10. 8. 2023 – 13.15

Vzpon trgovcev

Audio file

Srednjeveško Evropo od 11. stoletja dalje se pogosto razume kot svet na robu velikih sprememb. Naraščanje prebivalstva, povečanje obdelovalnih površin, rast mest in razvoj mednarodne trgovine so spremenili podobo novega sveta, v katerem so gonilo sprememb in razvoja pričele narekovati tradicionalno sumljive družbene skupine, kot so trgovci in bankirji. Ti so tudi predmet nedavno prevedenega dela francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa z naslovom Trgovci in bankirji v srednjem veku, ki je letos v prevodu Nine Kanc izšlo pri založbi Studia humanitatis

Francoski medievalist Jacques Le Goff slovenskemu občinstvu ni neznanka. Delo o trgovcih in bankirjih, sicer njegova prva monografija, je že avtorjevo sedmo v slovenščino prevedeno delo. Podobno kot drugod Le Goff tudi v pričujoči študiji ubira značilen pristop šole Analles, ki so jo v Franciji vpeljali zgodovinarji, kot so Marc Bloch, Lucien Febvre in Fernand Braudel. Značilnost tega pristopa je poudarek na dolgoročnih in makrozgodovinskih pojavih, kot so materialna kultura, gospodarski in geografski vzorci razvoja ter mentalitete nekega obdobja. S to metodo so zgodovinarji te šole želeli doseči dvoje; po eni strani preseči tradicionalno ukvarjanje z velikimi posamezniki in vplivnimi dogodki, po drugi strani pa zgodovinopisje odpreti za družboslovne pristope z raznovrstnih področij, kot so ekonomija, sociologija, antropologija in etnologija. 

Delo Trgovci in bankirji v srednjem veku sledi temu programu in se posveča gospodarskemu razmahu in mentalitetam poslovnežev od približno enajstega do petnajstega stoletja. Glede na značaj dela – gre namreč za sintetično zgodovino – so ambicije te kratke, zgolj kakšnih 120 strani dolge knjižice, velike. Študija se v štirih poglavjih nameni orisati praktično vse vidike življenja in mišljenja srednjeveškega trgovca in bankirja, kar obsega vse od poklicnega delovanja in njegove socialne vloge do trgovčevih verskih stališč in njegove kulturne vloge. 

Osrednja teza, s katero nam Le Goff postreže v prvem poglavju, se glasi, da je srednjeveški trgovec po duhu, načinu življenja in mestu v družbi že kapitalist. To tezo Le Goff utemeljuje tako s sklicevanjem na inovacije in objektivni zgodovinski razvoj kot tudi s spremembami mentalitet, ki jih prinese trgovska kultura. 

Podobno kot Braudel, Le Goff vznik kapitalizma razume kot posledico razvoja mest in trgovske revolucije. To je moč opaziti že med enajstim in trinajstim stoletjem z nastankom trgovskih sejmov v Šampanji, kjer so se zbirali evropski potujoči trgovci. Po Le Goffovem mnenju sta dve stoletji razvoja trgovine privedli do kompleksnejše organizacije, ki je v naslednjih stoletjih rodila nov tip poslovneža: sedentarnega trgovca. Sprva je to trgovec, ki deluje zgolj kot posojilodajalec za nek trgovski podvig, kasneje pa sedentarni trgovci postanejo voditelji centraliziranih trgovskih hiš z mnoštvom podružnic in izvajajo tako bančne kot trgovske operacije. Čeprav Le Goff takšne trgovce pogosto opisuje kot buržoazijo, je iz knjige razvidno, da so bili pravzaprav patriciji oziroma bogate plemiške družine, katerih ekonomski status je bil neločljivo prepleten s politično oblastjo. 

Razvoj trgovine in bogatih monopolnih družb s seboj prinese tehnične inovacije na področju bančništva in trgovanja. Nemara najpomembnejši izum je bila menica. To je pravzaprav vrednostni papir, ki so ga v srednjem veku uporabljali kot plačilno sredstvo in sredstvo za prenos denarja med različnimi kraji. Menice so bile zlasti pomembne za mednarodno trgovino, kjer bi bil prenos kovancev logistično prezahteven. 

A menica ni bila zgolj plačilno sredstvo, temveč tudi vir kredita in deloma celo sredstvo za finančno špekulacijo. Menica je namreč načeloma vključevala štiri stranke. Dajatelj je v nekem kraju izplačal denar prejemniku, načeloma banki ali podjetju, in v zameno prejel obljubo, da bo prejemnik na drugem kraju in v drugi valuti preko svojih zastopnikov ta denar izplačal imenovanemu upravičencu po dogovorjenem menjalnem tečaju. Denarni transfer je bil torej tesno povezan s posojanjem denarja prejemniku, zato je menica predstavljala prototip kredita. Hkrati pa je lahko trgovec nihanje vrednosti valut izkoristil za to, čemur bi danes rekli finančna špekulacija. 

Razvoj trga v visokem srednjem veku je torej prinesel pomembne inovacije. Le Goff pa od tod nadaljuje, da so te inovacije neločljivo prepletene z novim tipom trgovske in bančniške mentalitete, za katero je značilna pozitivna nastrojenost do denarja in bogastva. 

Po eni strani je trgovec kopičil bogastvo predvsem iz družbenih razlogov, saj je v tem videl možnost za pridobitev družbene moči in plezanja po družbeni lestvici. Trgovčevo pehanje za bogastvom in plemiškimi nazivi pa je potrebovalo svojo etiko in metode, ki so temeljile na uporabni vednosti, kot je poznavanje zemljepisa in uporaba abakusa za računanje. Po drugi strani je trgovec ostal človek srednjega veka ter je dobičke svojih poslov namenjal cerkvi in revnim, ob koncu življenja pa je včasih iz strahu pred peklom opustil trgovino in razdal bogastvo ter vstopil v meniške redove. Po mnenju Le Goffa je tako trgovec razjedal tradicionalne asketske vrline, a hkrati utelešal protislovje med starimi cerkvenimi vrednotami in novo trgovsko realnostjo. 

Iz Le Goffovih lastnih opisov srednjeveškega gospodarstva in trgovskih mentalitet je navsezadnje težko izpeljati tezo o kapitalističnem delovanju srednjeveških trgovcev. Ker Le Goff nikjer ne razloži svojega koncepta kapitalizma, se zdi, da zapade v enačenje kapitalizma z inovacijami in rastjo mest, kot kapitalista pa obravnava vsakogar, ki kopiči bogastvo. Pri tem Le Goff izpušča analizo lastninskih odnosov in značaja srednjeveških trgovinskih dobičkov. 

Čeprav drži, da so se trgovski, plemiški in kraljévi prihodki v obdobjih srednjeveška razcveta povečevali, pa denarja – kot opaža avtor študije – niso vlagali v produkcijska sredstva, ampak v vojaško opremo in luksuzno potrošnjo. Posledično še ne moremo govoriti o začetkih prostega trga, utemeljenega na cenovni konkurenci ‒ trgovska dejavnost je ostajala trdno v okviru fevdalnega gospostva. V tem okviru trgovčeva dejavnost ne proizvaja presežne vrednosti, njegov profit pa izhaja iz razlike med nabavno in prodajno ceno nekega blaga. Načelo takratne trgovine se je – preprosto rečeno ‒ glasilo: kupi poceni in prodaj drago. Vznika trgovske etike, racionalnosti in instrumentov, kot je menica, torej ne moremo zgolj zato, ker so novosti, označiti za zametke kapitalizma. 

Če sklenemo, Le Goffova najzgodnejša monografija zaradi svoje splošnosti in pogosto pomanjkljive argumentacije, ki bi podkrepila močnejše teze o začetkih kapitalističnega duha in trgovine, pogosto deluje nejasno in neprepričljivo. Čeprav je knjiga kot delo, ki obravnava srednjeveško gospodarstvo, v slovenskem prostoru vsekakor dobrodošla, pa se vendarle zdi, da odločitve za prevod tudi tokrat ni vodil predmet obravnave, ampak piščevo lastno ime. 

Naslovnica: Jan van Horst: Market Scene, Wikimedia Commons.

Aktualno-politične oznake
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj