To vzdihovanje je resničnejše kakor človeška modrost

Audio file

Miklavž Komelj je leta 2022 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb z naslovom Prva kresnica. To sicer ni bil njegov prvi poskus v prozi, že prej je poskusil s kratkimi zgodbami, leta 2021 je izdal tudi roman z naslovom Skrij me, sneg. Kljub temu je zanimivo brati delo nekoga, ki v prvi vrsti ni pisatelj, ampak pesnik. 

Zgodbe večinoma slikajo različne podobe situacij, okolji in ljudi. So stvarne, hkrati pa vsaka zgodba oziroma podoba ustvarja svoj svet, ki ga prej nismo poznali. Pred nami je naslikan tako raznoliko, da nam je blizu, čeprav ga vidimo prvič. Sprehodimo se tudi čez paleto tematik in čustev. V zgodbah Žive oči, Obroči in Sprehod tako prevladuje razpoloženjskost, medtem ko je v Svetnikovih solzah in Heroju zajeta zgodovinska tematika. Religije se Komelj najbolj očitno dotakne v zadnji zgodbi z naslovom Boginja. Zdi se, da avtorja pri vseh naštetih tematikah najbolj privlači ravno mističnost. Bolj kot na oprijemljivo fabulo se ozira na nauk oziroma miselnost vsake zgodbe.

Zgodbe si ne sledijo v smiselnem vrstnem redu. Sicer je prisoten občutek, da vse spadajo v isto knjigo, vendar ni moč najti neke rdeče niti. Niso ne kronološko ne tematsko razvrščene in se niti ne povezujejo med seboj. Vsaka zgodba bi bila tudi sama po sebi, torej izven knjige, čisto samozadostna. Kar je seveda dobro za same zgodbe, saj sporoča, da so celostne. Ob tem pa se bralcu porodi vprašanje, kje leži smiselnost oziroma namen zbirke Prva kresnica.

Slogovno je veliko povedi predolgih. V eni povedi je namreč toliko različnih bistev, da se bralec v njej izgubi in ne ve več, kaj je želel avtor povedati. V besedilu se kar tare vrinjenih stavkov, ki nam, namesto da bi podrobneje razlagali zgodbo, le odvzemajo koncentracijo. 

Avtor v vsaki zgodbi od začetka do konca uspešno drži rdečo nit posamezne fabule, vendar imajo zgodbe nekatere elemente, ki odstopajo od glavnega toka. To so degresije, kot sta ponavljanje in poudarjanje določenih besed in stavkov. V teh »refrenih« Komelj izraža predvsem mistično kvaliteto. Tako ustvari žive oči na mrtvem človeku in naslika solze na obrazu strahospoštovanega kardinala. Kljub temu da uspešno ustvari mističen, čustven premik v bralcu, ponavljanje kmalu vseeno postane prekomerno in moteče. In vsi ti »čudoviti« stavki enostavno izgubijo svoj čar. Po drugi strani pa je ponavljanje v zgodbi Sprehod povsem na mestu. Tu nas ne zmoti niti ena ponovitev besede, ki samo še bolj obarva čustvovanje v zgodbi. 

Avtor uspešno stopnjuje napetost in nas pri vsaki zgodbi pripelje do nekega vrha dramatskega trikotnika. To doseže s tem, da like dobesedno secira pred našimi očmi. Vsakega lika se loti, kot da mu je blizu. Komelja v resnici zanimajo motivi znotraj njih, kot so na primer oči, solze, kresnice in smrt. Čeprav točka interesa ni v likih samih, se avtor uspešno emotivno naveže na njih in bralec mu verjame, da gre za karakterje, ki so mu v resnici blizu. Tudi loti se jih zelo podrobno. Enako namreč razčleni tako starejši par kot Galilea Galileia. Vanje vstopi kot poznavalec, opiše njihovo čutenje, kot bi govoril o sebi, hkrati pa do vseh pokaže sočutje in razumevanje. Naslika nam njihove glave, vse njihove misli, kar sproža veliko bolj osebno in čustveno reakcijo na zaplete in izpovedi. 

Konci so veliko bolj dodelani kot začetki zgodb, saj se smiselno in uravnoteženo zaključijo. Začetek nas pri nekaterih zgodbah prav »nasilno« vrže v dogajanje, nasprotno nas konec mehko popelje iz zgodbe. Bralec ima občutek, kot da bi avtor rad čim prej prišel do bistva, zato da bomo takoj izvedeli, kaj se dogaja. Hkrati je prisotna zmedenost glede časovne umestitve zgodb. Ta se zelo očitno opazi pri Boginji, kjer je sicer govora o rimskem cesarstvu, vendar nikakor s stališča tistega časa. Komelj pravzaprav govori o zgodovinskih likih izven svojega časa. Predstavi le paradoks, ki ga zanima, in popolnoma ignorira vsakršno ozadje. S tem predstavlja zgodovino površinsko, le kot nekakšno kuliso. V resnici je ta velik kontekst vsakega posameznega karakterja. Zgodba Heroj je enostavno postavljena v sedanji čas in ni nobene zmede, kar zadeva stvarne časovne okvire. Vendar našo pozornost žal preseka intervencija drugih časovnih sedanjosti kar sredi same zgodbe. 

Ko bralec prebira Prvo kresnico, neizbežno opazi pisateljev izredno pesniški jezik. Delo je namreč polno literarnih sredstev, kot so primere, okrasni pridevki in metafore. Ker jih je toliko, občutimo jezik kot pretiran. Toda avtor to reši s kompleksnim prepletanjem realnega in sanjskega. Svoje razumevanje vsakdanjega sveta, v smislu osebnega čustvovanja in razmišljanja o vsakdanjem svetu, skuša razložiti s pomočjo fikcije. V zgodbe se tako avtorsko vključuje preko fikcije in ima vlogo osebnega pripovedovalca skozi celotno delo. Tako oči postanejo oseba in mrtvi ne umrejo, ampak ostanejo živi. Komelj svoje fiktivne misli prenese v akcijo.

V Prvi kresnici zasledimo tudi uporabo različnih jezikov v skladu s časom, na primer staro grščino v Boginji. Vendar bralcu ni jasen smisel teh neprevedenih citatov, razen da nekako obarva tisti čas, ki ga že tako obarva sproti, ko navaja zgodovinska dejstva. Zato to čutimo kot nepotrebno. Po drugi strani je pri poševno pisanih besedah takoj razvidno, da gre za prenesen pomen, kar ima svoj namen in smisel. Na primer, ko v Svetnikovih solzah zapiše, da je kardinal Galilea videl. Poševno pisan »videl« v tej situaciji postane nekaj globljega kot zgolj videnje, vid pravzaprav postane občutek. 

Naslovna zgodba je ustrezno izbrana, saj je tudi poglavitni motiv zgodbe Sprehod, ki je tudi najbolj pripovedna. Vendar naslovi žal še bolj razdvajajo zgodbe med sabo, saj jim v smislu zbirke ne dajejo nobenega pomena ali smisla;  naslovi niso vezno sredstvo. Zopet izpade, kot da je Komelj izbral »eno lepo besedno zvezo« in jo postavil za naslov.

Miklavž Komelj v eni od zgodb pravi, da je vzdihovanje resničnejše kot človeška modrost. Tokrat je bila modrost velika, vendar je nad njo na žalost premagalo vzdihovanje nad pomanjkljivostmi.

*

Oddajo je pripravila vajenka Tia.

*

Slika: osebni arhiv

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.