17. 7. 2023 – 13.15

Približevanje vampirotevtu

Audio file

Nedavno je pri reviji Fotografija, ki jo izdaja zavod Membrana,  v prevodu Mihe Mareka izšlo delo Vampyroteuthis infernalis, podnaslovljeno Razprava s poročilom Znanstvenega inštituta za paranaturalistične raziskave.  Vampirski ligenj iz pekla, ki je v nemščini izšel leta 1987, je plod sodelovanja teoretika Viléma Flusserja in biologa Louisa Beca, ki je delo opremil z ilustracijami. Predmet razprave, vampirski ligenj, je živi fosil, ki biva v globokih delih oceana z nizko koncentracijo kisika. Zdi se, da je v vseh pogledih naš antipod – človeška glava se je oddaljila od nog, njegova pa se z njimi sklaplja. Mi živimo pod soncem, obkroženi z raznolikimi oblikami življenja, njegovo samoto pa obkroža večna noč. Naša tubit je aktivna – da lahko svet zapopademo, moramo stopiti skozenj. Vampirotevt pa je pasiven, svet, ki ga zapopada je »tekoč, sredotežen vrtinec«. Vampirotevt sprejema svet, ki prihaja k njemu.

Vampyroteuthis infernalis je težko opredeljivo besedilo. Razprava ni zgolj nekonvencionalna študija nekega glavonožca. Flusser si ne prizadeva doseči objektivnih spoznanj o vampirskem lignju kot pripadniku konkretnega biološkega reda. To nam je jasno že, če si ogledamo Becove ilustracije seciranih fiktivnih pripadnikov reda Vampyromorpha, ki zavzemajo slabo polovico knjige. Na detajlnih skicah se gubajo plavuti in plašči, njihova odprta notranjost pa razkriva slojevita tkiva. Vse to bi sicer pričakovali tudi od znanstvenih prikazov, vendar so Becovi gotski vampiromorfi tako groteskni, da jih težko motrimo z distance. Tako se v njihove globine spuščamo v igranju zrcalne igre, ki nam lahko omogoči distanciran pogled na nas same. Flusser v razpravi ne skuša vzpostaviti znanstvenega pogleda, ki bi na nas gledal od zgoraj, nima pretenzij po dosegu objektivnega znanja. Kot pravi: »naš namen ni znanost, temveč bajka. Človeka v njegovi vretenčarski tubiti hočemo kritizirati s stališča mehkužca. Kakor večina bajk tudi ta o živalih govori na videz. Ta zgodba govori o tebi.«

Flusser vampirotevta na začetku obravnava predvsem v okvirih taksonomije, anatomije in ekologije.  A če se nam sprva zdi, da se Flusserjev vampirotevt sklada z lignjem znanstvenih študij, postane Flusserjeva spekulacija toliko bolj opazna predvsem v odseku o vampirotevtski kulturi. Ta je na več problemskih poljih vzporejana s človeško. V današnji oddaji se bomo osredotočili predvsem na vprašanje vampirotevtske umetnosti, za katero se zdi, da je kot spekulacija ostala najbolj relevantna za današnji čas. Fiktivna vampirotevtska umetnost Flusserju namreč služi kot model za artikulacijo temeljnih tendenc razvijajoče se informacijske družbe. Ob tem moramo umetnost razumeti kot proces, v katerem predmetom vtisnemo protinaravno ali kulturno obliko – rečeno s Flusserjem, jih informiramo –, kar predmete posledično postavi v funkcijo nosilcev spomina.

Za razliko od ostalih živali, ki lahko prenašajo zgolj vedenjske modele, ljudje informacije prenašamo s konvencionalnimi kodi, ob čemer lahko spreminjamo in informacije in same kode. Za nas je zgodovina proces shranjevanja pridobljenih informacij. Zavoljo ustvarjanja umetnih spominov smo primorani poseči po spominskih oporah – neživih predmetih, kot je papir. A v vampirotevtski bajki nismo edina zgodovinska bitja. Tudi vampirski ligenj ima zgodovino. Naša koncepcija zgodovine pa je zanj nezadostna, vse preveč je spojena s fizičnimi nosilci spomina.

Vampirotevt komunicira s kromatofori ter drugimi žlezami. Kromatofori mu omogočajo obarvanje kože v skladu z notranjimi procesi. Ta barvna igra je kodificirana in razumljiva drugim pripadnikom njegove vrste, možnosti, da bi vampirotevtska vrsta posegala v barvni kod pa Flusserjeva fikcija niti ne potrjuje niti ne zanika. Poleg kromatoforov uporablja še žleze, ki ga zakamuflirajo – tako za prejemnika postane neviden – in ustvarja svetlobne stožce, ki vsebujejo specifične informacije in potujejo do drugih vampirotevtov. Vampirotevt prejemnik te stožce ustavi s spet drugimi žlezami, jih obdela in primerja z že shranjenimi informacijami. Za razliko od naše umetnosti, ki skuša spomin vtisniti v predmet, je vampirotevtska intersubjektivna in nematerialna. Vampirotevtska zgodovina je torej »proces shranjevanja intersubjektivno skomuniciranih informacij«. Kot pravi Flusser: »kakor naši kiparji klešejo marmor, vampirotevtski klešejo možgane svojih prejemnikov.«

Našo umetnost od vampirotevtske ločuje težnja po informiranju materialnih predmetov. Informirani predmet lahko povsem absorbira naš interes, ob čemer pozabimo na bistveno funkcijo umetnosti, ki je komunikacija ali ustvarjanje nosilcev spomina, iz katerih lahko drugi pridobivajo informacije. Preti nam torej nevarnost, da predmeti namesto komunikacijskih medijev postanejo bariere, namesto da bi svet predstavljali, ga zaslanjajo. In po Flusserju so vsakokratne zaobrnitve funkcije umetnosti od komunikacije k zaslanjanju vodile v spremembe prevladujočega sistema znakov.

Spreminjanje prevladujočih kodov je Flusser obravnaval že v delu  K filozofiji fotografije. Tam analizira, kako so zmožnost posredovanja med nami in svetom izgubile tradicionalne podobe in linearna pisava. Podobe, ki so svet abstrahirale v prizore so zašle v idolatrijo – čaščenje podob, ki sam svet naredi podobast. Tako je bila izumljena pisava, ki pa je abstrakcija druge stopnje – prizore abstrahira iz podob. Če nas dešifriranje podob privede do situacij sveta, nas dešifriranje besedil privede do prizorov podob. A tudi besedila so postala bariere – nastajati so začela hermetična besedila, ki so jih lahko dešifrirali zgolj strokovnjaki ali »elitni specialisti«, kot pravi Flusser. Da bi se ohranila enotnost kulture, je moral nastati nov kod, ki bi bil veljaven za vso družbo. To so tehnične podobe, abstrakcije tretje stopnje, ki abstrahirajo besedila, proizvajajo pa jih aparati.

V Flusserjevi fikciji so tehnične podobe kod vampirotevtske družbe. Mi pa ji postajamo podobni – naši kromatofori so bili v Flusserjevem času televizijski zasloni, danes pa bi bili pametni telefoni. V viziji vampirotevtizirane človeške družbe, v kateri materialne predmete informirajo stroji, informiranih predmetov pa je na pretek, se ljudje udejanjamo v izdelovanju novih nematerialnih informacij. Naša komunikacija ali to, kar lahko imenujemo digitalna kultura, je hitra, preprosta in minljiva.  Flusserjeva vampirotevtska družba ni tehnoutopija, a prav tako bi jo bilo zgrešeno dojemati kot distopijo. Bolj kot to je vampirotevtska bajka model naše absorbiranosti v oblikah digitalne komunikacije, ki pa imajo svoje prednosti in slabosti.

Kot vampirotevti s svojimi membranami sprejemajo ali zavračajo svet, tako moramo mi zdaj razločevati med informacijskimi tokovi, ki nas obdajajo. Digitalna kultura je mrežna komunikacijska struktura, v kateri ni vrednostnega razlikovanja med različnimi informacijskimi tokovi. Od nje so nekateri nekoč pričakovali podlago za horizontalno politično organiziranje, a so takšni upi kmalu zamrli. Kot smo videli, so tudi mrežne komunikacijske strukture v nevarnosti, da podležejo entropiji. Razpršena komunikacija, ki jo omogočajo mreže namreč ne vodi nujno v živahno prevlado dialoga nad diskurzom.



__

foto: Louis Bec, Kamptni vampiropelid

Avtorji del
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj