7. 12. 2022 – 13.30

Saj ni bilo tako hudo

Audio file

 

Znašla si se v sobi z bežnim znancem: urednikom, režiserjem, izkušenim igralcem, profesorjem. Od nekdaj si ga občudovala. Prebrala si vse njegove članke, njegovo delo ti je bilo vedno ljubo, zato sploh nisi razmišljala, ko te je povabil k sebi domov ali v hotelsko sobo. Navsezadnje je ugleden gospod, ki si ga nekako navdušila. Vstopiš v sobo in ga zagledaš. Oblečen je zgolj v kopalni plašč. Ne razumeš – kako si pristala v tej situaciji? Zakaj je ta ugleden človek pred teboj tako rekoč gol? Zakaj sem že privolila, da se sestaneva? Takšna vprašanja ti bežijo po glavi. Presune te še zadnja misel – tega mi ne bo nihče verjel. 

Vse smo se že kdaj srečale z moškim v kopalnem plašču, četudi ne dobesedno. Prispodobo Carolin Emcke uporabi v svojem monologu Ja pomeni ja in …, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšel pri založbi *cf. Monolog, v katerem Emcke popisuje svojo izkušnjo ter izkušnje svojih bližnjih, je nastal kot dramsko delo. Po premieri leta 2018 v berlinskem gledališču Schaubühne je doživel tudi književno, nekoliko prilagojeno verzijo. Na vrhuncu ameriškega gibanja #metoo, ki je sprožila tudi naše in vsa druga gibanja #jaztudi, je tudi Emcke prerezala tišino svojega prostora in spregovorila. Kako v valu pripovedi o patriarhalnem nasilju razume sebe kot lezbijko, ki se ji prigoda s plaščem ne zgodi, ker jo moški kolegi vidijo kot sebi enako. Kako se počuti krivo, ker je vedela, da prijateljico mož pretepa, in ni ukrepala. Kako ji je v Iraku stregel zasužnjen moški, ki je bil verjetno žrtev nenehne zlorabe. Kako je z opisovanjem svoje izkušnje izstopila iz udobja svojega siceršnjega pisanja. Opisuje razmerja moči, v katera smo ujeti vsi. Izkušnja nasilja – spolnega, intimnopartnerskega, družinskega, verbalnega – je univerzalna. V patriarhalni družbi neizbežna. 

Ponuja nam fragmente, koščke nekega življenja. Tako kot vsaka zgodba #jaztudi nam ponuja zgolj izsek neke celote. Nekatere pripovedi imajo rep in glavo, druge ne. Nekatere izpustijo groteskne podrobnosti nasilja, druge se nam zdijo na prvi pogled skoraj nedolžne. Vsaka je dokument resnice, skrite za zaprtimi vrati. Vsaka je pomembna. Ne glede na navidezno neznatnost povedanega. Emcke v monologu zavestno imitira strukturo pričevanja. Med živete izkušnje polaga statistike o femicidih v Nemčiji, kako “neenakost ne bo odpravljena, če je ne bodo kritizirali tudi tisti, ki od nje profitirajo. S preskakovanjem z enega opisa na drugega postopoma zgradi celoto. Kot lahko celoto groze zlorabe in nasilja razumemo le, če zgodbe o pomodreli koži, zlomljenih kosteh in poškodovanem notranjem tkivu povežemo v sistem patriarhalnega izkoriščanja.

V sklopu slovenske kampanje #jaztudi je na naslov Inštituta 8. marec prišlo več kot 300 pričevanj. Pod ključnikom #nisemprijavila, ki se osredotoča na razloge, zaradi katerih žrtve nasilja niso prijavile, in je konceptualno nadaljevanje #jaztudi, je prispelo preko 200 pričevnaj. V obeh kampanjah in inštitutu aktivno sodeluje tudi avtorica tega prispevka. V zadnjih štirih letih je prebrala, analizirala, prepisovala, anonimizirala in objavljala velik delež prispelih zgodb. Po desetih, dvajsetih, tridesetih hitro otopimo. Vsaka nova zgodba postane košček mozaika – ne razumeš jih več kot nekaj, kar se je zgodilo posameznici, zgolj kot statistični podatek. 

Potem pa te zadane. Slišiš, da je tvojo znanko neznanec v klubu zasledoval do stranišča in je ni pustil pri miru. Slišiš, kako se sodelavka ne spomni, kaj se ji je zgodilo med vikendom, ker ji je nekdo nekaj podtaknil v pijačo. Spomni se le obrisov obrazov, ki se ji smejijo, medtem ko je nemočna. Slišiš, da je bila tvoja prijateljica pred letom dni v nasilnem razmerju. Veš, da so pričevanja resnična, vendar se njihove bližine zaveš, šele ko lahko izrečene besede povežeš s sebi ljubim obrazom. Ko zloraba ni več zgolj nekaj zapisanega, temveč nekaj predstavljivega. Ja pomeni ja in … je bilo tovrstno prebujenje. Opomni na bližino in vseprisotnost nasilja. 

Emcke ni bila del koordinirane #jaztudi kampanje v Nemčiji. Zgodbe je verjetno zasledila, vendar je lahko poljubno odmerjala, koliko jih bo še prebrala. Pa vendar se v monologu ne pretvarja, da odpira razpravo, ali pričevanja služijo utišanju moških, ali so resnična, ali jih potrebujemo. Ne predstavlja se kot žrtev, pred nami zgolj razgrne oblike moči, ki uokvirjajo vsakršno nasilje. Moč, ki je zaznamovana spolno, rasno, socialno. Moč, ki je izvor vseh neenakosti. 

Kljub strnjenosti Emcke temo predstavi široko. Ne pozabi na raznolikost položajev. Ne ostane ujeta v okvir svoje identitete, tega presega in ga nadgradi z vsako izkušnjo, ki si je ne lasti. Ko se vsakodnevno ukvarjaš s pričevanji o nasilju, ne razmišljaš, da je strukturno, čeprav se tega zavedaš. Teoretizacija zate ni več pomembna, obstaja zgolj praksa. Knjiga je tako prijeten opomnik, ki lahko že znano povleče iz nezavednega v ospredje.

Začetki #jaztudi, z njimi pa prvotna izvedba monologa, se danes zdijo neskončno daleč. Zakaj je torej pomembno, da smo v prevodu dobili takšno knjigo? Zakaj bi jo prebrali, če nam tematika ni več tuja? Prevod in spremni besedili Nike Kovač ter Darje Zaviršek #jaztudi postavljata v slovenski kontekst. Ponovimo, z obema je avtorica prispevka že sodelovala. 

Slovenska akcija #jaztudi je vodila do spremembe kazenskega zakonika – kot definicija posilstva je namesto modela prisile obveljal model ja pomeni ja. Danes v Sloveniji za posilstvo velja vsako spolno dejanje, pri katerem predhodno ni bilo podano soglasje. Brez širokega sodelovanja ljudi, ki so za predlog spremembe oddali svoje overjene podpise, političnih strank z vseh polov, ki so glasovale v prid zakonu, in močnega konsenza nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, predvsem pa brez #jaztudi, ki je zlorabe naredila vidne, sprememba ne bi bila mogoča. Kovač postavi trenutni boj za boljše ureditve na področju spolnih zlorab. Kaj smo dosegli in česa še nismo – pove, kaj nas še čaka. Število feminicidov tudi v Sloveniji vsako leto narašča. Nasilje se ne prijavlja, ne prihaja do obravnav. Sistemske prepreke se pojavljajo na policijskih postajah, v centrih za socialno delo – žrtve napadov se še vedno počutijo krive. Njihove zgodbe ne doživijo epiloga. 

Knjige, kot je Ja pomeni ja in …, stanje lahko popisujejo in približajo svoji publiki, ne bodo pa dosegle širših sprememb. Večinoma jih berejo že ozaveščeni. Materi s tremi otroci, ki jo vsak dan pretepa mož, teh sto strani ne pomeni nič. Veliko pa bi ji pomenilo, če bi se na koga lahko obrnila, odšla v varno hišo in ob zaključenem sodnem postopku začutila olajšanje. 

Študija Darje Zaviršek opozarja prav na neaktivno preseganje sistemskih preprek v našem preteklem, širšem prostoru. Socialistična ženska je pridobila volilno pravico, dostop do kontracecpije in pravico do splava, intimnopartnersko nasilje ali nadlegovanje s strani moških na poziciji moči pa je ostalo nenaslovljeno. Ženske smo bile in bomo napadane. Spremni besedili Emcke dopolnjujeta in knjigo naredita za dokument našega tukaj in zdaj. Morda nas knjiga ne bo prepričala v nekaj novega. Morda neprepričanemu bralcu ne bo dokazala, da pričevanja o nasilju ne služijo zgolj kulturi črtanja in utišanju belih moških. Morda se nam ne zdi potrebna. Potem pa se spomnimo na glasove vseh zatiranih, preslišanih, utišanih. Ja pomeni ja in … je klic k solidarnosti, k razumevanju in ukrepanju. Samo skupaj lahko dosežemo spremembe.

Foto: arhiv avtorice

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj