3. 7. 2023 - 20.00

Čaka nas vrt

Audio file

Koliko ene zelene je na svetu. Oziroma koliko nepreštevnih zelenih. Vsaj na teli mali zaplatici, ki si jo lastninimo. Kolikšne mase klorofila. Ljubim te, zeleno, ljubim. V milijavžnt odtenkih. Toliko jih zgoščeno gledaš v Monetjevih mostovih čez lilije. Človek ne more verjeti, da obstaja toliko zelenja. Hosta tu, hosta tam.

*

Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.«

*

Prebrati želimo najbrž najbujnejše vrtičkovanje v literaturi, kolikor vemo. Iz Greha abbeja Moureta iz Zolajevega epohalnega cikla Rougon-Macquartovi.

*

V parku sta dolgo samo strmela, tako ju je prevzel. Stari park je bil njun spremljevalec. Prostran vrt, kjer je že sto let raslo vse tjavdan, košček raja, kjer je veter sejal najredkejše cvetlice. Srečni Paradou, ki je mirno dremal v soncu, ni pustil, da bi se rastline izrodile. Tod je bila enakomerna toplota; vsaka rastlina je zemljo dobro pognojila, da je lahko rasla v miru, z lastno močjo. Rastje je bilo obilno, bohotno, zanemarjeno, polno košatih divjakov, z nenavadnim cvetjem, kakršnega nista še videli vrtnarska lopata in škropilnica. V tem zakotju, ki so ga varovali naravni zakloni, je bila narava prepuščena sama sebi, je živela po mili volji. Vsako pomlad bolj samosvoja, vražje razposajena si je vse letne čase norčavo poklanjala čudne šopke, ki jih ni smela utrgati nobena roka. In zdelo se je, da se je raztogotila in da hoče preobrniti, kar je ustvaril človeški napor; puntarsko je poganjala cvetje sredi alej, ko plima je napadala po tleh nasuto kamenje in ga preprezala z mahom, se obešala na marmorne kipe in jih podirala z gibkimi vrvmi rastlin vzpenjalk; rušila je dna bazenov, stopnišča, terase – vanje so se zajedle korenine grmičevja; osvojila je tudi najmanjše urejene kotičke, jih oblikovala po svoje, vsejala na njih kakšno zrno, ki ga je pobrala na cesti, in iz njega je zrasla ponižna rastlina, potem pa se je razbohotila kot zastava upora.

*

Slika: Wikimedia Commons

Aktualno-politične oznake
Avtorji del
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj