Čisto tiho lomljenje kosti

FOTO: lastni vir

Prvenec Pina Pograjca Trgetanje, ki je izšel pri založbi Črna skrinjica, na sicer incestoidno majhni ljubljanski literarni sceni odzvanja že od izida, ko je v tednu dni pošla naklada prvega natisa. Izvodov je bilo sicer malo, pa to vseeno ni majhen dosežek. V zadnjih dneh odmeva še toliko bolj, saj je bila zbirka na knjižnem sejmu nagrajena kot najboljši literarni prvenec leta. Kaj deluje, kako deluje in zakaj smo ob tej poeziji pretrgetani, bomo razmišljali v današnjem Kosilu nekega molja.

V zavihku na zadnji platnici Pograjčeve knjige bralko pričaka črno pismo. O, kaj pa je to? Na žalost nič kaj več kot zahvalno pismo. Povsem na mestu in lepo spisano, ampak človek zaradi neobičajne forme pričakuje neobičajno vsebino, pa je potem ne dobi. Zagotovo pa je to učinkovita metoda za usmerjanje pozornosti na del knjige, ki ga večinoma verjetno preskočimo, če avtorja ne poznamo osebno ali se celo ne iščemo med zahvalami.

V pismu dobimo vpogled tudi v avtorjevo interpretacijo lastne poezije. Čeprav v kritikah avtorjem ponavadi ne verjamemo preveč, si lahko sploh zaradi avtobiografskih not te zbirke privoščimo tolikšno digresijo od pravila, da omenimo avtorjev samoopis. Svojo poezijo postavi nasproti tisti, »ki si v ponos jemlje nedostopnost«, in pravi, da sam piše direktno, brez zadreg in skoraj vulgarno. 

In res se njegova poezija upira vzvišenemu pesniškemu jeziku, preči v pogovornost, dialoge in samogovore, občasno naracijo. S pesniškimi sredstvi se ne ukvarja preveč, pesmi so bolj »izbruhki«, kot celo poimenuje enega od ciklov. Nekam ob konec umesti pobegli sonet, ob katerega se v neki drugi pesmi tudi obregne, kako slabo bi ga bilo vključiti v zbirko, sicer pa je verz prost in jezik neoviran. Tako, malo za okus, da vemo, kaj pričakovati. Pa na zdravje!

Pograjčeva poezija se namreč pije na dušek. Žgoč občutek v grlu po požirku preraste v znano, a samorodno katarzično estetiko prerezanih žil. Ne prežvekuješ je v nedogled. Razen če si mazohist in bi se raje obesil dvakrat ali trikrat. Ampak saj veste, kaj upravičeno velja za ljudi, katerih najljubši roman je Varuh v rži – to ni dober pick up line in dokaz kultiviranosti, temveč prej pokazatelj, da je čas za samorefleksijo.

Kot temeljita samorefleksija deluje tudi Pograjčev prvenec – upesnjen pogovor s psihologom. V kontekstu domače mladostne pesniške scene je impresivno, da se odreka poveličevanju duševnih bolezni in jih namesto tega obravnava neposredno, čeravno s svojevrstno fascinacijo nad groteskno morbidnostjo podob samodestruktivnega dna, ki ga lahko dosežemo ljudje. 

Zbirko eksamo tudi zaradi zasnove, ki to omogoča; njena struktura je ena od bolje zamišljenih in organiziranih, saj je zbirka nedvomno več kot le vsota pesmi v njej. Izbira polakiranega črnega kroga na mat črnem ozadju naslovnice je tako ustrezna – zbirka je zaključena celota, ki se sicer konča blizu izhodišča, a kar precej prepotuje, da se vrne na začetek. Poglavja so tematsko koherentna, vsako pod črnim krogom na belem listu otvorijo citati – tisti od literarnih klasikov se svobodno in enakovredno mešajo s citati avtorjevih znancev, kot je »sori za pizdenje, mogla sm vn dat«. 

Pesmi in cikli si v poglavjih sledijo kronološko, da lahko bralka jasno sledi naraščanju stiske ob materinem boju z rakom in družinskih trenjih, spozna točko preloma, ko se pripovedovalec odloči, da mora v psihiatrično kliniko, ter tam prisluhne krutim, surovim in na trenutke paranoičnim pogovorom in samogovorom.

bil je čas kosila,
vsi so bili v jedilnici,
na hodniku je bil zgolj pleskar,
ki je popravljal barvo stene,
na katero je nekdo dan prej
verjetno sral

z razparano roko
in krvavimi usti
sem ga zmotil

pomagaj mi

opotekel se je
       uf
to ti pa est ne morm
 
Razmesarjeno počutje se meša s prisrčnimi vsakdanjostmi, prizori navezovanja čustvenih stikov v okolju, kjer norme in gravitacija ne veljajo povsem. Ta kontrastnost in nenavadnost botrujeta končnemu rezultatu: da je poglavje, ki pripoveduje izza sten psihiatrične klinike v Polju, najbolj udaren del zbirke.

Na balkonu odprtega oddelka
se pije pomarančni sok,
ker menda pomaga,
da tablete proti odvisnosti
močneje primejo

Nelinearnost zdravljenja in obetajoč se napredek naposled povzamejo vrstice / tri leta stabilnosti / so moj največji dosežek / brisanje prastrahu / je še v poteku. Pripovedovalčeve stiske postanejo po tem predvidljivejše, tematika pa večinsko ljubezenska. A čustvena razgaljenost ostane. Spopadanje z družbeno stigmatizacijo duševnih bolezni se toliko umakne, da prostor dobi ukvarjanje z družbeno stigmatizacijo gejevske ljubezni in spolnosti. Tematik, ki so že s svojim obstojem po krivem politično nabite in občasno označene za aktivistične, se pesnik loteva z dobro mero samoironije, kar takšne pesmi uspešno prizemlji iz družbenega simbola v poezijo, ki se aktivistična ne trudi biti, ampak je.

Romantična ljubezen je v zbirki večinoma enostranska in obstaja v svoji odsotnosti. Kar je veliko bolj krvavo prisotno, sta hrepenenje in na trenutke cinična obupanost, zaradi katere se pripovedovalec zadovolji s fukom namesto s čim globljim. poročil bi se z njegovimi prsti, / močnimi, razbeljenimi / jutri ga bom blokiral.

Namesto moraliziranja smo v pesmih priča jezi do nagravžnega sveta, ki se ji občasno pridruži tudi iskrena samokritika. Stigem se Trgetanje dotika vsepovprek in vsake po malem – bodyshaming, homofobija, omejevanje pravice do splava, predsodki do Bošnjakov in Romov, islamofobija. Toda bolj ko je protagonistu izkušnja stigme osebno tuja, manj so pesmi prepričljive in bolj splošni so progresivni komentarji, s katerimi se bralka seveda strinja, a kaj več od njih ne dobi. Vseeno pa se vzpostavljanje splošne kritike zjebanosti vsega lepo sklada s širšim občutjem, ubesedenim v zbirki, čeravno bi zato lahko trdili, da se druga polovica zbirke nekoliko preveč oklepa pesimizma, svetle točke vsakdanjosti pa niso več prisotne, da bi ga uravnotežile. Mogoče nam je ob tem malo žal, saj je že tako prevelik del ljubljanske scene podlegel žalostnim strastem.

Bralka si predvsem želi, da bi pripovedovalčevo osebno izkušnjo Ljubljane lahko pokazala Zoranu Jankoviću in opazovala njegov odziv: na stranišču pod tromostovjem slišim fafanje / v ozadju pa harmoniko.

S tem občutjem se lahko za danes obrišemo okoli ust in zaključimo. Knjigo zapremo nekoliko čustveno prebutani, v upanju, da je puščanje krvi spet legitimna medicinska praksa.