Posnetek posnetka

Oddaja
24. 10. 2022 - 23.00

Predstavljajte si: golo negibno telo, na katerega brezmadežno zglajeni koži se odlesketava svetloba. Polodprte oči z zasanjano obremenjenostjo niča zrejo v neulovljiv nikamor, brezhiben in brezmadežen obraz medli v slastni agoniji neobstoja. Elegantno okostenele obline, vrat in ramena, robove ljubkostoječih dojk obrobljajo še sveže puhteči, dolgi temnorjavi lasje; pod goltancem se kiti ogrlica iz biserno belih korald. Subtilno valovit trebušček se prek čiste pizdine kotline podaljša v stoično mirujoči, čisto rahlo razširjeni nogi, planote stegen, umetelne zaobljenosti kolenskih kit, piščal, dovršena v iz bunkic gležnjev ležerno razpuščena, darežljivo mirujoča stopala, vsa ljubka in dražeča.

In zdaj: brez krasne kožno-mišične planote, sicer razbohotene čez torzo – v telo izdolbljena mesena kotlina, v kateri se mirujoče razkazuje razkošje človeškega drobovja, debela aorta od maternice do vratu, žolt želodec, natanko premrežen z modrimi žilicami, temnovijolična, meseno razsijana jetra, pa srce, samo izvotljeno, da se zazreš v votlost njegovih žilavih prekatov. Na dnu, v na pol prerezani maternični postelji embrionalno miruje par tednov star fetus, kot v izdolbljenem kokosu.

Ste kdaj videli truplo? Ste se kdaj dotaknili grozljivo mrzlega, kot da komaj opazno smehljajočega se obličja, iz katerega vas še zbadajo neobrite dlačice? Ali pa: ste kdaj videli človekovo notranjost, kakšni smo navznoter? Nakopičeno ogabje, s katerim se naša telesa samoohranjajo. Dobro, ob majhni verjetnosti, da ste kirurgi, fascinacije in nedomačnosti odpadejo. A ne gre nam za specialce in specifične strokovnosti, temveč za vobčo človeško naštimanost. Ob tej odtujenosti od smrti in popolni odsotnosti golega poznavanja naših teles dandanes se morda ni odveč vprašati: nam je bilo v osnovi sploh namenjeno, da se zijamo, kakšni smo pod kožo? Če naša zunanjost, drža oblin, obrazne poteze, očesni sij, mimika, kakšnost, s kakršno se kažemo, seva našega duha, kaj izkazuje meseno ogabje in krvavo organska notrina naših organizmov? In zakaj je že ta opis tako zaznamovan z odporom? Prav na sledi teh vprašanj se bo odvijal nocojšnji Objekt meseca.

Smrti se seveda ne bomo približevali takole nasploh in po dolgem in počez, temveč skozi določeno razsežnost človeškega trupla, ki smo jo očrtali v uvodu. Se pravi, ne trupla kot takega, temveč njegovo mimiko. Slednja je tudi objekt našega današnjega objekta – knjiga The Anatomical Venus Joanne Ebenstein, ki je v produkciji Morbid Anatomy izšla pri založbi Thames & Hudson. Gre za eno najličnejših knjižnih stvaritev, katere najmočnejša plat je njen izgled oziroma izjemna slikovno-grafična razsežnost, ob kateri se na trenutke zdi, kot da je sam tekst zgolj njena opomba. Svoj glavni objekt nam skozi 366 ilustracij, od tega 324 barvnih, dobesedno kaže. Knjiga ima sicer 224 strani. In kaj konkretno ta objekt je?

»Anatomska Venera Clementa Susinija, ustvarjena med letoma 1780 in 82, je popoln objekt: katerega razkošno bizarna eksistenca izziva verjetje. Koncipiran – ali, bolje – koncipirana je bila kot sredstvo za učenje človeške anatomije brez potrebe po konstantnih disekcijah, kar je bilo nesnažno, etično nelagodno in zanašajoče se na maloštevilna trupla. Anatomska Venera je prav tako taktno komunicirala odnos med človeškim telesom in božansko ustvarjenim kozmosom, med umetnostjo in zgodovino in med naravo in človeštvom, kot je bil tedaj razumljen,«

se glasita uvodni povedi v knjigi. Ta objekt oziroma objekti – Susinijeva Medičejska Venera, kot je poznana, je najslavnejša – so precizne voščene upodobitve človeške anatomije. Avtorica in njen projekt Morbid Anatomy, ki je štartal kot blog ter se nadgradil z ustanovitvijo Morbid Anatomy Museum v New Yorku leta 2014 – poleg Ebenstein je soustanoviteljica še Tracy Hurley Martin –, se posvečata prav medicinski in anatomski zgodovini v Evropi in Združenih državah Amerike. V sklopu muzeja deluje še knjižnica s tisoči katalogiziranih gradiv; knjige, fotografije, umetnine in artefakti s področja medicinskih muzejev, anatomske umetnosti, zgodovina medicine, družbeni odnosi do smrti ... Naša knjiga pa je disertacija njenih raziskav in najbrž eden od vrhuncev projekta.

Vsebino bomo obnovili zgolj v grobem; introdukciji, katere začetek smo slišali malo prej, sledi pet poglavij: Rojstvo Anatomske Venere, Od svete do znanstvene uporabe voska, Venera na zabavišču, Ekstaza, fetišizem in čaščenje lutk, Venera, nedomačno in duh v mašini. Prva tri poglavja se posvečajo zgodovinskemu razvoju in kontekstu ter podajo nastanek, razvoj in usodo naše voščene anatomije od delavnice in muzeja v Firencah ter drugih evropskih krajih; poleg tega podajajo, recimo kar s starim izrazom slovenske literarne vede, naj nam anatomska znanost odpusti, duhovno zgodovino anatomije in dojemanja naših objektov ter slednjič njihov prenos na polje zabavljaške industrije, koder s sicer manjšo intenzivnostjo kot nekoč voščene lutke in njihovi odvodi kraljujejo še danes. Druga tri poglavja, še najbolj podobna temu, čemur anglosaksonsko rečemo kulturna kritika, skušajo omenjene razvoje konceptualizirati skozi psihoanalizo, razvoj seksualnosti, feminizem in druge kulturnokritiške koncepte, pri čemer pa v glavnem ni tako temeljita, kot je res odličen faktičen prikaz razvoja voščene anatomije ter okoliščin, v katerih se je lahko zgodil. No, najbrž temu botruje tudi naša naštimanost, ki tu pa tam malce podvomi v nekatere aksiomatsko sprejete pojme, kritična teorija bi vsake toliko lahko zapopadla tudi malenkost samokritike. Kakorkoli že pa je zaradi disertacijske narave teksta slednji tudi dovolj zadržan, da ne podlega ideološkim ekstremom brez pravih podlag. Kot rečeno, najbolj ji gre prav zgodovinsko konceptualni pregled objekta.

»Knjiga raziskuje protislovja, neločljiva od Anatomske Venere, in skuša odgovoriti na ta vprašanja. Črpajoč iz znanstvenih študij široke zbirke medicinskih in umetnostnih zgodovinarjev, kulturnih teoretičark in filozofov, delo kontekstualizira Anatomsko Venero, preiskujoč verjetja in prakse, ki so pripeljali do njene stvaritve, in razkriva, kako jo je sprejemalo kontemporarno občinstvo. Dalje preiskuje zelo različne načine njenega uokvirjanja in percepcije v devetnajstem stoletju, slednjič pa sledi njenim nenavadnim po-življenjem v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju,« še pravi.

Rekli smo, da ne bomo preveč obnavljali, vendarle pa je treba navesti nekaj ključnih točk, krajev in imen predvsem z zore naše Venere. Preostale smeri, v katere se podaja knjiga, predvsem recimo naš odnos do smrti in njenih objektov, lahko nenazadnje zlahka poustvarimo brez njene pomoči. In jih tudi bomo. A lepo po vrsti. Fokusirajmo se na – Rojstvo Venere.

Prvo ključno ime smo že omenili: Clement Susini, umetnik in mojster voščenega upodabljanja, avtor tudi že omenjenega objekta. A slednji je zgolj umetnik, mojster v ateljeju, nekako zadnji člen v mašineriji umetniške produkcije, posebej tiste, ki tako ali drugače funkcionira kot projektna in je poleg tega še institucionalna ali institucionalno podprta. Najboljši vpogled v produkcijske načine dobimo, če si ogledamo kar institucijo. Susini je tedaj ustvarjal v delavnici muzeja La Specola ali Muzeja človeške in naravne zgodovine v Firencah. Po slovensko bi mu recimo rekli prirodoslovni muzej. Ko smo že pri slovenskosti – sama ustanovitev tega muzeja morda nima skorajda nikakršne veze z našo lepo republiko, vendarle pa so bila naša ozemlja tedaj del države, ki je muzej ustanovila. Ustanovitelj je namreč Leopold II. Habsburški, ta je leta 1765 postal toskanski veliki vojvoda oziroma kar država, bi rekli danes. Zdaj se stvari začenjajo povezovati v dobro znano asociacijsko nit. Konec osemnajstega stoletja, znanost, muzej, javnost, razsvetljenje in absolut. V trendu njegovih tedanjih politik – ukinitev telesne in smrtne kazni ter mučenja, konec inkvizicijskih sodišč in zaporov, zdravstvo za revne, odpustitev javnega dolga ... – je bila ustanovitev za javnost odprtega znanstvenega muzeja eden od osrednjih stebrov njegove misije razsvetljenskega absolutizma. »Narediti njegove nove subjekte v 'državljane' s tem, da jih izobrazi v empiričnem opazovanju naravnih zakonov,« pravi Ebenstein.

Gospod Drugi Leopold je nadzor nad ustanovitvijo muzeja naložil zdravniku in filozofu narave Feliceju Fontani, ki je bil direktor muzeja do smrti leta 1805. Država je, kot to počne oziroma izjavlja, da počne, tudi danes, nastavila strokovno vodstvo. Njegov veliki in ambiciozni cilj je bil ustvariti voščeno enciklopedijo človeškega telesa; ta naj bi človeško anatomijo naredila dostopno in razumljivo javnosti ter ljudi učila znanstvenih principov in božansko arhitekturo človeškega telesa. Kot že navedeno, je upal, da za učenje anatomije ne bodo več potrebna človeška telesa. Navajamo:

»Če nam uspe v vosku reproducirati vsa čuda našega živalskega stroja, nam ne bo več treba izvajati disekcije in študenti, zdravniki, kirurgi in umetniki bodo lahko zaželene modele našli v stalnem in nepokvarljivem stanju brez vonja po gnitju.«

Da zgodbo skrajšamo: projekt je uspel najmanj v svojem mikro cilju – nekatere od izvoščenih lutk so bile tako natančne, da določene anatomske strukture še niso imele medicinskega imena in jih je bilo treba poimenovati med voščenim stvarjenjem. In prav umetnik Susini, ki je v muzeju prav tako delal do smrti, je najzaslužnejši za stvaritev najprezentnejših anatomskih voščenk. Te so resnično fascinantne. Tukaj knjigo nehamo brati in se samo čudimo nenadjebljivi umetelnosti:

Za zatiljem odprta glava; centimetrska svetlordeča plast okrvavljene kože in temnoškrlaten delček za ušesom. Lepljiva opna okoli možgan z rdečkastimi delticami žilic – izpod nje se nekoliko manj tople, hladnejše bež barve proti prsim daljša hrbtenjača, prepredena še z manjšimi kapilaricami, zadaj se je oklepajo belkasti najvišji vretenci hrbtenice, prek kot gobice narezljanih okrvavljenih kit povezane z lobanjo; proti žrelu se razceplja debela živordeča aorta, prepredena z drobčkenimi žilicami, ki se vcepljajo v hrbtenjačo, nadaljujejo nad možgansko opno, v brado in žrelo, masivno in temnikavo prečnoprogasto meso. Bledičen obraz z rdečimi ustnami, na fotografiji zamegljen v zrcalnem ozadju, mirno dremlje.

Ali:

Višnjeva šarenica na očesu, pretkano preklana s svetlastimi lisami, črnina zeničnega krogca in belina beločnice, igličaste trepalnice na elipsastih robovih veke; beločnica se na levi razširi v želatinasto meseno kuglico, namesto kože zremo v odkrito solzno žlezo, polmesečen drekast hlebček in nesnažno kašasta belost okoli njega, ledveno obliko obroblja mesena sled.

Kot je do potankosti reproducirana zunanjost, koža s pravimi lasmi in trepalnicami, vekami, tako je s svilo in ostalimi finimi materiali poustvarjena notranjost, organi, mišice, žile in kapilare. Detajli so osupljivi in knjiga nam jih razkošno kaže, skorajda se nam ne da več slediti njenim miselnim tokovom. Pa jih je treba vendarle vsaj malo opredeliti. Povsem jasno nam je prikazan vzpon tako imenovanega znanstvenega mišljenja, jasno se razodeva tudi rojstvo sodobne medicine, ki temelji na preciznem opazovanju in kakršno nam detajlno predstavi Foucault v Rojstvu klinike, hkrati pa na novo porojevan pogled na svet ne izključuje sakralnega zrenja. Slednje je vedno presegalo in tudi danes presega idiotizme vulgarnega ateizma, ki se v slepem racionalizmu niti ne trudi pretegniti svojih retardiranih možgan; celo bi si drznili reči, da lahko kot misel bistveno pripomore k znanstveni reprezentaciji tistega, kar, upravičeno ali ne, v to se ne bomo spuščali, imenuje stvarstvo. To mišljenje je, bi lahko rekli, spinozistično pripoznanje narave božjega oziroma božjega narave – do potankosti izpeljano motrenje v našem primeru človeške anatomije potrjuje božansko kompleksnost naših telesnih aparatov, do kraja razširjeno pa celoto vesolja. Čeprav se ob blesavosti kakšne teoretske fizike najbrž še sam bog lopne po čelu. Ostra razločenost znanstvenega in religioznega potemtakem le ni tako rigorozna.

V zadnjem delu bi prek naših nagih in odrtih lutk raziskali drugo od pomenljivejših špur, ki jih odpira naša knjiga, tj. orisali bomo odnos do smrti, predvsem osupljivo razliko med nekdanjimi meditacijami in današnjo amnezijo. Zgodovina od srednjega veka dalje v renesanso, razsvetljenstvo in tako naprej ima z vso svojo sakralnostjo bistveno boljši in bolj zdrav odnos do umrljivosti in smrti. Ta prikaz je naslednji najfascinantnejši v knjigi, tudi če je, ko človek malo pomisli, dokaj očiten.

»Dolgost življenja našega je kratka,«

začne Prešeren Memento mori. Slednje, torej zavedanje smrti, ima eno osrednejših vlog tudi v vsakdanjem življenju naše preteklosti. Te meditacije so imele, kot vemo, veliko zaslombo v umetnosti, in to na ultra realističen način; ne le okostnjaki in mrtvaški plesi, pa alegorije peklov in vic, tudi verni prikazi črne smrti, male plastične scene, v katerih gnijejo trupla otrok, kosmi mesa in kupi kosti in gnoj oziroma prah onstran njih, kar edino fizičnega ostane od nas. Ljudje so bili spodbujani k razmisleku o svoji minljivosti, naše voščene Venere in anatomski muzeji so to tradicijo nadaljevali v novi tradiciji novih veselih znanosti, zato tudi delujejo ravno nasprotno od morbidnosti gnijočih trupel, katerih odurnost nas sili kozlat in siloma pozabljati, kakšne ogabne mesene pošasti smo pod kožo.

V 19. stoletju, tej veliki majki tudi naših časov, sta se smrtna meditacija in znanstveno prebujanje umaknila anatomskim spektaklom, predstavam in sejmom, kjer so se ljudje lahko podučevali o praktikalijah svojih teles, kakršna je npr. nosečnost. In ko takole malo od zunaj pogledamo, si je skorajda težko predstavljati, kako pozabljeno bo postalo mišljenje o smrti na naši dandanašnji špici tehnološkega, znanstvenega in družbenega razvoja. Paradigmo tega odnosa, ki ni bila še nikoli močnejša, najbrž najboljše opiše Freud v Aktualnih razmišljanjih o vojni in smrti oziroma Našem odnosu do smrti.

»Ta odnos do smrti ni bil iskren. Če nas je kdo poslušal, smo bili seveda pripravljeni zatrjevati, da je smrt nujni konec vsega živega, da je vsakdo naravi dolžan smrt in da mora biti pripravljen plačati ta dolg, na kratko, da je smrt naraven pojav, ki ga ni mogoče zanikati ali se mu izogniti. Toda v resnici smo se vedli tako, kot da bi bilo drugače. Povsem jasno smo pokazali, da želimo smrt odriniti, jo izbrisati iz življenja.«

Res, nikoli še nismo bolj pozabljali na smrt; slednja je eden največjih tabujev, ljudje umirajo skorajda na skrivaj v bolnicah, vsepovsod z vso informacijsko tehnologijo vred se izvaja samo prazna afirmacija živosti v svojih najvulgarnejših izvedbah, baza hedonizma na vsakem koraku in izcuzavanje vsakega dne do zadnje kaplje življenjskega soka, da ja ne bi česa zamudili, saj nas čez sto let ne bo več in kaj nas boli kurac, če nas ni, ne obstaja ničesar, če sploh ne omenjamo, kako nam bo visokotehnološka medicina, ki se mimogrede težko zedini, kdaj točno smo mrtvi, dooperirala večno mladost, uničila starost, itak pa se bomo lahko downloadali v mašino in živeli večno, živela umetna inteligenca! Res, bolj bi zaupal zadnjemu benediktinskemu menišiču iz 11. stoletja kot najbrihtnejšemu nevroznanstveniku.

Hočemo povedati, da naša sedanja nedomačnost ob anatomskih Venerah izvira iz povsem pičkavega anemičnega odnosa do smrti, ki smo jo obsodili na amnezijo. Tako kot fikcijska zgodba ali dramski mimezis nečesa, kar naj bi bilo ali bi lahko bilo dejansko, na nas v splošnem vpliva močneje od same dejanskosti, tako so v svojem posnemanju tudi naša razstavljiva in nerazstavljiva voščena trupla bolj trupla od naše trohljive mesenosti. Zato tudi tako fascinirajo, ker odpirajo kakor temeljno pozabljenost naših obstajanj. In obenem vzvišujejo nelagodje; naša živa notrina ne bo nikoli videti tako lična, izčiščena, lepa kot njihova neskaljena in večna kopija naših teles.

»Videti je, da naša privlačnost k Anatomski Veneri predlaga, s samim njenim obstojem, da so arhaični načini mišljenja nemara relevantnejši, kot se nam zdi; da duhovno ali nadnaravno ni neumnost in da nematerialno kraljestvo v umu ne bi smelo biti postavljeno v ozadje.

Morda privlačnost Anatomske Venere prihaja iz neizrečene, intuitivne sprave naše razdeljene narave, nezavedno pripoznanje neke zapuščene poti, na kateri so lahko lepota in znanost, religija in medicina, duša in telo eno. In nemara nam govori, da – kot so ljudje verjeli včasih in kar dandanes zavračamo – mikrokozmos resnično reflektira makrokozmos in da lahko v zrnu peska resnično najdemo ves svet ali vse vesolje v enem samem objektu,«

pravi Ebenstein. No, ne čisto s takšnole nekoliko naivno fascinacijo in tudi ne s prehitrimi zaključki, ki sledijo, vendarle pa naše izrekanje podvaja duha Ebensteininega. Malo več skromnosti, zadržanosti in predvsem manj, neskončno manj samozaverovanosti v absolut naših trenutkov in načinov mišljenja. Ker če kaj, nas postajanje na način zgodovine – in drugače ljudje ne moremo obstajati – hitro nauči, da nič ni večno, najmanj koordinate naših mišljenj. In to je nemara tisti prvi vzgib, ki nam ga v mišljenje vpikne čudno odtujena in obenem nenavadno domača, v piko človeške anatomije zmodelirana voščena lutka na vrhuncu razsvetljenstva. Nikoli ne zaupaj slepo mišljenju. Oziroma, pravilneje, vedno prevprašuj koordinate, v katerih ti raca mišljenje. Tak učinek ima slejkoprej gledanje mirno večne smrti v preciznem princezinem obličju in drobovju Anatomske Venere.

*

Foto: mz

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.