Vez sveta, ki iz enega naredi dva

Drage poslušalke, dragi poslušalci, pozdravljeni v Humanistiki. Danes se bomo spraševali, kaj je to – ljubezen.

Koncept, ki ga tako radi tematiziramo v vsakdanjih pogovorih in prazničnih oglaševalskih kampanjah, a o katerem tako težko izrečemo nekaj smiselnih in neprotislovnih stavkov, bomo danes postavili pod analitični drobnogled. To se bo sprva zdelo kot sizifovski projekt, saj je naše zdravorazumsko pojmovanje ljubezni pogojeno z dolgo tradicijo romanticizma, po kateri je ljubezen nekaj tako neposrednega in čustvenega, da je o njej nemogoče izreči karkoli razumsko smiselnega. Romantična ljubezen je tvarina za poete. Prevzame nas, obsede in začara, naša siva življenja obarva s tisočero odtenkov vseh barv tega sveta, povzroči nam metuljčke v trebuhu in nas prerodi.  

Vendar smo tudi dediči materialistične tradicije, v kontekstu katere je ljubezen pojmovana kot nekakšna podzvrst empatije, torej tistega fenomena, ki nam prek zrcalnih nevronov in drugih fizioloških reakcij omogoča neposredno začutiti drugega, vključno z vsemi njegovimi stiskami, travmami in trpljenji. Tudi takšna ljubezen je neposredna – zgodi se brez našega izrecnega vmešavanja, po pravilih nekakšne skrivne privlačnosti, ki je ne moremo ubesediti, saj je zapisana v našem telesnem substratu in nujna za ohranitev vrste.

Po obeh omenjenih formulacijah je ljubezen razumljena kot pasivno čustvo, ki se navezuje predvsem na odnos do druge osebe. Ko pa ljubezen do drugega postane samouničevalna, radi pravimo, da »ne moreš ljubiti drugega, če najprej ne ljubiš sebe«. Pa lahko na ljubezen pogledamo še kako drugače? Morda malce bolj metafizično in velikopotezno? Lahko pobegnemo iz začaranega kroga romantične prepletenosti, materialistične neposrednosti in protestantske samonanašalnosti?

Mislec, ki nam lahko pomaga pri preseganju omejujočih sodobnih pojmovanj ljubezni, je Marsilio Ficino, renesančni filozof, čigar delo O ljubezni je v slovenskem prevodu Mojce Mihelič pred nedavnim izšlo pri Slovenski matici. Ficina lahko opišemo kot zloglasno eklektičnega misleca, ki je v svoji filozofiji združeval različne platonistične, krščanske in poganske prvine. Bil je eden izmed utemeljiteljev tako imenovane perenialne filozofije oziroma filozofskega tradicionalizma. A čeprav si je v svojih filozofskih delih prizadeval pokazati na globljo skladnost antičnega platonizma in krščanstva, poganskih prvin ni poskušal stisniti v Prokrustovo posteljo krščanskih dogem, ampak jim je dopustil avtonomnost. Pogosto jih je tudi združeval z idejami hipokratske medicine, nad katerimi se je navdušil zaradi svojega očeta Diotifecija Ficina, ki je bil osebni zdravnik Cosima Medičejskega. Ficino je filozofsko zanimiv predvsem zato, ker je na podlagi izjemno raznolikih virov – bil je eden najbolj plodovitih prevajalcev svojega časa – snoval popolnoma samosvoje metafizične spekulacije, ki so pogosto vključevale slikovite astrološke razlage.

Delo O ljubezni je v latinskem izvirniku z naslovom De Amore izšlo leta 1469 in je bilo sprva zamišljeno kot komentirani prevod Platonovega dialoga Simpozij. Pozneje pa se je razvilo v samostojno delo. Koncept ljubezni, ki ga razvija Ficino, lahko razumemo kot temelj njegove filozofske drže, pa tudi kot temelj hierarhije medsebojnih odnosov v kontekstu Platonske akademije, ki jo je v Firencah ustanovil ob pomoči svojega patrona Lorenza Medičejskega. Čeprav se je veliko akademskih razprav odvijalo v Villi Carregi, ki jo je Ficinu leta 1452 podaril Lorenzo, je bila akademija bolj kot specifičen prostor zamišljena kot določena življenjska drža. Namenjena je bila širjenju filozofske drže iz slonokoščenega stolpa filozofije v bolj vsakdanje kontekste. K uresničevanju tega antičnega ideala je pripomogla Gutenbergova iznajdba tiska, ki jo je Ficino s pridom izkoriščal. Tiskal ni samo v latinščini, ampak tudi v ljudski toskanščini.

Ficino je znan tudi po tem, da je skoval danes že dodobra uveljavljen pojem platonska ljubezen. Njegov koncept ljubezni bi lahko preprosto prevedli s tem izrazom, a bi s tem izgubili njegovo bogato pomensko teksturo. Izraz platonska ljubezen se nanaša predvsem na medčloveško ljubezen, in sicer takšno, ki je duševna in telesna ter temelji v človeškem stremljenju po lepoti. V Ficinovih delih pa poleg tega lahko razločimo še vsaj tri druga pojmovanja ljubezni: ljubezen kot didaktično sredstvo povezovanja ljudi različnih starosti in poklicev v kontekstu družbenega življenja, ljubezen kot metafizični in naturalistični pojem ter ljubezen kot proto-humanistični pojem ljubezni do modrosti. Vsa ta pojmovanja pa povezuje krovni pojem ljubezni kot »veziva sveta«. Ficinov pogled na ljubezen, ki so ga pozneje v svojih delih poustvarili in prenovili številni drugi renesančni misleci, je – citiramo iz spremne besede, ki jo je za slovensko izdajo napisal Igor Škamperle – »estetsko metafizični pogled na ljubezen, ki ni dojeta le kot človeku lastno čustveno in čutno stremljenje, ampak je ljubezen temeljna vez, s katero se človek ob hrepenenju po lepoti, ki je neke vrste cvet ali sijaj absolutnega dobrega v snovnem, manifestnem svetu, dviguje nad svojo telesno naravo in se poveže z božanskim«. Konec citata.

Ficino je v zgodnjo sodobnost povrnil antično pojmovanje ljubezni, po katerem je ljubezen veliko več kot zgolj ljubezen do drugega človeka. Ljubezen med ljudmi je strukturno homologna ljubezni med planeti in prvinami, kar je trdil že eden izmed prvih grških filozofov Empedokles. Ficino pa tej strukturni homologiji v povsem humanističnem duhu doda še tretji element: notranjo skladnost individualne duše. Pri tem se nanaša na različna pojmovanja dajmonov, netelesnih bitij, ki pri Platonu predstavljajo metafizično vez med svetom idej in materialnim svetom, pri neoplatonikih pa so razumljeni v bolj psihološkem smislu kot psihične moči, ki delujejo kot podzavestni in zunajzavestni komplement energeie oziroma »gravitacijskega centra naše zavesti«. Ficino pa dajmone opredeli predvsem s sklicevanjem na človeško zmožnost domišljije oziroma fantasie. Zadnjo pa opredeli kot podobo oziroma simulacrum, ki ima zgolj videz, ne pa bistva tistega, kar reproducira. Eden izmed Ficinovih vseživljenjskih projektov je bil oblikovati obsežno medicinsko-etično teorijo, ki bi ljudem, predvsem pa »izdelovalcem podob«, kot so filozofi in umetniki, pomagala pri premagovanju melanholije in drugih zasužnjujočih čustvenih stanj.

Kljub vsem čudovitostim Ficinove interpretacije je morebitnemu bralcu vredno izpostaviti, da je Platonov izvirnik veliko bolj zabaven za branje. Vsebuje veliko argumentativnih nesoglasij in šaljivih pripovednih zasukov, ki se v Ficinovi interpretaciji povsem izgubijo. Kot zaprisežen perenialist si Ficino tako kot drugje tudi v svojem delu O ljubezni prizadeva pokazati na globljo skladnost vsega, kar je bilo izrečeno v Simpoziju. Zato njegov diskurz, čeprav je v strukturnem smislu popolna kopija Simpozija, izpade kot s poetičnim zanosom navdan povzetek glavnih Platonovih idej o ljubezni z dodatkom neoplatonistične metafizike. 

Kljub temu se Ficino dotakne nekaterih univerzalnih tematik, ki celo sodobnemu bralcu lahko pomagajo pri osmišljanju ljubezenskih zapletov. O enostranski in neuslišani ljubezni denimo zapiše, citiramo: »Platon pravi, da je ljubezen grenka, in ne brez razloga, kajti vsak, ki ljubi, zaradi ljubezni umre; Orfej jo je imenoval grenkosladko jabolko, ker je ljubezen prostovoljna smrt. Kot smrt je grenka in kot prostovoljna sladka. Vsak, ki ljubi, od ljubezni umre, saj pozabi nase, ker se njegova misel obrača k ljubljeni osebi. Ker torej ne razmišlja o sebi, gotovo ne razmišlja v sebi, in če naj bi bilo glavno opravilo duše misliti, tedaj taka duša ne deluje v sebi. Kdor ne deluje v sebi, ni v sebi, ker si je to dvoje, namreč biti in delovati, med seboj enakovredno«. Konec citata.

De Amore nam lahko s takšnimi in podobnimi slikovitimi opisi ljubezen približa kot presežno silo, ki ne obstaja samo med ljudmi, ampak preveva celotno vesoljstvo in kot svoj komplement nujno vključuje kaos oziroma prepir. Takšno pojmovanje nam lahko pomaga uravnovesiti in preseči trdovratno romantično pojmovanje ljubezni, za katero se včasih zdi, da ljubezen prej kot »presežno silo« in »vez sveta« razume kot vajo v samopoškodbi. Ficino nas svari pred idealizacijo neuslišane ljubezni. Svoje svarilo pa podkrepi s številnimi fiziološkimi in astrološkimi razlagami, s katerimi nas poskuša prepričati, da moramo zasledovati tisto, kar nam je podobno, in ne tisto, kar je od nas različno. Obojestranska ljubezen se v nasprotju od enostranske ljubezni ne konča v smrti, ampak v dvakratni oživitvi. Ali če isto povemo z enim izmed tisočerih vzklikov, ki jih najdemo v De Amoru: »O srečna smrt, ki ji sledita dve življenji! O čudovita kupčija, s katero se človek preda drugemu in dobi drugega, ne da bi se odpovedal sebi! O neprecenljivi dobiček, ko dva postaneta eno, tako da se vsak od njiju spremeni iz enega v dva!«