5. 3. 2024 – 13.15

Poželenje in zgražanje

Audio file

V današnji Humanistiki recenziramo posebno številko Mladine, ki je izšla konec lanskega leta in je naslovljena Poželenje: zgodovina spolnosti od antike do digitalne dobe. V njej lahko beremo novinarske prispevke, prevedene v glavnem iz angleščine in nemščine ter pospremljene s slikovnim gradivom. Osredotoča se na evropski prostor, posveča se kvir tematikam in nekoliko več prostora namenja ženskam. Kot izpostavi Grega Repovž v uvodniku z naslovom, ki tehtnico že v izhodišču prevesi na stran žensk, kljub zgodovinsko pridobljenim pravicam še »ni razloga za slavje«, saj se iz njih napajajo poskusi repatriarhalizacije. Številko revije sicer lahko beremo kot kontekstualizacijo tega pojava, čeprav se med branjem izkaže, da je zastavljena širše.

V reviji lahko v glavnem zasledimo dve osrednji argumentacijski liniji. Prva temelji na zgodovinskem progresivizmu, po katerem družba v principu postaja vse bolj svobodna, odklone pa je treba zato opisati kot »korake nazaj«. Kot ovire temu napredku navajajo avtorji na primer cerkveno moraliziranje, naturalizacijo sicer ne-naravnih lastnosti ljudi v času razsvetljenstva, kot so spolne značilnosti in vedênje, ter poblagovljenje seksualnosti v povojnem obdobju.

Članek Felixa Bohra poda tezo, da je začetek nadzora nad spolnostjo v Rimu potekal po ločnici med republiko in cesarstvom. Prvi rimski cesar, Avgust, je zaradi nizke rodnosti zaukazal obvezno poročanje vseh moških, starih med 25 in 60 let, in prepovedal zakonolomstvo. Zakona se sam ni držal. Kot prikažeta dva druga prispevka, tako cerkev kot tudi evropsko plemstvo nikoli nista upoštevala zakonskih določil, ki so veljala za ljudstvo. Navajanje tolikih primerov dvojne morale, ki je pomenila razkorak med vladajočimi in vladanimi, neizrečeno prikaže družbena moralna načela kot arbitrarna, kar je sicer poteza kritične teorije. Toda zgodovina nas je naučila, da sámo zgražanje nad nepravičnostjo dvojne morale le-te ne bo odpravilo, saj živi od naših prepričanj neodvisno življenje, in tako iz bralstva izvablja cinizem.

6. 2. 2014 – 13.00
Samo Tomšič: Kapitalistično nezavedno - Marx in Lacan

Eno od omejitev zgodovinskega progresivizma naslovi članek »Svoboda, ki je šla predaleč« Andreasa Ungerja. Naslavlja problematiko slabe psihoanalize, ki sta jo širila recimo Reich in – naj dodamo – Marcuse, gre pa nekako takole: moderna družba je polna seksualnega zatiranja, ki vodi do neprimernih sublimacijskih odvodov, kot je fašizem – zato je treba to zatiranje, tradicionalne seksualne norme, odpraviti. Skratka, deinstitucionalizacijsko gibanje in težnja po odpravi vsakršnih seksualnih norm, ki sta izhajala iz libertarno-liberalnega gibanja maja '68, sta privedla do tega, da je neka »komuna« v Nürnbergu v začetku osemdesetih hotela uzakoniti spolne odnose z mladoletnimi. Šlo je za deprivilegirane otroke, ki so jih hoteli iz javnih ustanov – šol, vzgojnih zavodov in psihiatričnih ustanov – prestaviti v zasebno sfero, kjer naj bi bili deležni več ljubezni. Naše razumevanje seksualnosti torej ne sme potekati po polarni osi represija/osvoboditev, pri čemer bi si ta dva pojma stala nasproti, saj je njun odnos kompleksnejši.

Ko človek takole bere o spolnih navadah Starih, mu nihče ne bi zameril, če bi se popraskal po glavi in se vprašal: pa zakaj so bili vendarle tako neumni, da so mislili, da so ženske nepopolni moški, da samozadovoljevanje povzroča slepoto, da je cerkev preprosto škodoželjna? In tako dalje. To nam bolje pojasni druga argumentacijska linija te številke revije, vredna pohvale, namreč poudarjanje materialne pogojenosti seksualno-moralnih vrednot. Frank Thadeusz denimo pojasni, da je bil cerkveni celibat uveden preprosto zato, da je premoženje duhovnikov po njihovi smrti podedovala cerkev, ne pa njihovi otroci. Prav tako lahko izvemo, da je bil porast registriranih prostitutk v času rimskega cesarja Avgusta posledica tega, da je bil zanje spolni režim manj strog kot za ženske, ki so se s seksom ukvarjale zgolj ljubiteljsko.

Vendar pa ta številka revije ne zmore vseh, rečeno z današnjega vidika, ekscesov iz zgodovine spolnosti pojasniti materialno-ekonomsko. Solveig Grothe tako jasno zapiše, da »danes težko razumemo«, kako je do največjega širjenja lažnih informacij glede masturbiranja, te najbolj zaničevane od samonanašalnih dejavnosti, prišlo ravno v dobi razsvetljenstva. Poda sicer možno tezo, da so mazači, ki so širili vesti o možnih patologijah, ki naj bi izhajale iz onaniranja, v zameno lahko služili s prodajo sredstev zdravljenja. Pa vendar lahko materializem tega trdovratnega odklonilnega odnosa iščemo drugje. Oliver Das Gupta nas seznani s tem, da je Freud odklanjal masturbacijo, a se ne izjasni, zakaj: je dobesedno predobra, da bi bila neškodljiva, in tako pri posameznikih poraja nevrotičen občutek krivde ob nezasluženem ugodju. Freud pri tem ni bil normativen, kot se mu včasih očita – te informacije je pridobil od klinične prakse v družbi s strožjimi moralno-ekonomskimi načeli, kot veljajo danes … ali pa morda ne, glede na to, da danes vse bolj razširjeno gibanje NoFap masturbiranje odklanja iz istih razlogov.

Audio file
2. 7. 2019 – 20.00
Spolna vzgoja mladostnikov

Treba je poudariti tudi omejitev seksološkega pristopa, ki je časovno nastal kasneje kot psihoanalitični, s Kinseyjevima poročiloma iz let 1948 oziroma 1953 – šlo je za prvi statistični popis spolnih navad in preferenc ameriške družbe, ki je z dejstvi in logiko razbil prenekatera napačna prepričanja. Seksologinja Gabrijela Simetinger v intervjuju z Luko Volkom tako lahko optimistično govori o informiranju in razbijanju stereotipov. V skladu s svojo stroko spolnost dojema kot družbeni objekt, s tem pa je prisiljena reificirati tudi odnose posameznikov do spolnosti. Toda ker smo na koncu dneva psihično gledano posamezniki, ki imamo vsak svoj lastni odnos do lastnega psiho-seksualnega izkustva, je mogoče splošne nasvete podajati le za neosebno, statistično večino prebivalstva – za vse in za nikogar posebej.

Informativna vrednost posebne številke Mladina je, če torej strnemo, velika; njen transformativni potencial pa je zaradi implicitnega vzbujanja cinizma manjši, kot bi si njeni ustvarjalci tega lahko nadejali. Čeprav poudarja materialne globine seksualne morale skozi zgodovino, se avtorji prispevkov le redko navežejo na današnje izhodišče – vključno z umanjkanjem obljube o digitalni dobi iz podnaslova –, ki seveda vpliva na naše dojemanje prebranega. Namesto zadostnega razumevanja nam številka mestoma ponudi le obžalovanje, da kot družba nazadujemo, namesto da bi se premikali naprej, in nam omogoča zgražanje nad nazadnjaki z varne distance.

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj