorjenja. Medtem drugi v njej prepoznajo implicitno kritiko klasične racionalistične ideje, da lahko izdelamo popolno analizo sveta oziroma »teorijo vsega«. Cerkovnik je kritičen do obeh interpretacij, saj poudarja, da Wittgensteinov prvotni namen ni bil opisovanje sveta, ampak prej opisovanje samega opisovanja.
Teze Traktata so torej pomenljive, saj se nanašajo na logični, in ne na materialni prostor. Medtem pa tisto neizrekljivo, kar se trudimo izraziti z etičnimi in metafizičnimi trditvami, obstaja kot nekakšna intencionalna podlaga, ki omejuje prostor možnega izjavljanja. V tem oziru je pomenljiv Wittgensteinov zapis iz Dnevnika iz vojnih let, ki ga je pisal v času služenja vojaškega roka med prvo svetovno vojno – torej v istem času, kot je nastajal Traktat:
»Vedno znova se vračam k temu, da je enostavno srečno življenje dobro, nesrečno slabo. In če se zdaj vprašam: a čemu naj živim ravno srečno, tedaj se mi to zdi tavtološko vprašanje, zdi se, da srečno življenje opravičuje samo sebe, ono je edino pravilno življenje. Vse to je pravzaprav v določenem smislu globoko skrivnostno. Jasno je, da se etike ne da izreči.«
Wittgenstein nas torej v Traktatu ne poskuša odvrniti od etičnih in metafizičnih prizadevanj, ampak zgolj poskuša pokazati na varljivost vsakdanjega jezika, ki nas lahko zapelje v oblikovanje zmotnih predpostavk o svetu. Prizadeva si odkriti nujne pogoje smiselnosti stavka, pri čemer stavek razume kot preslikavo dejanskega stanja stvari v logično formo. Morda nas zato ne preseneti, da je svoje delo prvotno poimenoval Der Satz oziroma Stavek, v objavo z naslovom Tractatus Logico-Philosophicum pa ga je prepričal šele njegov urednik, češ da bo takšen naslov bolj privlačen za založnike. A prvotni naslov, Stavek, morda bolje povzame Wittgensteinov glavni namen: postopno krčenje množine stavkov v en sam logični stavek, ki te stavke implicitno vsebuje.
Zaradi tega je Traktat specifičen prevajalski, pa tudi interpretativni podvig. Ne zahteva le poznavanja vseh kontekstov, iz katerih izhajajo raznolike interpretacije dela, ampak tudi natančno sledenje večpomenskosti in sinonimnosti različnih imen in stavčnih struktur. Cerkovnik se je pri prevodu osredotočil predvsem na poenotenje temeljnih izrazov Traktata – za označevanje preslikave materialnih odnosov v logične je denimo uporabljal samo izraz »preslikava«, ne pa tudi »preslikovanje« in »preslikavanje« …
Pomanjkljivost Jermanovega prevoda je bila tudi v nedoslednem prevajanju sedme teze, ki jo je v predgovoru prevedel z »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati«, v tekstu pa z »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«. Cerkovnikovi odločitvi, da jo obakrat prevede z »O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati«, je botrovala specifična interpretacija sedme teze.
Wittgenstein se je v poznem obdobju svojega filozofskega ustvarjanja odmaknil od ideje, da lahko smiselnost stavkov presojamo izključno na podlagi njihove resničnostne vrednosti. V svojem drugem velikem delu, Filozofskih raziskavah, ki je izšlo leta 1954, tri leta po njegovi smrti, je utemeljil pojem jezikovnih iger, s katerim je poskušal opozoriti na mnogoterost različnih meril, ki jih v vsakdanjem življenju uporabljamo za razbiranje smiselnosti stavčnih struktur.
Kljub temu velikemu preobratu v miselnosti pa je Wittgensteina vredno razumeti kot filozofa, ki si je celo življenje prizadeval za isto stvar – razrešiti jezikovne zanke, ki nas pehajo v zajčjo luknjo filozofskih in vsakdanjih sporazumevalnih zagat. Njegovo delo tako nima zgolj velike zgodovinsko-filozofske vrednosti, ampak se dotika nekaterih najbolj intimnih vidikov našega vsakdanjega bivanja in doživljanja sveta.
Wittgenstein, ki ga Tomaž Grušovnik v drugi, bolj biografsko obarvani spremni besedi opiše kot »moralnega perfekcionista«, si je vse življenje prizadeval, da bi ugotovil, kako se skozi stavke povzpeti preko njih. Vse življenje je iskal pravo razmerje med srečnim življenjem in dokončno pojasnjenim življenjem. Med popolno izrečenim in neizrekljivim. Njegove zadnje besede pred smrtjo leta 1951 naj bi bile: »Povejte jim, da sem živel srečno življenje.« O tem, ali je to zanj pomenilo tudi dokončno pojasnjeno življenje, lahko samo – v tišini – ugibamo.
O čemer ni mogoče govoriti, o tem je pisal Jaka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj